Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Novi knjigi

Mojca Luštrek Novi knjigi našega gorniškega potepuha

Mojca Luštrek Novosti iz Planinske založbe
          Vodniki po SPP in Na kratko z Gorazdom Goriškom




Radio Celje, 31.03.2019 10:10 > poslušajte

V tokratni oddaji Znanci pred mikrofonom bomo gostili izkušenega gornika in avtorja številnih planinskih vodnikov Gorazda Goriška.
Gorski svet je začel spoznavati že v mladih letih v strminah rodnega Kozjanskega, s starši pa je začel obiskovati tudi visokogorje. Gore ima zapisane v svojem DNK-ju, zato jih je najprej z ženo in kasneje z otroki prehodil po dolgem in počez.
Publicistično pot je začel na gorniškem portalu Gore-ljudje z obsežnimi prispevki o domačih in tujih gorah. Njegov vodnik Razširjena slovenska planinska pot je na 30. slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najlepšo slovensko knjigo v kategoriji poljudnih knjig.
Še sveža iz tiska sta vodnika V zasnežene gore in Gorniška potepanja z otroki. O tem, kako so hribi del njegovega življenja, kako ravnati, ko srečaš medveda v gozdu in kako navdušiti otroke za obisk gora bo spregovoril v nedeljski oddaji nekaj minut po deseti uri.


YouTube MK: Zadihaj Raziskuj
Ustvarite svoj košček raja s priročniki Mladinske knjige 

torek, 14. maj 2019, ob 05:29, Mojca Luštrek, ogledov: 1148

... našega gorniškega potepuha Gorazda Goriška ‒ Mojca Luštrek

Gorazd Gorišek, pisec Gorniških potepanj, je v pogovoru ob izidu svojega prispevka k trilogiji Planinske založbe PZS Slovenska planinska pot napovedal skorajšnji izid še dveh svojih vodnikov. Oba sta že izšla: V zasnežene gore spet pri Planinski založbi, Gorniška potepanja z otroki pa pri Mladinski knjigi. Na našem spletnem mestu smo ju že na kratko predstavili s poobjavama besedil obeh založb, zdaj pa dajemo besedo še piscu.

G-L: Izbirni vodnik ima dobro in slabo plat: v njem vsakdo najde kaj zase, a tudi vsakdo kaj pogreša. Kaj porečeš na primer na začudenje ali celo nejevoljo bralca, ki je v Zasneženih gorah zaman iskal »obvezne« Mrežce (primer ni izmišljen)?

G. G.: Če bralec »obveznih« Mrežc ni našel, je vodnik preveč površno prebral, bolje rečeno prelistal. Popularni cilj nad Lipanco se »skriva« v odstavku Kam se še lahko odpravimo, ki ga sicer najdemo pri vsakem od 55 poglavij, v tem primeru pri Debeli peči. Možnosti za dodatne pohode je v vsej knjigi precej, zato je ciljev v resnici dosti več od prej omenjene številke.

G-L: Planinski vodniki so se precej spremenili. Preglednost, grafična poudarjenost osnovnih, najpomembnejših podatkov je gotovo koristna pridobitev, a opisi poti in ciljev so se skrajšali, prevladujejo izbirni vodniki, enciklopedični pa izhajajo v več delih, češ da so tako lažji, priročnejši za prenašanje. Ali jih hribovci, zdaj ko imajo na voljo vsa mogoča čuda tehnike, še nosijo s seboj?

G. G.: Težko sodim, ker ne gledam v nahrbtnike pohodnikov, ki jih srečujem (smeh). Manjše verjetno še vedno kdo nosi naokoli, sem pa kje ob poti ali na vrhu v vpisni skrinjici že večkrat opazil kopijo iz kakšnega od vodnikov ali natisnjen opis s spletne strani.

G-L: No, da vodnike kljub sodobnim tehničnim pripomočkom še vedno zares uporabljamo, dokazuje tudi skorajšnji ponatis Slovenske planinske poti 1. Ali pa je to le dokaz prevelike »previdnosti« založnikov (omenjeni vodnik je izšel le v 800 izvodih)?

G. G.: To je bolj vprašanje za založbo kot zame (avtorja), a če poskušam odgovoriti, bi rekel, da sem – sploh v današnjih internetnih časih – zelo vesel in zadovoljen, da je to po Razširjeni slovenski planinski poti že drugi ponatis katere od mojih knjig. Previdnost pri številu izvodov pa je po mojem mnenju upravičena. Skladovnice neprodanih knjig po kleteh založb nikomur ne koristijo.

G-L: V vodniku, namenjenem družinam z otroki, so tudi GPS- in QR-kode izhodišč. To ne preseneča oziroma je skorajda pričakovano, saj so starši (majhnih) otrok mlajši ljudje, ki so s tovrstnim orodjem tako rekoč zrasli. Opise spremljajo tudi izseki iz zemljevidov. Ti so pa za stare starše? Šalo na stran. Kaj ‒ sploh kot znan ljubitelj zemljevidov ‒ meniš o pohodnikih, planincih, gornikih ..., ki se potikajo po hribih le z zemljevidi na pametnih telefonih ali sploh brez njih?

G. G.: Novodobne elektronske naprave, ki jih nosimo s seboj v gore, so že v redu (tudi meni pridejo prav), ni pa po mojem mnenju preveč dobro, če se zanašamo zgolj nanje in se naše gorniško znanje konča v trenutku, ko se izprazni baterija v pametnemu telefonu. Zelo priporočljivo je imeti kaj znanja tudi v glavi ali vsaj – v obliki opisov in zemljevidov – natisnjenega na papirju.

G-L: Čedalje pomembnejša sestavina planinskih vodnikov je fotografija. Lepi in zanimivi prizori na posnetkih so včasih res še bolj vabljivi kot besedni opisi, vendar so velike fotografije, ki odjedajo prostor koristnim informacijam, lahko medvedja usluga uporabnikom. Gorniška potepanja z otroki pa so bila najbrž nekoliko kočljiva tudi zaradi fotografij (tvojih) otrok. Kako gledaš na to?

G. G.: Pri zimskem vodniku teh težav ni, kar se tiče »otroškega vodnika« pa sem se z založbo dogovoril, da fotografij – vključno z naslovnico –, ki sodijo bolj v družinski album, v knjigi ne bo.

G-L: Hčerki Julija in Zala sta začeli »hoditi« v hribe, preden sta shodili. Temu se vsaj tisti, ki smo v Gorniških potepanjih spoznali njune starše, ne čudimo, a tudi otroci z gorniškimi predniki ne gredo vedno po njihovih sledeh. Sta se deklici kdaj kujali ali celo uprli? In če, kako sta ravnala?

G. G.: Do sedaj ni bilo večjega upora. Med pogovori na to temo s prijatelji, sorodniki in znanci sem spoznal, da družine, kjer sta oba starša zaprisežena hribovca, ni večjih težav, drugače pa je, če samo eden od njiju »navija« za hribe. Takrat otroci – čisto po človeško – pritegnejo tistemu, ki v zahajanju v gore ne vidi ravno vrhunca preživljanja prostega časa, saj tam ni nebodigatreba »mučenja« v hrib. Sicer pa so gorniška potepanja v naši družini nekaj običajnega, saj je v naravi, v hribih, naš dom; pravzaprav tako visoko, da je kar nekaj vrhov v »otroški knjigi« nižjih od našega bivališča. Vprašanje, ali sta hčerki radi v naravi, v hribih, je torej lahko zgolj retorično (smeh).

G-L: Gibanje, posebej v naravi, je zdravo in odgovorni starši skrbijo za svoje otroke tudi v tem pogledu. Če imajo otroci srečo, pa se poleg »telovadbe« še marsičesa naučijo, na primer o rastlinstvu, živalstvu, zgodovini. Tega smo deležni tudi vedoželjni uporabniki tvojih vodnikov. Kaj pa tisti, ki pridirjajo na vrh, pogledajo na uro in oddirjajo nazaj v dolino ‒ misliš, da je z zanimivim vodnikom mogoče pritegniti tudi take?

G. G.: Razlogov, zakaj hodimo v gore, je zagotovo zelo veliko. Tudi »dirkanje« na vrh in nazaj dol ima svoje privržence in s tem nič narobe, tudi meni se kdaj zgodi takšen dan. Z otroki na tak način, vsaj na začetku, najbrž ne bo šlo. Odgovor na to vprašanje bi torej lahko šel nekako takole: kdor je do rojstva otrok hodil, da ne rečem tekel, po gorah s štoparico v roki, sedaj pa bi želel otrokom predstaviti gorski svet, bo v knjigah, tudi mojih, našel precej zanimivega za otroke, prepričan pa sem, da bo tudi sam s počasnejšim tempom opazil mnogo zanimivega.

G-L: Tako rekoč dva vodnika v isti sapi ‒ ni čudno, da zadnje čase kar pogosto nastopaš v medijih. Kako to »prenašaš«?

G. G.: Bom preživel (smeh). Nastopanje me res ne veseli preveč, se pa potrudim, kolikor se lahko. Takole gre pri meni: raziskovanje narave, predvsem vzpetega sveta, nato pisanje in čisto na koncu (če je res treba) predstavitev tistega, kar sem pripravil.

G-L: Potem pa kar končajva, da ne bo prehudo in si te bomo upali ob naslednji knjigi spet kaj vprašati. Že kaj »kuhaš«?

G. G.: Trenutno uživam ustvarjalski dopust – vsaj kar se knjižnega ustvarjanja tiče (smeh) …

G-L: Nam čisto na koncu zaupaš, kod ste se Goriški potepali nazadnje?

G. G.: Vsak konec tedna se z družino kje potepamo. Ker minuli konec tedna ni bil kaj prida, smo bili »samo« na Babi, razglednem pomolu nad Domom Čemšenik. Dekleti sta si dan najbolj zapomnili po lepih pomladnih cvetlicah, odlični pehtranovi potici v domu in blazini, ki jo je prinesla skrbna oskrbnica, da sta se lahko brez skrbi pred prehladom gugali pred kočo (smeh).

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker