Danes se zadnjič poslavljamo od Franceta Zupana, prijatelj, gornika alpinista, smučarja, gorskega reševalca in gorskega vodnika.
Dragi Martina, vsi njegovi najbližji, prijatelji in znanci
Danes se zadnjič poslavljamo od Franceta Zupana prijatelja gornika alpinista, smučarja, gorskega reševalca in gorskega vodnika. Ne ostane nam drugega, kot da se sprijaznimo z dejstvom, da se je izteklo bogato življenje razumnega in modrega moža, asketa in esteta, ki je ljubil lepo v človeku, naravi in umetnosti.
France Zupan je alpinistična legenda. Pripada generaciji, ki je začela svojo gorniško in alpinistično pot po drugi svetovni vojni, v svobodnih gorah. Bili so drugačni časi, težko jih podoživimo in razumemo, leta pomanjkanja, hrane, obleke, da o plezalni opremi sploh ne govorimo. Nekaterih predvojnih plezalcev ni bilo več, potrgane so bile osebne in generacijske vezi, razvoj alpinizma je med vojno zastal in skoraj vse je bilo treba začeti na novo in povsem drugače.
Zupanova zgodovina se začne približno tako. Lansko leto sta Rado in France prejela priznanje Planinske zveze za življensko delo v alpinizmu.
Nek dogodek pa sta opisala skoraj do pike enako; pustimo Francetu besedo:
Trije sošolci s tedanje realke, Rado, Srečo in jaz, smo se v zgodnjem poletju 1946 znašli na grebenu Rinka–Skuta, trije zelenci, ki so do tedaj hodili po markiranih poteh. Šlo nam je lepo, a nazadnje se je pred nami pojavil velikanski in popolnoma gladek stolp. Na obeh straneh pa samo zrak tja dol do melišč! To je bil tisti strašni Konj, s katerega je njega dni padel nesrečni Petrič prav dol v ledeniško razpoko na severni strani.
Seveda me je bilo strah, a kaj sem hotel, lotil sem se plezanja in hitro sem bil čez, pravzaprav je bilo lažje, kot sem pričakoval. Zato sem stopil še malo naprej pogledat in do vrha Skute se je kazalo samo prav prijazno skalovje. Onih dveh ni bilo za mano, zato sem šel nazaj na Konja pogledat, kaj se dogaja. Spodaj je bilo veliko govorjenja: Srečo je na vso moč prepričeval Rada, naj vendarle zleze čez Konja. A obzirni Rado je samo ponavljal: "Ne bom vama pokvaril ture in bom šel sam nazaj ..." Kaj zdaj?
Tu nastopi, kot je običajno v takih zgodbah, dobra vila, v tem primeru moja stara mama Nežka, pri kateri sem živel. Imela je travnik v Črni vasi in vsako leto je prodala kislo konjsko mrvo Posavcem, ostanek pa smo z vrvjo in škripcem spravili pod streho. In to staro, obrabljeno vrv mi je dala v nahrbtnik. Torej sem vrgel en konec dol, Srečo je privezal Rada nanj in ena, dva, tri je bil Rado pri meni. Opravljeno. Nadaljevanje je zgodovina – zgodovina slovenskega alpinizma.
Obledela kartoteka št. 48, odkrije, da je bil France Zupan, dijak gradbene tehnike, član AO in GRS Ljubljana že leta 1946. Dodeljene so mu bile hlače, srajca, nogavice ... V sledečih letih se je razvil v prepoznavnega plezalca generacije, ki je zaorala ledino novega slovenskega alpinizma. Udeležil se je prvega povojnega plezalnega tečaja na Kamniškem sedlu in prve povojne odprave v Zahodne Alpe, ko se je v Chamonix še hodilo z odpravo.
Do leta petdeset France s prijatelji prepleza prvenstveno v steni Kogla, smer Belač-Zupan v Šitah, Jugov steber pozimi, Čopa brez bivaka, Peharja in še kaj bi se dalo našteti. V dobrih štirih letih so od jahanja Konja, dosegli in presegli dosežke predvojne generacije.
France sam o tem suho zapiše: mogoče se komu zdi čas po vojni celo romantičen. Seveda ni bil. Prav gotovo pa je življenje kljub pomankanju bilo brezskrbno in poceni in preprosto: bili smo mladi.
