Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Stala sva tam

Delo, 11.05.2019
»Stala sva tam za vse fante, ki niso mogli na vrh«

ponedeljek, 13. maj 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 471

Delo - Anja Intihar: ... za vse fante, ki niso mogli na vrh - Andrej Štremfelj

Andrej Štremfelj O drugačnih časih, o posebnih ljudeh in predvsem dobri psihični pripravljenosti

Vrhunskega alpinista Andreja Štremflja smo pred obletnico vzpona na Everest »ujeli« - kako simbolično - v Katmanduju, kjer je stranki peljal na Mera Peak.
»Moj pogled na Everest po štiridesetih letih je zagotovo poln občudovanja in spoštovanja gora; takrat veselo pričakovanje, negotovost, strah, odločenost, vera, potem veselje, smeh, ponos, solze in grenkoba. Tretjega maja 2019 pa vesel spomin in hvaležnost do vseh, ki so mi to omogočili: staršev, Toneta, Nejca, Mka ...« je zapisal ob pogledu na najvišjo goro sveta.

Kup občutkov torej, s katerimi ste se vrnili v trenutke pred štirimi desetletji. So enako močni kot takrat, ne pa enaki?
Enaki zanesljivo ne, so pa gotovo bistveno močnejši, če Everest spet gledaš v živo le nekaj kilometrov stran. Tudi scena zvečer, ki smo ji bili priča, je bila nora, kot iz znanstvenofantastičnega filma. Vsi trije (še brat Marko; op. p.) smo stali na snegu pred taborom in opazovali megle pa Everest, ki se je pokazal v rdeči barvi. Noro. To pospeši čustva in spomin je zagotovo živ. Letos je bilo še toliko dogajanja zaradi obletnice, velikokrat sem prebral svoj dnevnik, pisma, ki sva si jih pisala z Marijo, in te stvari podoživljal.

Vas je tisti vzpon na Everest kakorkoli spremenil?
Ni me spremenil, pač pa me je le utrdil v tem, kar sem delal do takrat, in mi pokazal, da je to tisto, kar me zares veseli, v čemer sem dober. In sem to delal še naprej.

Kdaj ste se zavedeli, kaj vama je z Nejcem uspelo? Na vrhu, ob srečni vrnitvi v dolino, ob sprejemu na letališču?
Na vrhu sva mislila samo na fante in na delo, ki je bilo za vse poplačano. Stala sva tam za vse, ki so imeli malo smole, da niso mogli stopiti na vrh. Za mojega brata, Marjona, Vikija in vse druge. Ta občutek je bil res močan, nisva pa razmišljala, kaj bo to pomenilo. Vedeli smo, da gre za nekaj velikega. Na vrhu sva bila vesela, da ni bilo več treba hoditi navzgor, ker pač res ni lahko. In neskončno sva bila srečna za prijatelje, srce ti zaigra. Potem sva se javila v bazo, slišala po radijskih postajah huronsko vpitje iz vseh taborov. Ampak to je trajalo pet, največ deset minut, takoj nato se je pojavila skrb, kje in kako priti nazaj dol. Kajti bila nisva še niti na pol poti. Odločiti se je bilo treba, kje bova šla, po južni ali severni poti. Hitro sva namreč ugotovila, da se po isti smeri gotovo ne bova vračala. Smer je bila pretežka in imela sva premalo opreme za spust po isti poti. Potem naju je skrbelo, ali bova našla pot, prišla dol do noči. Jaz sem nato še padel in drsel kakšnih 50 ali 100 metrov in se na srečo ustavil. Bil pa sem tako skoncentriran in motiviran, da moram priti dol, da po tem, kc sem se ustavil in malo zadihal, ni bilo v meni niti trohice strahu ali negotovega koraka. Vstal sem in nadaljeval kot prej. Bila sva res dobro psihično pripravljena.

Kar je presenetljivo, navsezadnje ste takrat imeli šele 22 let. So bil zgolj časi drugačni, da ste pri tej starosti zmogli vse to?
Časi so bili drugačni, pa tudi jaz sem malo poseben človek. V alpinizmu sem hitro pokazal, da vem kaj delam in do kod lahko grem. Priznati pa moram, da je bil Nejc tisti, ki je vlekel ta motor, on je bil mašina. Jaz sem moral alpinistično dozoreti šele po letu 1983, ko se je Nejc ponesrečil.

O tem, da je vaša smer najtežja od vseh, ki vodijo na Everest, najbrž ni dvoma?

Smer je gotovo izjemno zahtevna zaradi dolžine in koncentracije težav na takšni višini: hude na začetku, v sredini razmeroma težke in na vrhu spet velike. Kot vodnik se velikokrat pogovarjam s strankami in jim pravim:
Poglejte. To je ocenjeno s težavnostjo tri ali štiri.
Imate težave, dajte si gor dve kisikovi jeklenki, to z opremo pomeni 18 ali 19 kilogramov težak nahrbtnik. Pa plezajte težavnost pet na višini 8000 metrov.
Ljudje si tega sploh ne morejo predstavljati, še jaz si danes težko. To so stvari, ki delajo smer tako veliko. Greben je dolg in izpostavljen hudemu vetru, brezvetrja tam ni. Takrat je bilo napovedanih 42 stopinj pod ničlo in še veter je pihal. Sem pa človek, ki noče reči, to je zdaj najtežje. Morda je, morda pa tudi ni.

Ko ste kasneje plezali težke smeri, vas je kdaj prešinilo - če sem zmogel tisti Everest, bom pa tudi to?
Mogoče nisem pomislil, mogoče sem imel to v podzavesti. Da me je to naredilo bolj močnega in trdnega. Druga največja stvar, ki sem jo splezal, je bil južni steber na Kangčendzengi. Takrat sem bil za himalajca v najboljših letih: star nekaj čez trideset, močan in izkušen, dobro sem prenašal višino. In od samega začetka nisem niti malo podvomil, da mi ne bi uspelo, pa je bil vzpon res nor. Težka smer in biti tako trden, da to izpelješ - tega ne moreš narediti petkrat v življenju. Morda enkrat ali dvakrat.

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker