Večer, Šport - Gregor Zalokar: … se mi zdi, da se je vse zgodilo prezgodaj. Janja Garnbret in Jernej Kruder
Kako je, ko gresta vidva v hribe? Znata uživati v naklonih, manjših od 90 stopinj?
JK: Jaz znam.
JG: Jaz pa ne. Mogoče še nisem dovolj stara, da bi mi bilo to fajn. Plezam v glavnem na umetnih stenah. Tudi v naravi, a krajše smeri in niti približno toliko kot Jernej.
JK: Jaz pa sem adrenalinski odvisnež in veliko plezam v naravi. Rad grem v hribe in strme stene, kar je že bolj alpinizem kot športno plezanje. Predlani sem bil v tisočmetrski steni El Capitan v ZDA. In tudi ko plezam v Sloveniji, potrebujem včasih dve, tri ure, da pridem do stene.
Kaj vaju motivira? Janja je pri 20 letih osvojila že skoraj vse in dominira na svetovni sceni, za vami pa je tudi že ogromno tekem.
JG: Napredek. Ne toliko tekme, kot to, da sama napredujem. Hočem se izboljšati, tekmujem najprej sama s seboj, da sem fizično in psihično še bolje pripravljena in da sem boljša oseba.
JK: Jaz sem bil včasih tudi tak. Enkrat pa ugotoviš, da ne moreš več toliko napredovati, kot si v mladosti, a vseeno rasteš, tudi fizično, predvsem pa mentalno. Jaz skušam na tekmi dati čim več od sebe in uživati v izkušnji.
Največje ovire, ki sta jih premagala? Pri Janji se zdi, da je šlo vse gladko, imela je močno podporo staršev, mentorjev, trenerjev in že kot najstnica splezala na vrh.
JG: Najtežje je, ko začneš dvomiti vase, ali si dovolj pripravljen. To se v rezultatih niti ni kazalo, a tudi jaz sem se soočala s tem - in to sem morala premagati sama.
JK: Meni pa se je bilo najtežje postaviti po robu trenerjem, da sem jim dokazal, da lahko tudi z malo drugačnim pristopom dosežem vrhunske rezultate. Doseči sem moral, da so to sprejeli in niso preveč drezali v moj način treninga. Najtežje je bilo reči, da tako je in tako bo. Sem upornik - in zdaj to razumejo.
Se vam kdaj zazdi, da živite prehitro? Že kot najstnica ste v plezanju osvojili skoraj vse.
JG: Ja, že od začetka se mi zdi, da se je vse zgodilo prezgodaj, saj sem bila že na prvi tekmi druga. Po drugi strani še vse teče tako, kot mora. Tako pač je. (Smeh.)
S čim se sproščata in kaj vama še poganja kri po žilah?
JK: Motor. Vozim enduro, a ga nisem že tako dolgo, da ga že kar malo pogrešam. Dve leti sem se veliko vozil, zdaj pa je v garaži, ker sem dal vseh sto odstotkov v plezanje. Žene me raznolikost: plezanje v skalah, tekme, iskanje novih izzivov, da ni monotono. Plezanje na balvanih in v naravi je tako različno, da ko enkrat zapolnim užitek v balvanih, moram v naravo.
JG: Pri meni se tudi vse vrti okoli plezanja, to je adrenalin in sprostitev, tako da skoraj ne potrebujem drugega. Tudi jaz grem za sprostitev, ko se ne pripravljam na tekme, včasih v skalo - ali pa greva z Domnom (Škoficem, tudi vrhunski plezalec in partner; op. a.) na izlet.
Na olimpijadi boste plezali kombinacijo treh disciplin - a le redki so dobri v vseh treh.
JK: Rezultati se bodo množili, visoko lahko prideš že z dvema disciplinama, a ker so razlike na balvanih in v težavnosti res majhne, bo odločala hitrost, ki jo zdaj vsi več treniramo. Pred kratkim sem šel na trening hitrosti po dveh mesecih, kar je bila dobra taktika, saj sem takoj trikrat podrl osebni rekord, v Moskvi pa odplezal še svoj najboljši rezultat na tekmi.
JG: Jaz sem tudi na zadnji tekmi v Moskvi odplezala osebni rekord, tako da napredujem.
JK: Japonci so drugače zelo obetavni, je pa težko napovedati, kdo bo sploh prišel v Tokio, saj gre tja le po 20 tekmovalcev, do dva na državo – kar pa nam daje nekaj več možnosti.
Intervju je bil objavljen v reviji STOP