Razgledi - Borut Peršolja: Gorniške ročne spretnosti
Od nekdaj velja, da z več vaje postanemo boljši*, pa naj gre za igranje inštrumenta, treniranje športa ali za učenje. A zakaj potem ob vseh vajah le redki postanejo vrhunski glasbeniki, športnice, znanstveniki na svojem področju?
Pred leti je skupina raziskovalcev z ameriške univerze Princeton ugotovila, da vaja ne vpliva toliko na naše sposobnosti, kot so domnevali. Odkrili so jasno pozitivno povezavo med vajo in obvladanjem področja, za katerega vadimo, a ugotovili so tudi, da v povprečju z vajo izboljšamo le 12 odstotkov svojih sposobnosti. (Oboje pa ne zanika dejstva, da je vsekakor treba/koristno vaditi!)
Moj namen udeležbe na tečaju za markaciste (Ermanovec, 5.–7. 4. 2019) ni bil preizkus teh smelih ugotovitev. Ker sem pogost uporabnik planinskih poti, o njih tudi pogosto pišem (ne samo na prijazno doživljajski način …) je bil že čas, da se v tridesetih šolskih urah primarno dousposobim za:
- pregled in markiranje planinskih poti,
- čiščenje planinskih poti z ročnim orodjem,
- montažo drogov z usmerjevalnimi tablami,
- opremljanje vrhov z vpisno knjigo in zamenjavo žigov.
Leta 1997 sem za priročnik Srečno v gore, ki je izšel v okviru Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, napisal poglavje Planinska pota. Na 11 straneh sem popisal vsebino za temeljni seminar mentorjev planinskih skupin. Za učbenik Mentor planinske skupine sem vsebino dopolnil za samostojno poglavje Planinske poti (strani 84–95). Za novi Vodniški učbenik (2006) sva poglavje z naslovom Planinske poti, opisi in strokovno izrazje napisala skupaj s pokojnim Božom Jordanom (strani 200–211 z avtorskimi fotografijami). Že od leta 2004 sem (v ozadju) tesno sodeloval s Tonetom Tomšetom pri pripravi strokovnih gradiv, tez in osnutka zakona o planinskih poteh (22. 6. 2007, EPA 647-IV). Ves čas sem tudi sodeloval pri društvenih akcijah markacijskega odseka (obsežneje na Konju 1987 in ob odpravi posledic žleda 2014) in pri Domžalski poti spominov.
Na nek način je bila udeležba na tečaju za markaciste A logično nadaljevanje in hkrati posledica dosedanjega gorniškega delovanja. V katero smer bo šla ta pot pa je v slogu Pop designa (»Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni.«, Ne bom ti lagal) težko napovedati.
A vsekakor upam reči, da po narisani markaciji spoznaš markacista.
* * *
*Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela.