Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Za svojo dušo,

Super 50 Delo, 06.05.2019 10:00
Za svojo dušo, ne za čast!


Napoved: Delo, 03.05.2019 11:08
Od Čopovega stebra do Nordkappa

 

nedelja, 12. maj 2019, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 815

Delo - Gorazd Suhadolnik: ... ne za čast!

»Smer sem splezala za lastno željo, ne pa zato, da se bom bahala,« razkriva svojo športno etiko Danica Blažina, alpinistka iz prve povojne generacije.

Danica Blažina je skupaj s Stazo Černič letošnja prejemnica priznanja planinske zveze za življenjsko delo v alpinizmu. Gospa ima pri enaindevetdesetih veliko lepih in trpkih spominov, začinjenih s hudomušno neposrednostjo.

Po Pavli Jesih je bila Danica Blažina prva ženska, ki je splezala Čopov steber. Prvenstveno smer je premagala, še preden je postala alpinistična pripravnica. Opravila je vrsto težkih plezalnih vzponov, vedno pa je, kot pravi, plezala zaradi uživanja, ne zaradi priznanja drugih.

Z enakim motivom je šolarje na Obali vodila v hribe in jih učila smučanja. Zadnja leta Danici zapolnjuje čas skrb za življenjskega tovariša, Sandija Blažino, nekdanjega vrhunskega alpinista, na stare dni pa žal doma prikovanega na bolniško posteljo.

Kako se počutite?
Malo stiske je, ker je ta težava včasih neznosna in se stopnjuje. Niso vsi dnevi enaki, je pa treba imeti kar dobre živce. To traja že tri leta, začenja se obdobje, za katero ne vem, kako ga bova prenesla.

Vi ste videti zelo vitalni.
Jaz sem stara, hči mi pravi, da vse pozabim. V resnici nimam težav, le srce je upehano, a zdravila pomagajo. Delam skoraj vse sama. Zaradi omenjene težave je več dela in postrežbe, ne morem ven na sprehod, ker je treba biti nenehno ob možu.

Kakšna je bila vaša mladost?
Zelo razburkana. Starši so umrli zgodaj, pri osmih letih starosti sem bila brez očeta, pri dvanajstih brez mame. Moja teta in skrbnica je bila v internaciji, v Ravensbrücku, živela sem v internatu v Ljubljani, kjer sem dokončala študij.

Ste imeli hribe in naravo radi že od otroštva?
Rojena sem bila v Podnartu, v hišici starega očeta in stare mame. Služba je bila, denarja ni bilo, stara mama je bila malo potepuška, rojena nekje med Poljsko in Nemčijo, stari oče je bil železničar, oče tudi. Moja mama je bila doma s kmetije, njen oče se ni nikoli šolal, ni znal ne pisati ne računati, trgoval je z živino. Spomnim se, kako se je grel na tisti gorenjski peči in iz glave na glas računal. A tam sem bila doma, v naravi, bil je vrt, okoli drevje, živali, bile so skale. Hoditi po gozdu je nekaj čudovitega, še zdaj.

Kdaj sta se sprijateljili s Stazo Černič?
V letih po vojni. Bila je res odlična plezalka. Nikoli pa ni povedala, da je bila partizanka, ilegalka.

Ste bili tudi vi?
Med vojno sem bivala v Auerspergovi hiši pod Nukom, v dekliškem internatu, ki je bil pod pokroviteljstvom bogatih mestnih žena iz judovskih in velikih trgovskih in zlatarskih družin. Plačevale so naše bivanje, profesorico, kuharico in ves kader, ki je skrbel za nas. Nekatera dekleta, v internatu nas je bilo 30, so preživela bombne napade in streljanja in so imela težave v spanju. Te ženske iz bogatih družin so nam pomagale in tega nihče ni vedel niti ne povedal na glas.

Želite reči, da ni bilo vse tako črno-belo, kot se je pozneje prikazovalo?
Da, na trgovski akademiji sem imela profesorja, duhovnika, ki nam je razlagal zgodovino Cerkve, verjetno so ga vtaknili, da bi nas primerno nadziral, a ni nikoli nikogar izdal. Zame je denimo vedel, da sem organizirana v trojki. Enkrat mi je rekel: »Ti pa pazi na svojo trojko.« Nikoli ni nikomur nič povedal, čeprav je bilo sicer veliko izdajanja, v eni ubogi Ljubljani, ki je vse skupaj nič ni.

Kako je takšna mladost zaznamovala vaše odraslo življenje?
Na moj značaj je to močno vplivalo, morala sem biti samostojna in razumna, da sem prišla skozi. Ko sem dopolnila 18 let in sem dobila volilno pravico, sem se počutila odraslo. Služb takrat ni manjkalo, dobila sem jo pri Rdečem križu, poslali so nas na šestmesečni tečaj knjigovodstva. V tistem času sem enkrat peljala v hribe direktorja radia, drugič sem peljala plezat v triglavsko steno svoje šefe. Zaupali so mi, saj sem bila zelo resna punca.

Menda ste na začetku izbirali med padalstvom in planinstvom.
Prijavila sem se na alpinistični in padalski tečaj in si rekla, kar bo prišlo prej, bom sprejela.

Bila sem na univerzi, v drugem letniku, ko me je moj bratranec, padalec, premotil, da bi mogoče prišla zraven, prijavila sem se na alpinistični in padalski tečaj in si rekla, kar bo prišlo prej, bom sprejela. Prijatelji in znanci, ki so vedeli, da rada hodim v hribe, so me sprejeli v desetdnevni ženski alpinistični tečaj v Vratih, ki se zdaj zdi strašno slaven, pa ni bil. Imele smo lepe stare gospode za vodnike, odlične Gorenjce, in lepo nam je bilo.

Še preden ste leta 1949 uradno postali alpinistka pripravnica, ste že plezali zahtevne smeri v gorah.
Večkrat smo šli plezat tudi v Turnc pod Šmarno goro, učili smo se uporabe klinov, vrvi in plezanja v navezi in kakšno malenkost smo tudi dosegli. Iz tega se je razvila ljubljanska študentska družba, osnovali smo društvo Akademik.

Do poroke s Sandijem Blažino ste največ plezali z Radom Kočevarjem.
Z Radom Kočevarjem sem splezala več izjemno težkih smeri, ena od prvih je bila Skalaška z Ladjo v triglavski steni, brez problema, čeprav so mi čevlji razpadli. Po teh težkih smereh smo začeli tudi sestopati.

Kako sta se ujela s Sandijem?
To je bila velika štorija, ti fantje so bili malo eden od drugega in malo so bili tudi jezni na Sandija. Sama sem se med vojno naučila italijansko, in ko je prišel v Ljubljano, je bila vsaka druga njegova beseda italijanska, zato sem z njim malo več komunicirala. Potem so priredili odpravo v Bosno, bilo nas je 14, mislim, da smo živi le še Rado, Sandi in jaz.

Sta z Radom še v stiku?
Seveda, prijatelja sva, splezala sva toliko smeri skupaj, da so zmotno mislili, da sva fant in punca, a sva bila dobra prijatelja in še vedno sva.

Je bil ljubosumen na Sandija?
Takrat je imel nekaj smole, v začetku maja se je v Dibonovi smeri v Špiku zgodila nesreča, v kateri je umrlo pet fantov, bili so iz Akademika in Rado si je kot starejši ter bolj izkušen očital, da ni šel z njimi.

Kako je bilo v Bosni?
Razmeroma neprimerno vreme, neznosna vročina, plezali smo prav malo. Z Radom sva naredila dve smeri, ampak taki, za krave, pastirji so nama pomagali, da sva dobila streho, stara Bosanka nama je kuhala, odstopila nama je svojo odejo, da sva se v šotoru pokrila, ves čas je tudi kurila in naju čuvala. Potem smo šli ob Neretvi navzdol in domov v Ljubljano. Na nekem otoku pri Dubrovniku nihče od fantov ni želel plesati, raje so se kregali, kaj mi bodo naredili, in drugi dan so me med kopanjem potisnili med morske ježke. Trda buča sem to vzela za hec.

Kdaj sta se s Sandijem preselila v Koper?
Leta 1952, tik preden se je razčistilo s cono A in cono B. Bila je lepa pomladna nedelja, šla sva dol, všeč mi je bilo, potem sem prišla za 1. maj za dva dni in dva meseca pozneje sva bila že poročena. Ni nama bilo jasno, da bo za vse življenje, zdaj je od tega že skoraj 70 let.

Na poročno potovanje sta šla menda plezat v triglavsko steno?
Gino Gobbo, direktor Mehanotehnike v Izoli, je bil Sandijev znanec in na poročnem potovanju sva ga nameravala peljati v Špik. A si je prav takrat poškodoval rebra in je prišel šele dva dni pozneje. Midva sva medtem splezala Dibonovo smer, našla sva še stvari ponesrečenih fantov. Z Ginom smo šli potem po Slovenski smeri v triglavski steni.

Kaj ste sicer počeli v Kopru?
Dobila sem zelo dobro službo v Izoli, bila sem prva tajnica v novoustanovljenem oziroma združenem Delamarisu, pozneje so te ribje tovarne spravili v nič, tako kot to počnejo zdaj. Delala sem do rojstva hčerke Neve.

