Delo - Viki Grošelj: Maja letos mineva štirideset let od takrat, ko smo Slovenci prvič stopili na najvišjo goro sveta.
Nanjo smo se povzpeli po prvenstveni smeri prek njenega do takrat še nepreplezanega zahodnega grebena. Prva, ki sta dosegla vrh, sta bila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik.
»Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi.«
Nejc Zaplotnik, z vrha Everesta, po radijski zvezi v bazo vodji odprave Tonetu Škarji
13. maja 1979 ob 13.51 po nepalskem času
* * *
To je bila največja in ena najbolj zahtevnih odprav v zgodovini slovenskega himalajizma. Njen dosežek pa s časovno oddaljenostjo le še pridobiva vrednost. Moštvo takratne, še jugoslovanske odprave je štelo 25 plezalcev, od tega 21 Slovencev, dva Hrvata in dva Bosanca ter šest spremljevalcev. Vodenje je prevzel eden največjih strategov slovenskega himalajizma, Tone Škarja.
Organizacija in priprave so nam vzele dobri dve leti časa. Pri pripravi opreme, hrane in zdravil so nam pomagala številna slovenska in jugoslovanska podjetja. Medijsko je bila odprava že med pripravami dobro podprta, s tem pa so se tudi državljani nekdanje skupne države v veliki meri poistovetili z našim ciljem. Tudi zato je odprava že pred odhodom, poleg alpinističnega, imela tudi močan nacionalni naboj.
Ljubljana–Nepal
Sedemindvajsetega februarja 1979 je glavnina odprave z brniškega letališča odpotovala proti Nepalu. Po zapletenih formalnostih in dodatnih organizacijskih problemih, ki smo jih morali rešiti v Katmanduju, smo se soočili z novim, tokrat logističnim problemom: kako dobrih dvajset ton opreme spraviti do vznožja gore. Za osemnajstdnevni pristopni pohod je bilo treba najeti kar 800 nosačev.
To pravo »armado« smo razdelili v tri dele in jo v dvodnevnih zamikih poslali na pot. S tem smo se izognili kolapsu v vaseh, skozi katere smo hodili in v njih prenočevali. Če bi prišli vsi naenkrat, bi zmanjkalo hrane, goriva in prostora, tako pa so manjši pritisk vasi dobro prestale in trgovina je cvetela. Prebivalci več vasi so dobili delo. Kot nosači, gonjači jakov, prodajalci hrane, lastniki čajnic ob poti in še številni drugi.
Zdravnika Evgen Vavken in Igor Tekavčič sta vsak večer v taborih na poti odprla brezplačno ambulanto za domačine. Velika, dobro organizirana odprava je bila takrat za lokalno prebivalstvo pravi blagoslov.
Bazni tabor smo postavili v vznožju gore, na ledeniku Kumbu, 5350 metrov visoko. Mogočen človeški stroj je zagrizel v neraziskani zahodni greben Everesta.
Iz dneva v dan smo dvigali najviše doseženo točko na gori. Kilometre vrvi smo napeli v prepadne vesine zahtevnega zahodnega grebena. Višinski tabori so vznikali drug za drugim; prvi na višini 6000 metrov, drugi na 6800 metrih, tretji 7200 metrov, četrti na 7500 metrih in peti 8120 metrov visoko. Poimenovali smo jih Alpina, Induplati, Rašica, Krka in Energoinvest. Po podjetjih, ki so ključno pripomogla, da smo dobro opremljeni odšli na pot. Mojstri iz Alpine so nam po meri izdelali vrhunske višinske čevlje, v podjetju Induplati šotore po naših zamislih, Rašica nas je oblekla v topla volnena oblačila, Krka pa oskrbela z zdravili.
