Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zadnji osemtisočak

Friko, 29.04.2019
Na današnji dan: zadnji osemtisočak za Slovence

sreda, 1. maj 2019, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 470

Friko/Na današnji dan [29.04.2019]: ... za Slovence = Anapurna (8091 m)

Na današnji dan [leta 1995] sta Davo in Drejc Karničar kot prva Slovenca dosegla vrh Anapurne.

Slovenski alpinisti so za vzpone na vseh štirinajst najvišjih vrhov sveta potrebovali 20 let.
Prve ideje in želje po Himalaji so se med plezalci pojavila že v začetku 50ih let. Kot cilj sta se pojavila dva še neosvojena osemtisočaka Šiša Pangma in Manaslu. Tako je bil leta 1955 v okviru PZS ustanovljen Himalajski odbor, njegov predsednik pa je postal Miha Potočnik. Sestavili so načrt za jugoslovansko alpinistično odpravo, ki bi jeseni 1956 odšla v Himalajo. Določili so tudi cilj – osemtisočak Manaslu.
Toda načrt za obisk Himalaje je žal propadel, še preden se je odprava zares začela. Glavni vzrok za odpoved je bila zmanjšana podpora države, saj bila spričo težkih gospodarskih razmer do sredine petdesetih let racionalizirana preskrba prebivalstva. Pri načrtovanju odprave so se soočali tudi z različnimi drugimi težavami, saj izkušenj z organizacijo takšnih ekspedicij praktično ni bilo, takratni politični sistem v Jugoslaviji pa je skoraj onemogočal stike z organizatorji drugih evropskih odprav. Vse priprave in skupni treningi v Zahodnih Alpah so bili zaman, razočaranje pa je bilo tolikšno, da je nekaj najboljših alpinistov prenehalo plezati.
Zato pomeni konec petdesetih let na splošno tudi slovo prve povojne generacije slovenskih alpinistov.

Kljub velikem razočaranju po odpovedi odprave na Manaslu je želja po Himalaji ostala in ta tema se je vedno znova ponavljala na občnih zborih planinskih društev. To je pripeljalo do novega himalajskega odbora PZS, ki so ga ustanovili 28. oktobra 1959. Odbor – sestavljali so ga predsednik Fedor Košir, Miha Potočnik, Tone Bučer in še nekateri pomembni plezalci - je uresničil dolgoletno pričakovanje in naslednje leto je prišel čas za jugoslovansko odpravo v Himalajo.

1. JAHO (Prva jugoslovanska alpinistična himalajska odprava) na Trisul (7120 m) je bila najdaljša slovenska odprava, trajala je kar pet mesecev, saj so njeni člani tja in nazaj potovali z ladjo. Njihov prvotni cilj je bila Nanda Devi (7816 m), vendar jim indijska vlada ni izdala dovoljenja za pristop, dovolila pa je vzpon na Trisul (7120 m). Za aklimatizacijo so opravili vzpon na prvi slovenski himalajski vrh, pettisočak Baroltoli. Na najvišji vrh Trisula se sicer alpinistom ni uspelo povzpeti, so pa zato dosegli vrhova Trisul II (6690 m) in Trisul III (6270 m). Leta 1963 je PZS himalajski odbor preorganizirala v Komisijo za odprave v tuja gorstva (KOTG), njen prvi načelnik pa je bil Pavle Šegula. Štiri obiski oz. odprave so bile še potrebne, med njimi že odprava na osemtisočak Makalu leta 1972, kjer so preplezali južno steno a ostali brez vrha, da smo Slovenci (in takrat Jugoslovani) stali na prvem osemtisočaku.

To se je zgodilo leta 1975 na Makaluju. Aleš Kunaver je nekoč rekel, da "če hočeš ujeti že premikajoči se vlak, moraš teči hitreje od njega" in pri tem mislil na lovljenje svetovnega alpinističnega in predvsem odpravarskega, himalajskega vrha. In v južni steni Makaluja (8463 m) so leta 1975 naši odpravarji tekli izjemno hitro. Oboroženi z znanjem izpred treh let, ko so preplezali že vse večje težave v južni steni, in z uspehom izpred leta, ko je kar deset alpinistov osvojilo vrh skoraj osemtisočaka Kangbačna, so po izjemno zahtevni smeri priplezali na vrh prvega osemtisočaka za Jugoslavijo.
In to na kakšen način! Na vrhu se je znašlo sedem alpinistov! Prva uspešna naveza Belak–Manfreda pa je po zaslugi Marjana Manfrede – Marjona postavila – če lahko temu tako rečemo – svetovni rekord, saj je Marjon dosegel vrh Makaluja brez uporabe dodatnega kisika.

