Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

En mesec

Gorenjski glas, 02.05.2019 15:52
En mesec, osemsto sedemdeset kilometrov 

sobota, 4. maj 2019, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 449

Gorenjski glas - Maja Bertoncelj: ... je potrebovala Polona Bartol, enainštiridesetletnica iz Kranja, ki se je pred časom povsem spontano odločila, da bo prehodila pot Camino.

Nanjo se je podala sredi marca in jo po enem mesecu in okrog 870 kilometrih zaključila na »koncu sveta« – v Finisterri.

KranjCamino je ena najslavnejših romarskih poti na svetu, ki privablja tudi številne Slovence. Pred kratkim jo je zaključila Polona Bartol iz Kranja – izbrala je daljšo različico: tako časovno kot po kilometrih. Razmišljanja s poti je delila tudi na Instagramu (@eachstepyoutake).

Za vami je več kot mesec dni trajajoča pot od Saint Jean Pied de Porta do Finisterre – pot Camino. Vaše misli po koncu še zadnjega koraka?
»V mojih mislih se ob zaključku poti ni podilo popolnoma nič. Vse misli sem pustila na poti. Čutila sem le neizmerno veselje, zadovoljstvo, ponos nad samo seboj.«

Zakaj sploh na Camino? Kaj vas je gnalo, kje ste dobili navdih? Doma ste pustili moža in dva otroka ...
»Camina nisem načrtovala niti si ga nisem močno želela, ker sem bila vedno mnenja, da so ljudje, ki prehodijo osemsto kilometrov in več, ''norci', ki si zaslužijo moje iskreno spoštovanje. Camino me je poklical nekega večera, ko sem popolnoma izmučena sedela pred računalnikom sredi vsakodnevne rutine. Bil je spontana odločitev. Moj cilj Camina je bil doživeti mir in tišino ter fizično doseči konec sveta – Finisterre.«

Zagotovo je treba biti za takšno pot dobro pripravljen v vseh pogledih. Kako so potekale priprave in kaj ste vzeli s seboj?
»Pripravljen? Na Camino ne moreš biti pripravljen, četudi veliko fizično treniraš. Vsak dan hoditi toliko kilometrov z nahrbtnikom na ramah, v vseh vremenskih pogojih ... Ne, na Camino ne moreš biti pripravljen, Camino te uči, preizkuša in gradi vsak dan. No, vsaj pri meni je bilo tako. S seboj sem vzela preveč in vse pustila v albergih (skupnih prostorih za nočitve) po poti. Na poti potrebuješ le lahek nahrbtnik, pollitrsko plastenko, ki jo stalno polniš z vodo, dobre, zračne čevlje, dobre merino nogavice, pelerino in pohodniške palice.«

Kratek opis poti?

»Čeprav sem svojo pot začela zgodaj spomladi (21. marca) in jo zaključila na rtu Finesterre 21. aprila, sem imela izredno srečo z vremenom. Prvih 14 dni nas je grelo vroče sonce, potem se je malce ohladilo. Doživela sem nekaj plohic, po poti na Cruz de Ferro (1530 m. n. v.), ki je tudi najvišji vrh poti, pa pravi snežni metež. En dan sem hodila tudi v močnem deževju. Prehodila sem 779 kilometrov do Santiaga in še okrog devetdeset kilometrov do Finisterre. Hodila sem skozi ogromno čudovitih pokrajin. Vsaka je v meni pustila svoj pečat. Včasih smo hodili ves dan, včasih malce manj. Na začetku smo hodili cele dneve, ker albergi niso bili odprti, čeprav bi po zadnjih informacijah, ki smo jih dobili ob odhodu, morali biti. Tako smo na začetku hodili tudi po 35 kilometrov in več dnevno. Ko sem imela težave z žulji, sem hodila med dvajset in trideset kilometrov dnevno. Najljubša mi je bila pot iz Leona do Sarrie, vendar pa sem preobrat v svojem doživljanju Camina doživela od Sarrie do Santiaga. V Sarrii se nam je na pot vsulo ogromno španskih in francoskih skupin, ki so se odločili prehoditi zadnjih sto kilometrov pred velikonočnimi prazniki. Ta del je bil v smislu doživljanja miru izredno intenziven. Pot nas je začela pripravljati na vrnitev v realno življenje.«