Ko je končal aktivno plezalsko obdobje je poleg drugih dolžnosti, največ časa in energije posvetil gorskemu reševanju. Član GRS Ljubljana od leta 1946, je bil priča težkih, usodnih nesreč, ki so izzvale reorganizacijo Gorske reševalne službe. Zaradi znanj, ki jih nudi mestno, je Ljubljanska postaja postala organizacijsko, kadrovsko in strokovno najmočnejša reševalna enota v Sloveniji. Razmere so se s časom spreminjale, postaje na vznožju gora so same prevzemale reševanja, Ljubljana je ostala brez dela, v akcijo je vstopila samo kadar je bila potrebna pomoč. V teh, za delovanje postaje prelomnih razmerah je bil, zaradi ugleda in organizacijskih sposobnosti, France izvoljen za načelnika z nesporno avtoriteto. Odlikoval ga je prefinjen občutek za ljudi prostor, čas in stvari. Ni bil ljubitelj dolgih brezplodnih razprav, trdovratnim je znal pojasniti: da je sicer v vsaki stvari vgrajena določena mera kretenizma, obstaja pa meja, ki je ni pametno prekoračiti … Med dolgoletnim načelništvom je poskrbel za nova področja dejavnosti in vzgojo novega roda gorskih reševalcev. Ob podpori prof. Janeza Milčinskega je bil v Kranjski Gori opravljen pionirski poskus o preživetju zasutega v plazu. Zasnoval in vodil je ambiciozno zastavljeno vajo reševanja iz velike stene, iz Aschenbrennerja v Travniku. Po vremenskem obratu in vaja se tekla v pravih reševalnih razmerah. Ugotovitev, ki je sledila: vse, razen vremena, deluje kot je treba. Ob dramatičnem zimskem vzponu v Severni steni Triglava leta 1968, ki se je kljub večdnevnemu sneženju srečno končal, je uspešno vodil reševalno akcijo in koordiniral delo reševalnih skupin, ki so utrle rešilno gaz. V tistih razmerah se je pokazala potreba po helikopterskem reševanju in tudi tu je France zastavil besedo in zoral ledino.
Lahko naštevamo kje vse je v dolgih letih pustil svoje odtise. Njegove sledi vedno najdemo tam, kjer so naloge zahtevale delo, razum in zdravo presojo. Samo na nekaj bolj znanih.
France je bil navdušen smučar. Prijateljem alpinistom, sovražnikom smučanja, je odkrival čar in koristnost smuči. Postal je bil pobudnik, organizator in vodnik turnih smukov, ki so se začeli razvijati pod okriljem Planinske zveze. S smučmi je planincem omogočil zimsko pohodništvo in jih seznanjal z varnim obiskovanjem zasneženih gora. Sam se, ko so postali koraki težji, edino smučem nikoli ni zares odrekel.
Kot izkušen alpinist, reševalec in turni smučar se je zavedal, da je gorniška dejavnost lahko tudi nevarna, da se obisk gora povečuje, in da razmere terjajo ustrezno ukrepanje. Zato je podpiral zamisel o vodništvu in aktivno sodeloval pri zasnovi in ustanovitvi Združenja gorskih vodnikov Slovenije.
Omeniti velja še organizacijo alpinistov veteranov, ki tudi nosi močan Francetov odtis. V osemdesetih letih preteklega stoletja je nekaj predvojnih alpinistov, in naslednikov, ki so iz sten počasi vstopali v zrela leta, zasnovala veteransko bratovščino. France je bil zraven od samega začetka, najmlajši med petimi ustanovnimi člani. V družbo so vabili tiste, ki so v svojem času v alpinizmu pustili sled. Predsednik France je z jasno vizijo začrtal smer in vtisnil svoj pečat veteranstvu ter »izgubljene starce« ponovno pripeljal nazaj v okrilje Planinske zveze. Naloga veteranske organizacije danes je, da goji spomin in prijateljstvo ter v Planinski zvezi povezuje generacije.
Tudi v bolezni, ki ni pustila upanja, je ostal France zvest sebi in svojim načelom. Ni se vdal. Trezno in brez pomilovanja in z zanj tako značilnim uglajenim cinizmom, ironijo in jedkim humorjem je oznanil: menim, da dostojni možakarji po devetdesetem letu lahko počasi odidejo, ker postanemo tečni, pozabljivi in vsi so nas po malem že siti.
Redki so taki možje. Tak je bil France, France, ki smo ga spoštovali in imeli radi.
Njegovim dragim v oporo in tolažbo ter prijateljem v opombo:
Globoka sled se vleče za njim.
Počivaj v miru!