Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nives in Roman

MountainBlog.it, 16.04.2019
Nives Meroi e Romano Benet verso l’inviolata parete Sud del Kangbachen (7.902 m) 


Desnivel:G-L/Splet: Nives Meroi y Romano Benet >
+ strojni prevod originalnega članka Desnivel

To je pa južno ostenje Kangčendzenge
Kangbačen naj bi bil za najnižjo zaobleno vršino levo od sredine.
Vir: arhiv NiRom

četrtek, 18. april 2019, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1147

znova v Himalaji: njun cilj je južno ostenje Kangbačena, točneje prvenstveni vzpon po jugovzhodnem grebenu

Spomladi 2017 sta Nives Meroi in Roman Benet dosegla vrh Anapurne in postala prvi par, ki se je skupaj povzpel na vseh 14 osemtisočakov, vrh vsega brez dodatnega kisika in pomoči (višinskih) nosačev.

Še vedno imata veliko ciljev in eden od njih je nam dobro znani Kangbačen (7902 m), peti najvišji vrh masiva Kangčendzenge.
Vrh je v dolgem zahodnem grebenu Kangčendzenge, ki vodi po nepalskem ozemlju na glavni vrh masiva (že na meji z Indijo) in se na drugem koncu, prek Jalung Kanga (8505 m), zaključi na Jannuju (7710 m).

Nadaljevanje je - kot zanimivost - v strojnem prevodu

Zgodovina Kangbachena

Na južnem pobočju Kangbachen ni bilo poskusov. Vsi poskusi so sledile isti poti, na severozahodni strani.

Prvi, ki so prišli na severno stran, so bili člani nemške ekspedicije, ki jo je leta 1930 vodil Günter Oskar Dyhrenfurth, ki se je poskušal povzpeti na Kangchenjungo. Leta 1949 se je na severozahodni strani spustila švicarska ekspedicija, ki se je umaknila, ne da bi dosegla 5.500 metrov nadmorske višine.

Velika jugoslovanska ekspedicija, jeseni 1965, je bila na vrsti; Paule Dimitrov, Tone Sazonov in dva Sherpa sta se umaknila na 7.600 metrov zaradi mraza in zamrznitve, ki je zadela Sazonov . Tudi Japonci so se morali predati leta 1973, ko so dosegli 6.550 metrov zaradi snežnih razmer in velike nevarnosti plazov.

1974 je bilo leto Kangbachen. Spomladi je poljska ekspedicija izvedla prvi vzpon iz severozahodne stene. Po enem mesecu in pol ekspedicije je pet članov doseglo vrh 26. maja: Kazimierz Olech, Wojciech Branski, Wieslaw Klaput, Marek Malatynski in Zbigniew Rubinowski.

V jeseni istega leta je bila izvedena prva in edina ponovitev poti, pa tudi zadnji znani vzpon. Podpisala ga je slovenska ekipa (pod jugoslovansko zastavo), ki je pripeljala v top 10 njenih članov v treh različnih trenutkih: 29. septembra sta na vrh dosegla Stane Belak-Strauf, Roman Robas in Peter Scetinin; 5. oktober, Janez Dovzan, Franc Jeromen in Marjan Manfreda; 6. oktobra pa Zvone Andrejčič, Rado Riedl, Tone Trobevšek in Nima Sherpa.

Od takrat ni bilo več vrhov. Od treh ekspedicij, ki so poskušale vzpenjati se na Kangbachen, dva nista niti dosegla gore, Italijani, ki jih je leta 1984 vodil Dante Porta, pa so se umaknili na približno 6.000 metrov.
[Vir: Desnivel
Oznake: ALP, HIM, VTG, vtg2019

Komentiraj (1):

Tone Škarja, četrtek, 18. april 2019, ob 11:35

Pavle Dimitrov in Tone Sazonov sta 1965 bivakirala na ploščadi 7800 m visoko, le 100 m pod vrhom. Prav bi bilo označiti smer namena Nives in Romana. Edino, kar je podobno grebenu z juga, je raz proti dobro vidni koti 7538 v levem delu slike.

eXTReMe Tracker