Silvo Baznik: po hribovju na Miklavža nad Savo in še kam.
Po ljubljanski kotlini tečeta reki Sava in Ljubljanica, ki se združita na sotočju pri Zalogu, kamor prikolesarim v meglenem jutru in nadaljujem z vrtenjem pedal po cesti med reko na levi in hribi na desni strani dokler ne pridem čez most v Dolsko, kjer grem v klanec mimo cerkve Sv. Helene v Kamnici. Klanec se vleče skozi gozd in zato prestavljam v lažje pogone ter tako prispem v vas Klopce, kjer se megla umakne in pokaže se modrina neba in sonce. Zadnji čas za nekaj sončeve toplote.
Cesta sledi razgibanem terenu hribovja in tako grem po klancih navzgor in navzdol. Prikolesarim v rojstni kraj Jurija Vege, Zagorico. Za trenutek se ustavim, fotografiram in ponovno vrtim pedala. Prekolesarim Križevsko vas, Veliko vas, Zalog in Spodnji Preker. Sledi dolg spust in kratek vzpon do križišča. Desno gre cesta v vas Hrib, jaz pa grem levo na zelo, zelo strm klanec, kjer moram dati vse od sebe, da pridem na sedlo zaselka Katarija, s katerega se cesta spusti v moravško dolino. No, tja bom šel kdaj drugič. Zavijem levo na malce bolj položen klanec, a tudi tu je potrebno vložiti nekaj napora za premagovanje strmine, ki me popelje mimo kmetije, za katero se odpre pogled na cerkev Sv. Miklavža. Pred menoj in kmalu za menoj je pohodnica, s katero očitno imava isti cilj. Povzpeti se nameravava do cerkvice, toda pred tem moram premagati še dober kilometer do zadnjih hiš pod hribom, kjer pri stari domačiji, na kateri je planinska skrinjica, sestopim s kolesa in stopim na strm kolovoz. Tokrat ne uberem bližnjice po stezici. Prepustim se lagodnemu vzponu vse do vrha razgledne vzpetine s cerkvico Sv. Miklavža na višini 741 metrov. Proti zahodu se razteza hribovje Cicelj, katerega višjeležeči vrh je žal poraščen z gozdom in brez razgleda.
Piha in zato stopim v zavertje. Sedem na klopco ob steni in se za nekaj minut prepustim sončnim žarkom ob nadomeščanju porabljenih kalorij. Nato obkrožim cerkvico s pogledi na bližnjo in daljno okolico, kjer se bohotijo visoke gore Kamniško-Savinjskih Alp. Ko s pogledom objamem še hribovje nad Savo, vem, da bo treba še kam. Kljub soncu je hladno in tako sestopim z vrha do domačije pod njim, kjer počiva na klopci pohodnica, ki sem jo pred tem prehitel. Ustavim se in spregovoriva nekaj besed. Ko ji povem, da nameravam še na Slivno, mi predlaga, da grem najprej do planinskega doma in tam povprašam za kolesarsko varianto. Rečeno storjeno.
Po cesti se vrnem na sedelce, prečkam cesto in se povzpnem dober kilometer do Planinskega doma Ušte – Žerenk v Dešenu, kjer je pravi živ žav, ki ga ustvarjajo otroci. Povprašam za pot in si skušam zapomniti čim več napotkov ter nato odrinem v upanju, da pridem do naslednjega cilja brez zapletov. Sprva grem po asfaltni cesti, nato po makadamu mimo zadnjih hiš, kjer me prehiti avto, a se kmalu vrne, ker je voznik ugotovil, da ne vozi v dolino reke Save. Dam mu napotke in odpelje, jaz pa na srečo zagledam smerokaze, ki me usmerijo z makadama na gozdni kolovoz. Sprva na kolesu, nato malce peš in zopet na kolesu. Markacije kmalu izginejo, ko nadaljujem po kolovozu. Da sem na pravi poti, mi pove naslednji kažipot z napisom Pot okrog Slivne. Pospešim in kmalu pridem nad ogromen kamnolom, od koder se odpre pogled na hribovje nad Savo in Miklavža s Cicljem.
Lepo je, a moram dalje. Suh kolovoz se spremeni v blatno pot z nekaj vzpona in spusta. Ko ne gre na kolesu, gre peš in parkrat naredim nekaj metrov ob robu poti s kolesom v rokah. Pridem do razpotja, od koder je le pet minut vzpona na Pivkelj, najvišji vrh Slivne. Vem, da je vrh poraščen in brez razgleda, zato kolesarim dalje. Zadnje kolo mi nekajkrat spodrsne v blatni kopeli, a uspem ostati na kolesu in vrtim pedala po kolovozu dokler ne pridem na asfaltno cesto v Zgornji Slivni. Le še nekaj sto metrov in sem pri stari cerkvi Sv. Neže nad Geometričnim središčem Slovenije na nadmorski višini 826 m. Pri cerkvi se ustavim in ob majavi mizi in klopeh koliko toliko očistim kolo in sebe blata ter ponovno poskrbim za nove kalorije.
Sledi odhod in dolg spust v nižje ležeči zaselek Slivno. Ustavim pri spominskem obeležju z verzom Franceta Prešerna: “Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.” Tu poteka tudi mednarodna spominska pot zavezništva, Vranov let, posvečena pobegu in osvoboditvi sedeminosemdesetih britanskih ujetnikov in njihovi poti iz Maribora do Metlike. Vihrajo zastave, postojim nekaj trenutkov ob repliki knežnega kamna in grboma, vklesanima v kamen. Zaslišim glasove otrok, ki se bližajo in odpeljem iz vasi, od koder je lep pogled na Limbarsko goro in Kamniško Savinjske Alpe. V spustu pripeljem v Vače, odvijem levo in v blagem klancu prikolesarim do povečane kopije vaške situle v Kleniku. Nad vasjo je hrib Slemšek, kjer je domačin leta 1882 našel situlo, ki jo hrani Narodni muzej v Ljubljani. Še skok do znancev na slasten domači kruh, pečen v krušni peči in pričenja se vrnitev.
Iz Klenika se vrnem v Vače in sledi dolg spust v dolino. Poganjati skoraj ni potrebno, le previdno prekolesarim serpentine in nato poženem po ravnici do Hotiča, od koder kolesarim po glavni cesti Litija – Šentjakob v gostem prometu, ki ga zapustim pri prečenju mostu čez reko Savo v Kresnicah. Povzpnem se skozi vas, prečim železniško progo in kolesarim med progo in reko v polni hitrosti, smuknem v podvoz in že sem v Kresniških Poljanah.
Še nekaj vzpona in spusta in sem v Jevnici, ki jo hitro prekolesarim, ponovno prečim železnico in kolesarim do Laz, od koder imam le še deset kilometrov do doma. Pritisnem na pedala in prepolovim razdaljo, sestopim s kolesa do obale reke, da naredim nekaj zadnjih fotografij s pogledom na reko in prekolesarjenim delom hribovja.
Vrnem se na cesto in poženem kolo srečajoč vedno več kolesarjev. Grem mimo sotočja, ki mu sledi sledi vožnja do predmestja Ljubljane. Zavijem proti domu, kjer končam kolesarsko turo in se najprej posvetim pranju kolesa, za ostalo poskrbim kasneje.
Kakšna je že vremenska napoved za naslednje dni?