Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slovenci potrebujemo pozitivne zgodbe

Vecer.si 25.05.2019 04:30
Viki Grošelj: Slovenci potrebujemo pozitivne zgodbe

 

ponedeljek, 27. maj 2019, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 1182

Dnevnik: Slovenci potrebujemo pozitivne zgodbeVEČER v soboto, Zadnja stran, Osebno - DNEVNIK: Viki Grošelj, alpinist, planinski vodnik, gorski reševalec, športni pedagog in pisatelj

Dnevnik: Slovenci potrebujemo pozitivne zgodbeSlovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov.

/ PETEK, 17. MAJ
Vse moje - predvsem gorniško - življenje je bilo močno odvisno od naravnih sil, med katere sodi tudi vreme. Zato jih spoštujem in se jim prilagajam, a ob vsem dolžnem spoštovanju menim, da Zofka s svojimi ledenimi možmi tokrat malo pretirava. Dežuje že dneve, shladilo se je tako, da iz kleti spet nosim drva v "razpoloženjsko" peč v dnevni sobi in kurim. V gorah je zapadlo ogromno novega snega. Zdaj maja ga je precej več, kot ga je bilo v zimskih mesecih. Če se bo tako nadaljevalo, bom poleg drv iz kleti privlekel še turne smuči, ki sem jih že pospravil do prihodnje zime.
Dopoldan je vsaj toliko ponehalo, da sem opravil reden uro in pol dolg tekaško-sprehajalni potep v gozdu za vasjo. Kako zdravilno, sproščujoče in osvežujoče je gibanje po gozdu, opranem od dežja. V tretjem letu svojega upokojenskega statusa se rekreiram bolj redno, kot pa sem v svojih mladih letih treniral. Gibanje, predvsem v naravi, mi je v veliko veselje, pomaga pa mi vzdrževati relativno dobro fizično pripravljenost. Verjamem, da to godi tudi duhu. Dobra prekrvavitev možganom zagotovo ne škodi.
Vrnem se do obiska alpinističnega kolega Mihe Praprotnika. Doma bi imel rad manjšo plezalno steno za rekreativno vadbo in Miha je pravi naslov za to. Malo se mi zdi presenečen, ko mu povem, da je ne želim imeti v hiši, kjer bi lahko vadil v zimskih mesecih, ampak na zunanji steni hiše, tisti, ki gleda na vrt. Zaprti prostori me utesnjujejo. Če bom že vadil na umetni steni, naj bo to vsaj na svežem zraku. Pozimi bodo tako razmere še bolj podobne tistim v gorah.
Zvečer se z ženo odpeljeva v Novo mesto na premiero predstave Gnus, besede in reči. Sartrovo in Foucaultovo besedilo je na oder postavil glavni mag Anton Podbevšek Teatra, Matjaž Berger. Predstava me je, najprej s scenografijo, potem pa tudi nasploh, čisto prevzela. Bravo, Matjaž in ekipa! APT je brez dvoma moj najljubši teater. Priznam, da sem tudi malo pristranski. Že več kot dvajset let spremljam njihovo delo. Sodeloval sem tudi v nekaj predstavah, saj Matjaž večkrat vanje vključi tudi športnike z različnih področij. Še posebej mi je ostala v spominu predstava Nevidna mesta, ki smo jo igrali pred leti. V njej sva, ob vrsti odličnih slovenskih gledaliških igralcev, nastopila še Reinhold Messner in jaz. Messner seveda ni mogel vsak večer v Novo mesto, a že v osnovi je bilo predvideno, da se bo v predstavo vključeval preko skypa. Zame je bila to ena bolj zanimivih in očarljivih gledaliških izkušenj, Messnerjevo sodelovanje v njej pa prava gledališka posebnost.

/ SOBOTA, 18. MAJ
Dopoldan izkoristim za nekoliko daljši potep po Polhograjskih dolomitih. Začnem kar od doma in se preko Bormesa, Slavkovega doma, Jeterbenka in Katarine vzpnem na Sveti Jakob. Dobrih osemsto metrov visoki grič je eden bolj slikovitih slovenskih razglednikov. Kamniške Alpe, Karavanke in Julijci so z njegovega vrha kot na dlani. Ko se katera od gorskih skupin vsa zasnežena izvije iz temnih oblakov, imam občutek, kot da sem v Himalaji. Samo preko Polhograjcev bi lahko pripravil nekajdnevni treking. Po dobrih štirih urah intenzivne hoje sem spet doma, dodatno zadovoljen, da sem lepo turo opravil brez uporabe kakršnega koli prevoznega sredstva in s tem obremenjevanja okolja. Ničelni ogljični odtis za danes. Ekolog Anton Komat, z zanimanjem in navdušenjem prebiram njegovo knjigo Brodolomci na splavu meduze - Umetnost preživetja, bi bil zadovoljen z menoj. Knjiga je imeniten preplet znanstvenih dognanj o našem planetu in etičnih dilem njegovih človeških uporabnikov. Eno od obveznih branj za vse študente pravnih, ekonomskih in političnih fakultet, po katerem bi morali oblikovati etične kodekse svojega delovanja. Drugače se nam res slabo piše.
Popoldan, pričakovano, spet lije. Imeniten čas za pregled dnevnega tiska in pisanje. Fizično prijetno utrujenemu mi je, ob poslušanju pomirjujočega šumenja dežnih kapelj, vse skupaj v še večji užitek. Vsako vreme je primerno za kaj. Zato slabo vreme zame že dolgo ne obstaja več.