Taborov je bilo seveda premalo, da bi jih lahko poimenovali po vseh, ki so nam pomagali in se jih še danes s hvaležnostjo in veliko nostalgije spominjam. Plezalce nas je dodatno ganilo, ko smo včasih pri postavljanju šotora v katerem od višinskih taborov v njem našli listek z imeni šivilj, ki so ga sešile in zapakirale ter pripisale, da nam želijo vso srečo in upajo, da nas v njem ne bo preveč zeblo …
Obleganje pred monsunom
Moštvo, razdeljeno v več delovnih navez, se je na gori ves čas vrtelo v neustavljivem krogu. Ena skupina je skušala prodreti čim više, druga za njo se je pripravljala, da jo zamenja, spet tretja se je izčrpana vračala na počitek v bazo, naslednja pa odhajala navzgor, novemu poskusu naproti. Vsi smo delali, vsi počivali, se s tem vsi aklimatizirali ter se skušali kar najbolje pripraviti na priložnost, ki se nam bo morda ponudila na koncu, vzpon na vrh.
Moštvo je bilo veliko in močno, a gora mogočna in zahtevna. Z viharji, višino, močnimi vetrovi, s težavnim terenom in nizkimi temperaturami je začela desetkati izvrstno ekipo. Vse manj je bilo tistih, ki smo še zmogli delovati na gori. Treba pa je bilo vse više in v vse trše razmere. Koliko neuresničenih sanj in upov je blazen veter razpihal po poledenelem skalovju gore! Štirideset dni je že trajalo obleganje, bližala se je sredina maja. Najkasneje v dveh tednih bi moralo priti do odločitve. Konec maja se v Nepalu začenja monsunsko deževje in takrat se je treba z gore dokončno umakniti. Ob vsej predanosti cilju nam je bilo jasno, da bomo v ključnih trenutkih potrebovali tudi nekaj sreče. Nam jo bo Sagarmata – Boginja mati Zemlje, kot goro imenujejo domačini, naklonila ali ne? Tega odgovora takrat ni mogel vedeti nihče od nas.
Naključje je hotelo, da nama je z Marjanom Manfredo - Marjonom uspelo postaviti zadnji višinski tabor 8120 metrov visoko. S tem sva dobila priložnost, da prva doseževa vrh. Desetega maja nama je na višini 8200 metrov uspelo preplezati eno najzahtevnejših mest in ga opremiti z vrvjo. Za moža širok, mestoma previsen kamin, na pogled najmanj pete težavnostne stopnje je bil edino upanje, da se prebijeva v višje predele gore. Marjon se ni obotavljal. Odložil je nahrbtnik in s tem dodatni kisik ter se lotil plezanja. Peklenskih dvajset metrov mu je vzelo več kot dve uri časa. V zahtevni izstopni prečnici v lažji svet je trikrat zdrsnil in vsakič sem ga zadržal z vrvjo. V četrtem poskusu mu je s pravo gorenjsko trmo le uspelo. Pri štiridesetih stopinjah pod ničlo, brez kisika in le v tankih rokavicah. Mojstrovina, ki je ne bom nikoli pozabil.
Srečni 13. maj 1979
Ker sva za ta zahtevni del porabila preveč časa, se je ob pritrjeni vrvi spustil do mene. Vrnila sva se v šotor in sklenila naslednjega dne poskusiti še enkrat. Pri šotoru pa sva opazila, da sva oba hudo pomrznila. Marjon je v skrbi za prste še isti dan začel sestopati, sam pa sem v norem upanju, da se bo stanje prstov na nogah čudežno popravilo, na petici prebil še eno noč. Zjutraj sem, zaradi povsem brezčutnih nog, namesto proti vrhu moral oditi proti dolini.
Naslednja sta poskusila Dušan Podbevšek in Roman Robas, a sta se zaplezala v orientacijsko zahtevnih skalnih stolpih vršnega grebena in se prav tako morala vrniti.
