Slovenske novice/Dan v novicah - Tina Horvat: ... vzel s sabo kaseto s pravljico
Ob 67. obletnici rojstva Nejca Zaplotnika smo se pogovarjali z njegovo Mojco - Letos mineva 40 let, odkar sta z Andrejem Štremfljem osvojila Mount Everest
BAŠELJ PRI PREDDVORU • Danes [15.04.2019] bi legendarni alpinist Nejc Zaplotnik praznoval 67. rojstni dan. V naša srca se je za vedno vpisal s svojo knjigo Pot, ki je postala prava biblija za vse ljubitelje gora, letos pa mineva tudi 40 let, odkar sta se skupaj z Andrejem Štremfljem kot prva Slovenca povzpela na Mount Everest. Štiri leta pozneje, leta 1983, ga je vzel usoden plaz pod himalajskim osemtisočakom Manaslu.
Tragedija je močno pretresla svet alpinizma in širno nekdanjo Jugoslavijo. Člani odprave na Everest so bili namreč po vrnitvi pravi narodni junaki. Najbolj pa je njegova smrt zarezala v njegovo družino. Njegova vdova, takrat stara komaj 29 let, je namreč ostala sama s tremi majhnimi otroki, starimi sedem, deset in enajst let.
Mojco Zaplotnik Jamnik ob žalostni obletnici obiščemo v Bašlju, kjer sta si ob vznožju Storžiča ustvarila prijeten dom s Tomažem Jamnikom - Mišem, tudi alpinistom, članom odprave Everest in Nejčevim prijateljem. Letos bosta praznovala 20 let skupnega življenja in 14 let od poroke. »Brez skrbi, o Nejcu se radi pogovarjamo v naši družini, to nas povezuje z njim. Nejc je bil moj mož in oče mojih otrok, zato bo za vedno v meni in v mojem spominu. Z Mišem sta bila dobra prijatelja in tudi njega je izguba zelo prizadela,« začne obujati spomine 65-letna nekdanja medicinska sestra, ki ima že dolga leta znan kozmetični salon v Kranju, studio MA.
Hvaležna za tiste čase
Kako se spominja tiste legendarne odprave pred natanko 40 leti, ko je njen Nejc postal narodni junak in osvojil Everest? Kako je izvedela veselo novico? »Težko bi se dala v tisti trenutek. Takrat ni bilo satelitskih telefonov in spleta, z Nejcem sva komunicirala s pismi, ki so potovala po tri tedne. Nihče mi ni posebej prišel povedat, da sta na vrhu. Nisem ga občutila kot nekega junaka. Med alpinisti je bilo veliko ponosa nanj, sicer pa je vse mirno potekalo, nihče ga ni cukal za rokav ali kaj podobnega. Časi so bili drugačni, o vzponu na Everest sem prav tako kot vsi drugi slišala z radia. Danes bi Nejca in Andreja še isti trenutek vsi videli na facebooku in povsod drugje, medijski pritiski na športnike se mi zdijo zelo obremenjujoči. Kar hvaležna sem, da sem se rodila v tistih prejšnjih časih,« nadaljuje Mojca.
Preden je šel na odpravo, so mu otroci vedno naslikali risbice in mu dali kakšno stvar za zraven, da je dišalo po družini. Mojca pripoveduje, da so mu za Everest dali kaseto, na kateri je bila posneta pravljica Pekarna Mišmaš in da so se nosači valjali od smeha, ko so jo poslušali, kljub temu da seveda niso nič razumeli. »Za Manaslu pa smo mu kupili orglice, da bi imela z Vikijem Grošljem duet, saj je vedno nosil s sabo piščal. Menda je Nejc tako pridno vadil na tiste orglice, da je šel vsem zelo na živce,« se spominja.
Za vrnitev fantov z Everesta domov je Mojca spletla za svoje tri fante prav takšne puloverje, kakšne so dobili alpinisti od Rašice. Pravzaprav sta ji uspela le dva, za najmlajšega sina pa je zmanjkalo časa. »Pred gimnazijo Kranj so pripravili slovesnost in tudi jaz sem hotela biti lepa. Zato sem šla v Gorico po novo obleko. A na poti nazaj se mi je pokvaril avto. Spomnila sem se, da je bil iz Nove Gorice doma šofer, ki je fante peljal na Gašerbrum. Nisem ga poznala, vedela sem samo, da mu je ime Marinko. A našla sem ga in lepo me je pripeljal domov.«
Rodila pri 17 letih
Z Nejcem nikoli nista bila prav navaden par. Že to, da sta se poročila tako mlada – ona pri 17 in on 19 letih – in isto leto postala oče in mati danes 47-letnemu Nejcu, pozneje pa še Luki in Jaku, ni bilo povsem običajno. Zato mu nikoli ni niti poskusila preprečiti, da bi šel v hribe ali na odpravo, raje je šla z njim plezat. Hotela je razumeti in doživeti tisto, kar ga je vleklo v višave. »Zdelo se mi je, da je v hribih uresničeval samega sebe, zato so odpadla navodila, kako je treba živeti in kaj je prav ali ne. Spoznala sem ga kot alpinista in zelo krivično bi bilo, če bi ga pri tem omejevala.«
Prav tako se ji ni zdelo nič čudno, ko je pred odpravo na Makalu, ki je bil prvi slovenski osvojeni osemtisočak, pustil službo na nekdanji SDK, ona pa je bila noseča. »Če pogledam nazaj, se mi zdi, da je bila najina zveza kar malo smešna. Tako mlada sva bila in vsak po svoje, a vendar skupaj, sva spreminjala ta svet. Slepa sva bila za svet okoli naju in nisva čutila, da bi se kdo kaj preveč vtikal v naju,« pripoveduje o viharnih letih, ko sta bila otroka cvetja, svobodna in neodvisna.
»Od njegove izgube sem si opomogla takoj in nikoli. Takoj zato, ker so bili otroci tako majhni in so me gledali s tistimi nedolžnimi očkami. Zaradi njih sem morala živeti naprej in ni bilo časa za razmišljanje. Po drugi strani pa mi nikoli ne bo šel iz spomina, on je za vedno vtkan vame,« še sklene svojo iskreno pripoved.
Nejca Zaplotnika so 24. aprila 1983 njegovi prijatelji z odprave pokopali na robu ledenika pod Manaslujem, vendar je grob leta 2016 prekril skalnati plaz. Kljub temu bo za vedno ostal med nami s svojo Potjo, ki je dosegla že devet slovenskih in tri hrvaške izdaje, pripravljajo pa se tudi izdaje v poljskem, nemškem in angleškem jeziku. »Zajemal sem življenje z veliko žlico. Vse je šlo tako hitro, vse se je polnilo v meni in zorelo, kakor da bom moral že naslednje leto umreti. In to mi je ostalo za večno: živeti, kakor da si le en sam dan na tem svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti,« je v prvem poglavju z naslovom Našel sem pot opisal, kaj mu je pomenil alpinizem.