/ NEDELJA, 19. MAJ
Sin Matija danes praznuje 25. rojstni dan. Hitro teče čas. Ko je bil star tri leta, sem na Antarktiki enega od še neosvojenih in neimenovanih vrhov, na katerega smo se povzpeli, poimenoval po njem. Malo tudi z željo, da ga bo, ko odraste, zanimalo, kje ta vrh stoji. Z veseljem bi mu ga šel pokazat. Od več kot tridesetih mojih odprav v gorstva izven Evrope mi je ta na Antarktiko prav gotovo najlepša. Ne najtežja, to bodo za vselej ostale tiste na osemtisočake Himalaje, ampak najlepša. Ob misli na antarktični večni dan, na belino, samoto in neskončnost celine se še danes čisto raznežim.
Nasploh je maj zame mesec lepih obletnic. Poleg sina rojstni dan praznuje tudi žena. 1., 4. in 10. maja pa se spominjam svojih vzponov na osemtisočake Kangčendzengo, Manaslu in Everest. Prav te dni mineva 40 let od takrat, ko nam je uspelo preplezati Zahodni greben najvišje gore sveta. Izjemno zanimanje medijev in javnosti za to obletnico me je kar malo presenetilo. Očitno gre za eno od pozitivnih slovenskih zgodb, ki z leti le še pridobiva vrednost. Slovenci potrebujemo pozitivne zgodbe, in če je naš Everest izpred 40 let ena od njih, je to le še dodaten bonus uspehu, ki smo ga takrat dosegli.

/ PONEDELJEK, 20. MAJ
S šole, na kateri sem kot športni pedagog delal do upokojitve, so me povabili na finale državnega prvenstva v košarki, na katerega so se prebili. Z zagnanostjo, trdim treningom in uspešnim vodenjem trenerja z vizijo jim je uspel veliki met. Še toliko bolj cenjen, ker ima šola le 250 učencev, torej majhno bazo. Kakšna pozitivna izkušnja za njih, zame pa obuditev lepih spominov na delo z otroki.
Svoj poklic sem z veseljem opravljal, a blaženi status upokojenca ima tudi svoje prednosti. Omogoča mi, da svoja pridobljena znanja še naprej uporabljam, in to veliko bolj svobodno. V pisanju, predavanjih, alpinizmu, potovanjih, športu in drugih aktivnostih, ki me osrečujejo. Celo opravila, ki so mi bila v preteklosti nadležna, recimo določena gospodinjska dela ali nakupovanje, sedaj opravim z bistveno manj nerganja.
Že to, da se zjutraj zbudiš kolikor toliko zdrav, z občutkom, da je ves dan pred teboj, da si sam gospodar svojega časa, je dovolj za eno samo veselje. In potem vstaneš in si ustvariš svoj dan. Po svojem okusu. Kaj bi hotel še več.

/ TOREK, 21. MAJ
Prijetno sem presenečen nad pozitivnimi odzivi na predstavitvah moje zadnje knjige Najvišji vrhovi celin, ki je izšla lanskega novembra. Več kot šestdeset nastopov se mi je je nabralo v teh nekaj mesecih, tako doma kot v tujini. Dodatno me veseli dejstvo, da gre glavnina izkupička od zbranih sredstev v sklad za pomoč Nepalcem po katastrofalnem potresu leta 2015. Potres sem doživel in preživel na najbolj prizadetem območju in med reševanjem z njega spoznal vse razsežnosti, grozo in obup te naravne katastrofe. Že takrat sem se zaobljubil, da bom prizadetim ljudem poskušal pomagati po najboljših močeh. To jesen se bom, že osmič po potresu, odpravil na prizadeta območja in pomoč bomo kot vselej izročili neposredno v roke prizadetim.

/ SREDA, 22. MAJ
Dan preživim v plezališču Turnc pod Grmado. Ko se vrnem domov, po hiši diši po pečenem kruhu. Kadar se ženi zazdi, da je dan težek, speče kruh. Pravi, da je vonj sveže pečenega kruha najboljši antidepresiv. Sam se s težkimi dnevi spopadam z gibanjem v naravi, a nad njenim načinom sem naravnost navdušen. Kruh je fantastičen.

/ ČETRTEK, 23. MAJ
Pripravljam se na prireditev Ženske na Himalaji, ki bo 28. maja ob 19.30 v ljubljanskem Cankarjevem domu. Po filmski projekciji in predstavitvi knjige Prve ženske na osemtisočakih češke alpinistke Dine Šterbove bom na povabilo založbe vodil okroglo mizo. Na njej bodo, poleg avtorice, sodelovale še tri slovenske vrhunske himalajke. Marija Štremfelj, Irena Mrak in Tina di Batista. Skušali bomo osvetliti razmišljanja, hrepenenja in usode najpomembnejših akterk svetovnega in slovenskega ženskega himalajizma. V pomoč pri pripravi mi je dejstvo, da sem bil z vsemi štirimi že na odpravah v Himalaji ali Hindukušu. Z Dino leta 1977 na afganistanskem Nošaku, z Marijo leta 1986 na pakistanskem Broad Peaku, s Tino leta 2005 na nepalskem Ama Dablamu in z Ireno leta 2011 na pakistanskem Nanga Parbatu. Verjamem, da bo prireditev zanimiva, in potrudil se bom, da bo izzvenela kot poklon dosežkom žensk, ko so se pogumno soočale z izzivi najvišjih gora sveta. (Ilustracija: Ciril Horjak)

Komentiraj (1):

Bojan Turšič, ponedeljek, 27. maj 2019, ob 06:42

"Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki"...

Ne bo držalo, Roman Benet je preplezal vseh 14:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Roman_Benet

eXTReMe Tracker