Trinajsti maj 1979 pa je le prinesel tako želeni uspeh. Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku je uspelo doseči vrh. S tem sta osmislila vsa naša prizadevanja in ves trud. Prvi jugoslovanski vzpon na Everest, in to še po prvenstveni smeri, je v domovini sprožil val navdušenja. Takrat smo negotovo neposredno zvezo z domovino lahko vzdrževali le prek radioamaterjev. To so bili komunikacijsko in medijsko povsem drugačni časi od današnjih. Občasne radijske vesti, ki nam jih je uspelo poslati, so v napetosti držale vso državo. Iz domovine smo dobivali obilo dobrih želja in podpore našim prizadevanjem, po doseženem vrhu pa številne čestitke.
Dva dni za Nejcem in Andrejem so vrh dosegli še Stane Belak, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, domačin Ang Phu. Na sestopu jih je ujela noč in morali so bivakirati na višini 8300 metrov. Kljub hudemu mrazu so jo presenetljivo preživeli brez večjih posledic in nadaljevali sestop.
Vanja Matijevec, Ivč Kotnik in Borut Bergant so jim iz tabora pet šli na pomoč. Ko so se srečali, je Ang Phuju, verjetno zaradi izčrpanosti in trenutka nezbranosti, zdrsnilo na strmem ledišču. Padel je več kot dva tisoč metrov globoko in se smrtno ponesrečil. Odpravo smo prekinili in se, kljub uspehu, ki smo ga dosegli, potrti začeli vračati proti domu. Imeli smo občutek, kot da se je ponesrečil nekdo od nas.
Za vselej neločljivo povezani
Vrnitev v domovino, po dobrih treh mesecih, je bila zelo čustvena. Na glavnem trgu v Kranju nas je pričakalo več kot pet tisoč ljudi. Prejeli smo številna priznanja, bili odlikovani z zlato zvezdo zaslug za narod in bili izbrani za najboljšo športno ekipo Jugoslavije za leto 1979. V naslednjih letih so številne odprave z vseh koncev sveta poskušale ponoviti našo smer, a le dvema, Poljakom in Bolgarom, je uspelo. Še danes, leta 2019, naša »Jugoslovanska smer« po enotnem mnenju svetovnih alpinističnih avtoritet ostaja najzahtevnejša od šestnajstih prvenstvenih smeri, ki so preplezane na najvišjo goro sveta.
Danes, 40 let kasneje, kar deset članov takratne odprave žal ne more več obujati spominov na tiste neverjetne mesece, ki smo jih spomladi 1979 preživljali na pobočjih Everesta in pod njim. Z nami ni več plezalcev Zvoneta Andrejčiča, Staneta Belaka, Boruta Berganta, Frančka Kneza, Marjana Manfrede, Dušana Podbevška, Nejca Zaplotnika, zdravnika Evgena Vavkna, radioamaterja Slavka Šetine in novinarja Radeta Kovačeviča. Kako lepo bi se bilo ob tej okrogli obletnici srečati tudi z njimi, a naša življenja tečejo po svojih nepredvidljivih poteh. Toda črta naše prvenstvene smeri, ki smo jo skupaj zarisali na previharjeni zahodni greben najvišje gora sveta, nas za vselej neločljivo povezuje.
Člani odprave Everest 1979
Vodja: Tone Škarja; člani: Zvone Andrejčič, Stane Belak, Borut Bergant, Viki Grošelj, Tomaž Jamnik, Stane Klemenc, Franček Knez, Ivan Kotnik, Marjan Manfreda, Štefan Marenče, Vanja Matijevec, Dušan Podbevšek, Bojan Pollak, Roman Robas, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Nejc Zaplotnik, Jože Zupan, zdravnika Igor Tekavčič in Evgen Vavken, Hrvata Stipe Božić in Vlado Mesarić ter Muhamed Šišić in Muhamed Gafić iz Bosne in Hercegovine. Spremljevalci: radioamaterja Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja Marjan Raztresen in Rade Kovačević (Srbija), snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.