Bilo je lepo ... Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu?
»V spominu mi bo ostalo popolnoma vse. Camino ni le pot. Camino je doživetje sebe. Tam, v popolni tišini, daleč od mest, mestnega vrveža, daleč od vseh znanih zvokov, brez kakršnegakoli luksuza, sem našla nazaj svoje bistvo. Zjutraj sem vstajala v temi, da sem lahko opazovala, kako se prebuja dan. Sredi travnikov me je vsako jutro zbujalo ptičje petje. Žuborenje potočkov, šumenje vetra me je navdihovalo. Opajala sem se s sladkobnimi vonji dišečih grmičkov. Majhne, skoraj zapuščene španske vasice s svojo tradicionalno kulinariko so me navdihnile. Počutila sem se popolnoma razgaljeno v smislu svoje duše. Ni mi bilo neudobno ali nelagodno, čeprav sem mnogokrat jokala od sreče in hvaležnosti, da mi je bila dana priložnost oditi na to pot. Počutila sem se svobodno, popolno in neznansko srečno. Pot me je naučila živeti sama s seboj, biti odvisna od sebe in se poslušati: kaj želi/potrebuje moje fizično telo in kaj moje srce. Ko sem se naučila sprejeti sebe v popolnosti, sem se naučila imeti rada, kar je v sodobnem svetu dostikrat spregledano oz. nesprejemljivo, saj je pomembno, da si všeč drugim. Pri tem pozabiš nase. Vsak korak na tej poti me je torej opominjal, da srečo lahko najdem le v sebi in predvsem sama s seboj. Drugi mi je ne morejo dati. Na meni je ...«

In bilo je tudi težko ...
»Tudi, kar se fizičnih bolečin tiče ... O tem ne bi govorila. Camino vsakemu da, kar mora, da doživi tisto, kar mu je pot namenila. Pred devetimi leti so mi zdravniki rekli, da ne bom nikoli več hodila brez bolečin in da nikoli ne bom mogla več hoditi na dolge proge. To ni res, kar sem si dokazala. Sem pa imela težave s kolki, vnetimi žulji in na koncu z zelo vneto pokostnico. Bilo je izredno pestro, ampak ... Na koncu se vse te stvari zgodijo z razlogom. Naučila sem se, da je vsaka stvar, ki se zgodi, stvar tvoje percepcije. Camino je pot, kjer se mora um zgoditi pred telesom. Je pot oblikovanja misli za dosego cilja.«

Ste hodili sami ali tudi v družbi drugih, ki so bili takrat tudi na tej poti?
»Na pot sem odšla sama in jo tudi sama prehodila. Za to odločitev sem vesela, saj me ni vezala nobena odgovornost do nikogar. Svojo dnevno pot sem si kreirala glede na svoje zmožnosti. Vsak dan sem večinoma hodila sama, s svojimi mislimi, zvečer pa je bil čas za druženje. Ti pa pot prinaša ljudi, ki jih v tistem trenutku potrebuješ in ti jih vzame, ko jih ne potrebuješ več. Mene je naučila, kako pripadati nekomu in kako težko je izgubiti ljudi, ki jih imaš rad. Naučila me je, kako ostati sama in živeti s seboj. Pokazala mi je, kako kljub bolečini izgube sprejeti nove ljudi v svoje srce, jim dati priložnost in jih v določenem trenutku zapustiti na pravi način. Na poti nisi nikoli sam, če nočeš biti. Tudi zaradi ljudi, ki pridejo in grejo, je ta pot tako čudovita. Srca vseh ljudi so tako odprta. Tega ne morem opisati. To je resnično stvar, ki jo mora vsak doživeti, da lahko razume. Ko sem ugotovila, da se moram prepustiti poti, so se začele dogajati čudovite stvari in razvijati čudovita prijateljstva.«

Ste vmes kdaj podvomili vase, želeli odnehati ...? Katere so največje pasti takšne poti?
»Podvomila vase nisem. Nikoli niti nisem želela odnehati. Bil pa je trenutek, ko sem bila v svojem srcu tako jezna na pot, da sem se vprašala, kaj pravzaprav želi od mene. To je bilo v trenutku, ko sem bila že popolnoma izmučena od bolečine, omamljena od vseh tablet, ki sem jih morala jemati. Bilo je po celodnevni hoji skozi snežni metež z bolečim srcem, ker sem morala za seboj pustiti vse ljudi, ki sem jih imela rada. Pot me je vodila v središče ljudi, ki so komaj začeli hoditi, bili še polni energije in so se želeli na veliko pogovarjati. Jaz sem si želela le miru in tišine ter trenutka brez bolečin. Ta trenutek je bil tudi trenutek mojega preobrata, ko so moje misli in moje srce prevzeli nadzor nad fizičnim telesom.«

Kaj ste pričakovali od poti in kaj vam je prinesla?
»Pričakovala nisem nič, razen da bi dobila nekaj miru in tišine. Dobila sem ... neprecenljive zaklade: mir v sebi, odprto srce, najlepše spomine in dragocena prijateljstva.«

In sedaj nazaj na delo, v vsakdanje, pogosto stresno življenje?
»Vračam se na delo, ki ga obožujem. Na Caminu sem spoznala, kako srečna sem v resnici. Delam, kar me veseli in osrečuje. Malo nas je bilo takih.«

eXTReMe Tracker