1977 je bila pripravljena društvena odprava v najvišje gorstvo sveta. Toda ta odprava, ki so jo pripravili tržiški alpinisti, je bila ne samo prva jugoslovanska v Karakorum, predvsem je bila naša prva društvena odprava na kakšen osemtisočak. Cilj je bil Gašebrum 1 (8068 m) oziroma Hidden Peak. Tržiški alpinisti so povabili tudi nekaj alpinistov iz drugih alpinističnih odsekov in tako so med njimi našli prostor tudi Ljubljančan Drago Bregar in Nejc Zaplotnik ter komaj dvajsetletni Andrej Štremfelj, oba iz Kranja. Čeprav so pri opremljanju nove smeri sodelovali vsi člani odprave, pa so se v zgodovino najbolj zapisali prav ti trije alpinisti. Zaplotnik in Štremfelj sta dosegla vrh in z njega varno sestopila, Drago Bregar pa je za njima vztrajal v zadnjem taboru kljub poslabšanju vremena. Nikoli ni bilo pojasnjeno, kaj se je z Bregarjem zgodilo – ali je poskusil proti vrhu ali je šlo kaj narobe pri sestopu, toda z gore se ni več vrnil. Tako je Drago Bregar postal prva naša žrtev himalajskih gora.

Leta 1979 se je v Himalajo podala VII. JAHO pod vodstvom Toneta Škarje, ki je štela kar 25 članov. K slovenskemu in jugoslovanskemu alpinizmu je prispevala nov mejnik, pravzaprav vrhunec, saj je s prvenstveno Jugoslovansko smerjo po najzahtevnejšem zahodnem grebenu dosegla vrh Everesta. Na streho sveta sta se kot prva Slovenca povzpela Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Odprava je trajala dobre tri mesece, kar 750 nosačev je na ledenik Kumbu na višino 5350 metrov prineslo skoraj 22 ton opreme in hrane. Smer po zahodnem grebenu Everesta je bila šele četrta smer na najvišji vrh sveta in je še danes, ko na goro vodi devetnajst smeri, med najtežjimi, če ne celo najtežja. Težave ji daje velika dolžina, izpostavljenost vetru in velike tehnične težave, še posebej v vršnem delu gore. Kljub številnim poskusom jo je uspelo ponoviti samo dvema odpravama.

Naslednji osemtisočak je bil Manaslu (8163 m). Prvič so se Slovenci nanj poskušali povzpeti leta 1983 a je odpravo prekinila smrt Nejca Zaplotnika. Viki Grošelj, soudeleženec te nesreče je bil pod goro že naslednje leto in se skupaj s Hrvatom Stipetom Božićem povzpel na vrh Manasluja.

Leta 1986 je odšla v Pakistan šele druga naša odprava, njeni uspehi pa so bili zelo odmevni. Najprej so se skoraj vsi člani odprave na klasični način povzpeli na Broad Peak (8047 m), prva sta bila Viki Grošelj in Bogdan Biščak, na vrhu je bila tudi Marija Štremfelj, ki je s tem postala prva slovenska alpinistka z osvojenim osemtisočakom. Viki Grošelj, Pavle Kozjek, Bogdan Biščak in Andrej Štremfelj so odšli še pod Gašerbrum II (8035 m), ki so ga po normalni smeri preplezali na alpski način, v enem zamahu. Leto kasneje je sledil sedmi osemtisočak za Slovenijo. V začetku decembra, na pragu zime, sta na vrh Daulagirija stopila Iztok Tomazin in Marjan Kregar. Iztok Tomazin je bil tudi glavni akter naslednjega osemtisočaka, ko je leto pozneje osvojil še Čo Oju (8201 m). Leto 1989 je prineslo dva nova osemtisočaka. Najprej je spomladi tega leta Viki Grošelj stal na Lotseju (8516 m), jeseni pa Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj na vrhu Šiša Pangme (8046 m). Naslednje leto sta Marija Frantar in Jože Rozman dosegla vrh Nanga Parbata (8125 m), enajstega slovenskega osemtisočaka.

Leta 1991 sta Marko Prezelj in Andrej Štremfelj preplezala prvenstveno smer v južni steni Kangčendzenge (8598 m), že dva dni pozneje je na glavnem vrhu Kangčendzenge (8586 m) stal Grošelj skupaj s Hrvatom Božićem, na ti. centralnem vrhu pa po solo vzponu Uroš Rupar. Davo in Nejc Karničar pod Anapurno leta 1995. Vir: arhiv Dava Karničarja.Žal se je odprava končala tragično, saj sta pod glavnim vrhom ostala Mariča Frantar in Jože Rozman. Leta 1993 sta Zvonko Požgaj in Viki Grošelj pristopila na predzadnji slovenski osemtisočak K2 (8611 m) - prvi v samostojni Sloveniji.
Zadnji, štirinajsti osvojeni slovenski osemtisočak je sledil 20 let po prvem. Leta 1995 sta Davo in Drejc Karničar dosegla vrh Anapurne I (8091 m).

Prispevek pripravil Peter Mikša.  
Podatki pridobljeni iz knjige Zgodovina slovenskega alpinizma.
Oznake: ALP, HIM, VTG, ZGO
eXTReMe Tracker