Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Za »žur«

Novi tednik, 26.04.2019 14:16
Za »žur« na Zajčevi koči poskrbijo tudi polhi

nedelja, 28. april 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 311

Novi tednik Celje - Špela Ožir: ... na Zajčevi koči poskrbijo tudi polhi

Zajčeva koča med bolj priljubljenimi planinskimi postojankami v Spodnji Savinjski dolini

Ob letošnjem občinskem prazniku Tabora smo se odpravili na Zajčevo kočo. Zakaj? Dobitnica občinskega priznanja Milena Lenko je njena dolgoletna upravnica. Planinski dom tretje kategorije med planinci velja za eno bolj priljubljenih postojank v Spodnji Savinjski dolini. Od začetka maja do konca oktobra vsak konec tedna za gostoljubje skrbi druga domača družina. Ob tradicionalnih dogodkih rokave zavihajo vsi člani planinskega društva, ki letos aprils praznuje natančno štirideset let delovanja.

Zajčeva koča je nastala na mestu stare razpadajoče kmečke hiše. Mladi taborski planinci, združeni v mladinskem odseku PD Vransko-Tabor, so jo odkupili leta 1974. Nedaleč od Krvavice, priljubljenega planinskega cilja, je bila kot nalašč za preureditev v planinsko zavetišče, zato so zavihali rokave in se lotili njene obnove. Uradno so jo odprli poleti 1980 in ji po nekdanji kmetiji, ki se je po domače imenovala »pri Zajc«, nadeli ime Zajčeva koča. Vzporedno z obnovo so bile vedno bolj glasne njihove ideje o lastnem planinskem društvu, ki so ga nato ustanovili leto pred uradnim odprtjem koče.

Že kot devetletna deklica je osvojila Triglav. »Spomnim se, da je stric malo za šalo in malo zares rekel, če bom prišla na Krvavico, bom tudi na Triglav. In res. Najprej smo se podali nanjo in kmalu zatem še na najvišji slovenski vrh.« Z vsakim letom je bil njen planinski dnevnik bolj poln. S člani društva je osvajala številne slovenske vrhove, pri čemer so ji še posebej blizu okoliški.
Pred štirinajstimi leti je na pobudo članov postala predsednica društva. Najprej le začasno, za štiri leta, a se je nato ta mandat prevesel v skoraj poldrugo desetletje. Po njeni zaslugi se je društvo razvijalo, Zajčeva koča je postala znana kot ena bolj priljubljenih planinskih postojank z več tradicionalnimi dogodki, razporejenimi v celem letu. »Največji projekt do zdaj smo končali poleti 2009, ko smo ob trideseti obletnici društva namenu predali kozolec, ki stoji na mestu nekdanjega gospodarskega poslopja,« pravi Lenkova. Bolj kot za oskrbnico se ima za koordinatorko dogajanja. Pripravlja razporede dežurstev, nabavlja pijačo, pri njej so varno spravljeni ključi koče, nad katero vsak konec tedna v topli polovici leta bdi druga taborska družina oziroma par.

Z možem otovorita sezono. Že tradicionalno za gostinski del poskrbita prvega maja, ko koča po zimski sezoni ponovno odpre svoja vrata. Kot svojo zadnjo postojanko jo obiščejo domačini, ki se iz Tabora na traktorjih najprej odpeljejo do Presedelj, od koder se povzpnejo do Čemšeniške planine in se od tam spustijo do Zajčeve koče. Prvi konec tedna v juliju iz nje diši po zajčjih jedeh. Uvod v dogajanje je sobotna košnja trave na star način, ki se prevesi v kulinarični dogodek, na katerem domače gospodinje pripravljajo najrazličnejše jedi iz zajcev, kot so ocvrt in dušen zajec, paprikaš ter podobno. Ne pozabljajo niti na domače koline, s katerimi so se ob koncu sezone najprej želeli zahvaliti vsem dežurnim članom. Ker je dogodek naletel na dober odziv, se je ohranil vse do danes, ko so konec tedna po Martinovi soboti koline na voljo vsem obiskovalcem. »Z vsemi temi dogodki si zagotovimo sredstva za delovanje in vzdrževanje koče, medtem ko večino denarja, ki ga prejmemo na občinskem razpisu, namenimo za izobraževanje naših članov,« doda predsednica in prizna, da brez pridnih rok dežurnih članov ne bi šlo.

Obiskovalce pozdravi lepo urejena okolica s številnimi rožami, ki jih vsako leto spomladi podari ena od vrtnarij. V vrsti sezonskih cvetlic se najdejo celo planike, a ne prave, temveč vrtne, ki so jih taborski planinci prejeli kot darilo enega od obiskovalcev. Dežurni člani, vajeni uporabe kosilnice na nitko, obenem skrbijo za pokošeno travo in na pravo mesto postavijo še morebitne druge malenkosti. Na koči je možno prespati, a se za to, z izjemo polhov, odločajo le redki. Polhi so zadnja leta nepogrešljivi »cimri« taborskih planincev. Še posebej oživijo ob večerih, ko prav nič sramežljivo pokukajo izpod strehe. »Spomnim se, ko smo nekoč stali v kuhinji, kako nas je s kuhinjskega elementa opazoval eden od članov polšje družine, ki je nato splezal še na vrh zavese. Prav nič se nas ni bal.« Nekoliko manj dobrodošel je medved, ki je nekoč že raziskoval okolico Zajčeve koče, a ga na srečo ni srečal nihče od članov planinskega društva. O njegovem obisku so pričali odtisi šap. 

eXTReMe Tracker