Silvo Baznik: Po štirih mesecih ponovno na Kamniški
vrh.
V januarju sva s prijateljem se pripeljala v dolino hudournika Bistričice z avtom. Tokrat grem od doma s kolesom. Jutro je hladnejše kot sem pričakoval, a sonce je že visoko in upam, da bo kmalu topleje. Iz mesta preko Domžal v Kamnik in Mekinje, kjer naredim prve fotografije.
Na cesti srečujem kolesarje, ki se vračajo s svojih poti. Hitro sem v Stahovici, kjer odvijem levo in skozi Kregarjevo in Bistričico v stalnem rahlem vzponu prikolesarim v Klemenčevo in se povzpnem do zaselka Slevo. Še nekaj vzpona po makadamu do manjšega kamnoloma, kjer so parkirani avtomobili in kjer je tudi moje izhodišče za vzpon na Kamniški vrh.
Kolo s čelado priklenem na deblo kolesa in že stopim na pot. Na bližnjem travniku počiva govedo, jaz pa stopam po sprva široki gozdni cesti, ki se višje nekoliko zoži in pri odcepu zavijem levo navzgor in po nekaj minutah pridem do bivaka, lovske in še ene koče ter manjšega kozolca. Prav nič se ne obiram. Grem dalje mimo kozolca in znamenja po ozki stezici, kjer je prostora le za enega pohodnika. Kmalu stopim iz gozdnatega predela na odprto in že sem pri razgledni klopci, od koder so lepo vidne Ravne senožeti globoko pod menoj in Kržišče s Planjavo. Pogled se ustavi na cvetoči šmarni hrušici in navadnem volčinu. Bom danes uzrl tudi lepi jeglič, se sprašujem, ko stopam dalje in ob poti uzrem golostebelno mračico. Malce dalje me preseneti cvet Clusijev svišča. Stezica se priključi lažji in bolj uhojeni stezi, ki preči pobočje Kamniškega vrha s Slevške rože. Grem desno po pobočju do Bosove šije, grebena, ki se strmo vzpne na vrh Kamniškega vrha. Za trenutek se ustavim na razgledišču. S Šije se spušča nekaj pohodnikov in ko prva pohodnica gre mimo, se pričenjam vzpenjati.
Pot je strma, a prijetna, le veter mi ponagaja in me hladi. Ob robu steze je veliko rumenega cvetja. Ugibam njegovo ime: je to vednozelena gladnica, ne, nekaj drugega mora biti… Višje zasledim žanjevca, pa materino dušico, navadno grebenušo in spomladanski svišč. Ni veliko cvetov, a dovolj za dušo. Kasneje bo še lepše. Spomnim se, tisto rumeno cvetje je cipresasti mleček in uganka je rešena.
Na svoji desni že nekaj časa opazujem pobočja Velike planine, Kisovca, Pirčevega vrha in Ravnega hriba in le še streljaj me loči od želenega vrha. Podvizam se in stopim na razgledišče pred najvišjo točko Kamniškega vrha, s katerega sestopata dve mladenki. Na razgledišču je planinka, ki čaka svojega moža in jo zaprosim za fotografijo. Pravi, da je včeraj bilo še lepše vreme na Kriški gori. Danes pa veter nad nami podi oblake, ki popestrijo modro nebo. Piha in ne ostanem dolgo. Planinki se pridruži pohodnik in gresta k bivaku v zavetrje, jaz pa stopim do najvišje točke vrha, se vpišem v knjižico in grem mimo družine po stezi navzdol. Sedaj je nekaj razgleda na visoke gore na moji desni. Oblaki občasno zakrijejo vrhove Brane in Planjave, lepo pa sta vidni Košutna in Kompotela preko doline Korošice. Ob srečevanju pohodnikov se spustim na sedelce in se vzpenjam na sosednjo Planjavo z lepim pogledom na Brano, Kamniško sedlo, Planjavo, Šraj peske z Lučkim Dedcem in Rzenikom. Ob stezici je tudi tu nekaj cvetja in še nekaj korakov in sem na vrhu, kjer tudi popotnika zaprosim za fotografijo.
Tako, dovolj je vzpenjanja, sledi spust.
Vrnem se na sedelce pod Kamniškim vrhom, grem na prečno stezico in se spustim na ramo, od koder je lep pogled na Ravne senožeti, Stezica se lepo vije navzdol, srečam planinki s psom in grem dalje dokler ne naletim na strm odcep poti. Nižje vidim prečno pot, po kateri sem hodil in zato se spustim navzdol po strmini. Dosežem spodnjo prečno pot, grem mimo pohodnika malce levo, ujamem stezico in stopim do klopce. Sedem in si privoščim nekaj jedače in pijače ter po nekaj minutah nadaljujem pot do lovske koče, od koder grem po gozdni cesti nazaj na izhodišče pri kamnolomu. Žal nisem videl lepega jegliča, morda ga vidim kdaj drugič ali pa kje drugod.
Odklenem kolo, poveznem čelado na glavo in že sem na kolesu. Pred menoj je še dobrih enaintrideset kilometrov vrtenja pedalov. Prvi kilometri gredo kot za šalo, saj skoraj ni potrebno poganjati. Hitro sem v Stahovici, potem pa z bočnim in protivetrom kurim kalorije in puščam za seboj kilometre. Kolesarim in se trudim, da pridem kar se da hitro domov in stopim pod osvežujoče kapljice, ki izmijejo znoj in utrujenost z mojega telesa.