Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tihota sebe

Razgledi, 26.04.2019 15:05
TÍHOTA SEBE
 

sreda, 8. maj 2019, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 344

Razgledi - Borut Peršolja: Erling Kagge - Tišina v času hrupa 

TÍHOTA SEBE
Erling Kagge: Tišina v času hrupa

Kaj je tišina? Kje je?
Zakaj je dandanes pomembnejša kot kdajkoli?

Tišina, o kateri govori Kagge, je precej več kot odsotnost zvoka. Po njegovem so najpristnejše nenadne tišine. In teh je Erling Kagge (1963), norveški raziskovalec, pisatelj in založnik, izkusil precej. Doživel je obilje in blagovest tišine. Je prvi, ki je peš in z lastnimi močmi dosegel vse tri kopne vrhove sveta: severni pol (0 m) leta 1990, južni pol v zimi 1992–1993 (okrog 2800 m) in Everest, s pomočjo dodatnega kisika, maja leta 1994 (8848 m).

< Erling Kagge. (vir: svetovni splet)

V svetovni uspešnici Tišina, ki jo je izdal leta 2017, predstavlja triintrideset poskusov odgovorov, kako najti trenutke tišine v vsakdanjem življenju. Odgovore išče v filozofskih delih, v glasbenih delih, najprepričljivejše pa v lastni izkušnji ultimativnega napora in samote. Nekatera spoznanja je mogoče strniti takole:

V tišini spoznamo sebe.
V tišini se rodijo ideje.
Skrivnosti sveta so skrite v tišini, ki je v nas.
Tišino potrebujemo.
Tišina je vir neprecenljivega bogastva.
V tišini lahko ponovno odkrijemo reči, ki nas veselijo.
Vsak od nas ima svojo tišino.
Šele v tišini dosežemo resnično intimo.

* * *

“Vedno, ko sem se ustavil, da bi se odpočil in ni bilo vetra, sem izkusil nemo tišino. Ko ni vetra, je še sneg videti tih. Zmeraj bolj sem postajal pozoren na svet, katerega del sem bil. Ni me dolgočasilo, pa tudi nič me ni zmotilo. Bil sem sam s svojimi mislimi. Prihodnost več ni bila relevantna, preteklost me ni zanimala. Bil sem prisoten v svojem življenju. Svet izgine, ko se vanj podaš, je povedal filozof Martin Heidegger. In točno to se je zgodilo.
Postal sem podaljšek svoje okolice. Ker nisem imel nikogar, s komer bi se pogovarjal, sem pričel pogovor z naravo. Moje misli so se prenašale čez planjavo proti goram in k meni so se vračale druge ideje.”

Kaggejevo samotno prečenje do južnega pola je 
revija Times obeležila z naslovnico (1. marca 1993).

Reinhold Messner je napisal: »Na Antarktiki nisem mogel pasti v globino. Tam sem bil izpostavljen nevarnosti v vsej njeni prostranosti. Nekaj popolnoma novega, precej bolj strašljivega, kot je Himalaja.« Ob dva tisoč kilometrskem prečenju puščave Gobi pa je »začutil, da mu tema razžira dušo. Bal sem se, da se ne bom več vrnil.«

Doslej sem govoril s petimi ljudmi, ki so že bili na Antarktiki. Vseh pet je imelo priložnost biti vsaj nekaj časa tam v samoti, zato so prepričano povedali, da je tišina najbolj prvinski del te celine.

* * *

Človek danes ne zna biti sam, s sabo, v svoji sobi. V vsakodnevnem življenju zato rabimo odmor. Ob hrupu namreč bežimo stran od samega sebe. Tišina nekoga drugega je drugačna od moje tišine. Sodobna tehnologija je v redu, problem je v tem, kako in v kakšnem sobesedilu jo uporabljamo. Življenje je dovolj dolgo ali ravno prav dolgo le, če ga znamo živeti tudi v tišini. Tišina, k sreči, nikoli ne bo zanimiva, predvsem pa docela obvladljiva industriji luksuza – ta se od imetja dragih dobrin seli v doživljanje: v potovanja, hrano, izobraževanje, skrb za telo.

Bog je v tišini.

 

 

 
 

 

 

Tišina gozda je drhteča, nemirna. Tišina, ki se ji ne morem izogniti. Tako kot se ne morem izogniti tišini zgodnjih jutranjih ur, pozorni tišini, ki je napeta kakor lok. Zadnji dan se hoja preliva v čuječnost, v bombažno, belo tišino, ki obvisi nad gozdom, nad vso pokrajino.”

* * *

Ob branju sem – zavedajoč se, da je avtor bil tudi na severni točki, skozi katero gre Zemljina vrtilna os – naletel na tale odstavek (poglavje 2, stran 20), ki je vzbudil mojo pozornost:

»Antarktika je najtišji kraj, kjer sem kadarkoli bil. Sam sem hodil do severnega pola in v tej širni monotoni širjavi ni bilo nobenega drugega človeškega hrupa, samo moji zvoki. V ledu, tam globoko v beli praznini, sem slišal in čutil tišino. (Letalska družba, ki me je pripeljala do severnega roba Antarktike …«

Zdelo se mi je, da bi namesto severnega pola moralo biti zapisano južnega pola. Pisal sem založbi, če lahko »v originalnem oz. prevodnem besedilu knjige prosim preverite, če je ta košček prevoda pravilen …«.

Čez nekaj časa je dospel odgovor:

»Spoštovani,
najprej iskrena hvala za natančno branje in vaš odziv. Sledi opravičilo za nenamerno napako, včasih smo temu rekli tiskarski škrat ali lapsus. Upam, da vam ta napaka ne bo zagrenila branja. Če bo le priložnost ponatisa, bomo napako popravili.«

Knjigo je prevedla Valentina Smej Novak.

* * *

Zdaj bom molčal.

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker