Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Napolnimo muzej (3)

Razgledi, 24.03.2019 21:49
NAPOLNIMO MUZEJ (3)

sobota, 4. maj 2019, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 442

Razgledi - Borut Peršolja: V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo

... konec lanskega leta – romalo več potencialnih muzejskih eksponatov:
- otroški nahrbtnik Medo,
- nizki gojzarji Garmont,
- gorniške hlače Vrh.

Muzeju sem na posvetu ob 240. obletnici prvega dokumentiranega vzpona na Triglav, podaril tudi kamen z vrha Triglava.
* * *

Otroški nahrbtnik v obliki medvedka je Kaja dobila v dar od starih staršev po moji strani. Nekaj časa je bil nahrbtnik neločljiv del opreme ob vsakodnevni hoji v vrtec, občasno pa tudi v hribe. Ko ga je prerasla, ga je za izključno hribovsko rabo uporabil Luka. Zdaj je že nekaj let v omari čakal na novo/novega uporabnico/ka (nekajkrat smo ga že skoraj podarili naprej, v igri je bilo tudi izgnanstvo v tujino …), a mu je pospravljalna vnema določila drugo vlogo, morda celo usodo. Dobro ohranjen otroški eksponat, ki sporoča potrošniško naravnost pohodništva.

* * *

Pojav nizkih gojzarjev, v spletnih prodajalnih jih dosledno imenujejo nizki pohodni čevlji (nekateri tudi usnjeni čevlji za prosti čas), včasih so pospravljeni v spletni razdelek urbane obutve, ob boku supergam, je sprožil številne polemike.
Vrstili so se argumenti ZA in PROTI uporabi, zelo so bili preganjani s strani GRS, hitro in ultimativno modno pa so osvojili alpinistične vrste.

Nizek gojzar je namenjen širokemu krogu potrošnikov, med njimi smo tudi obiskovalci gora. Alpina tovrstne čevlje na spletu oglašuje takole: »Nizki pohodni čevlji so primerni predvsem za hojo po suhih, nezahtevnih terenih, če seveda nimamo težav z gležnji in smo izkušeni s hojo po različnih vrstah podlage. Hoja v nizkih čevljih je lahko bolj prijetna, lahkotnejša in lagodnejša.« Načeloma drži, a vse je odvisno od posameznika … Najmanjši skupni imenovalec ob raznoliki ponudbi številnih proizvajalcev je – vsak zagovarja tisti čevelj, ki mu osebno najbolj paše na nogo.

Sam sem sprva uporabljal nizko Scarpo, intenzivno uničil sem tri pare, ki so mi dobro služili tako v gorah, kot v dolini. Stabilen in robusten čevelj, vibram podplat, debelo, še kar vodoodporno usnje, vse to mi je zagotavljalo stabilen in odziven korak. Terensko geografsko delo, številna potovanja, dežni in snežni dnevi vsakdanjikov so minevali v teh čevljih.

Ponovno bi kupil še eno Scarpa, pa jih takrat ni bilo za dobiti. In sem presedlal drugam … Barvna kombinacija pri meni nikoli ni igrala pomembne vloge, primerek, ki sem ga podaril muzeju, sem bolj uničil od znotraj, kot od zunaj. Vezalke pa so začuda še originalne. So pa gojzarji najprej izgubili trdnost in obliko, zatem pa se je občutno obrabil še podplat.

Kam naj gre torej pričevat navzočnost – na mrzel odpad ali v topel muzejski depo?
* * *

Gorniške hlače, znamenite slovenske proizvajalke Zdenke Globočnik iz podjetja VRH, sprva s Tržiča in kasneje z Bleda (prodajalno imajo še vedno v znamenitem centru Gadafi, uradno imenovanem Trgovski center Bled), so bile iz ene od zadnjih njihovih kolekcij.

Vrhove hlače so bliskovito hitro in dokončno spodrinile pumparice in kavbojke iz rebrastega žameta, končale so skoraj sto let trajajočo zlato dobo planinstva. S svojo barvno živahnostjo, celo eleganco, predvsem pa uporabnostjo so bile hlače (pa tudi drugi tekstilni izdelki) odličen primer kakovostne gorniške garderobe. Dobil si od lahkih bombažnih ness formatov, kratkih hlač, do robustnih, skoraj delovno zaščitnih hlač. Razvoju materialov (od schoellerja do elastičnega blaga) so sledili ne samo letno, temveč skoraj mesečno.

Hlače, ki sem jih predal v muzej, niso moje, temveč očetove. Glede na njihovo ohranjenost je jasno, da niso bile dosti v uporabi. Zdravstvene težave so mu onemogočile njihovo pametno izrabo. Bile pa so ene tistih hlač, ki smo jih radi označevali za šuškavac. Ob gibanju so namreč značilno šumele oz. šelestele, tako da si uporabnika prej slišal, kot videl …

Škoda, da Vrhovih hlač ni več v proizvodnji … Na njihovi spletni strani beremo: »Podjetje VRH d. o. o., je bilo vse od ustanovitve leta 1986 v Tržiču, do leta 2009, specializirano za izdelavo oblačil za v gore. Del programa so dopolnjevale T-majice, poslikane z izvirnimi gorniškimi motivi. Po letu 2009, svoj sloves blagovna znamka VRH, gradi samo z izdelki T-majic, poslikanih z izvirnimi motivi.«

Zdenka Globočnik je podpirala in sponzorsko vlagala v slovensko gorništvo in alpinizem, z izdelki je vsako leto podprla tudi domžalski memorial Janeza Jegliča - Johana.

* * *

Več v preteklih objavah: 
ŠE JE PROSTORNAPOLNIMO MUZEJNAPOLNIMO MUZEJ (2)

Oznake: MUZ
eXTReMe Tracker