Ste potem še plezali?
Seveda sem, ko je bila Neva majhna, so mi jo pazili, največkrat tašča, če je bila pri njej dva dni, je jokala, ampak joka še zdaj, tako kot jaz. Sandi je bil od otroštva navajen, da so veliko hodili v Glinščico in po Krasu, tudi njegov oče je bil alpinist, zelo je bil ponosen na to, da je bil med prvimi tržaškimi Slovenci, ki so šli na Triglav. Tako smo se s Sandijevimi prijatelji začeli dobivati v Glinščici in v Črnem Kalu, kjer je bilo pet, šest let po koncu vojne še vse zaraščeno, saj nihče ni smel tja. Očistili smo plezališče in na turncu obnovili nekaj smeri ter jih nekaj napeljali na novo. V glavnem smo počeli to, dokler nismo kupili starega spačka, že prej pa smo se enkrat odpeljali s službenim motorjem z morja do naših gorenjskih hribov. Vsi trije.

To pa ni bilo dovoljeno.
Saj ni nihče videl. Pozneje smo skupaj prehodili tudi Matterhorn, Mont Blanc, Gran Paradiso … vse smo obredli. V tem času sem prenehala s službo in se v glavnem posvetila telesni vzgoji otrok pa tudi starejših ljudi, ki so se prvič začeli ukvarjati z rekreacijo. Kakšnih deset let sem vodila telovadbo na italijanski šoli v Izoli, tamkajšnje življenje smo spravili na noge.

Smučali ste pa tudi radi?
Pri petdesetih letih sem naredila izpit za vaditeljico smučanja, smučala pa sem seveda že prej. Kakšnih dvanajst let sem tudi vodila šolske otroke v hribe, takrat se je šola še brigala za kaj, zdaj jih tukaj na Obali peljejo na izlet med gost avtomobilski promet.

Takrat se na Obali ni ravno trlo smučarjev?
Še v Ljubljani jih je bilo malo, smučali so tekmovalci, kakšni starejši ljudje, lovci, obstajale so tudi tekaške smuči, potem ko jih je začel izdelovati Elan, pa je bilo več akcije. Prve smuči sem si kupila tako, da sem bila en mesec brez kosila in večerje.

Prve smuči sem si kupila tako, da sem bila en mesec brez kosila in večerje.

Katere plezalske smeri v gorah so vam ostale najbolj v spominu?
Pravzaprav vse, vse so bile lepe. Strah me je bilo plezati v Cortini, v Treh Cinah, čeprav ni bilo nič hudega. Dovolj sem bila spretna in pri močeh. Lepe smeri sva s Sandijem splezala v Furlaniji, našim sva odkrila zahodne Julijce, ki so še lepši kot naši gorenjski.

V tej prvi povojni generaciji je bil menda med moškimi kar izražen prezirljiv odnos do žensk v alpinizmu.
Saj je še zdaj. Drug je drugemu malo nevoščljiv, naš narod ima pač take grde navade. Čeprav nima nobenega smisla, pride do takih stvari.

So vas podcenjevali?
To ne. Že pred leti sem povedala, kako se je Marjan Keršič slabšalno odzval, ko sva z Radom splezala težko smer v Ojstrici. Keršič je bil umetnik, bili smo prijatelji, prej in potem, a prišla je beseda, ki me je potrla, saj je bila takrat tista smer malo težja in še neponovljena. Bila je nevoščljivost, zgolj to. In če so se mi smejali – kaj se mi ne bodo, imela sem hlače iz vojaškega šotorskega blaga iz prve svetovne vojne.

Kakšna je bila ocena najtežavnejše smeri, ki ste jo splezali?
Ne spomnim se.

Se takrat pri plezanju ni toliko gledalo na težavnost smeri?
Ne. Če nimaš denarja, ne veljaš nič – zdaj je tako pri vseh športih, ne le v alpinizmu. Ne vem, kaj imaš od tega. Jaz sem smer preplezala zato, ker mi je bilo to všeč, ne pa zato, da se bom bahala pred ne vem kom. Za mojo lastno željo. Če grem v hribe ali pa smučat, grem zase, ne za druge.

Se vam zdi, da so moški, ne le v alpinizmu, še vedno vzvišeni nad ženskami?
To je odvisno od para, od tega, zaradi česa oziroma kdaj se skregata. Preveč se kregamo. Po mojem mnenju so tudi odnosi med starši trdi, otroke pa pogosto preveč razvajajo, tako pri delu kot razpravljanju. Povsod se jim nastavlja razne stvari, ki jih niti ne potrebujejo.

Vam lahko pošljem ta intervju v avtorizacijo?
Tukaj sem, samo malo še. Vi kar lepo napišite in še kaj narišite.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker