Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kamniško sedlo

Silvo Baznik: Vremenska napoved in nočno delo ali drugače povedano: lepša napoved in časovna omejitev krojita izbiro današnje ture.

Ob pol sedmi uri že voziva po avtocesti in nato po lokalnih cestah v smeri Kamniško Savinjskih Alp. V Stahovici odvijeva na cesto po dolini Kamniške Bistrice in se dogovoriva, da greva z avtom še po gozdni cesti proti Jermanci. Rečeno storjeno, a kaj ko pri vzponu na Jermanco naletiva na zaporo ceste zaradi sečnje in spravila lesa. Nerodna zadeva, ki je terjala sprva vzvratno vožnjo in nato precej manevriranja za zasuk vozila, pa stisk na pobočje hriba, da gre kamion mimo in tako se vrneva precej navzdol, kjer v strmino parkirava avtomobil in se pripraviva na peš pot.

Vrneva se po cesti na sedelce, kjer je sedaj po sečnji resnično lep odprt pogled na gore od Mokrice do Velikega grebena.

Stopiva mimo kamiona, traktorja in gozdnih delavcev do konca ceste in že hodiva po stezici brez večjih vzponov in spustov. Pot preči nekaj grap in se priključi nižji poti iz Kamniške Bistrice. Počasi stopava in prideva do grape V klinu, kjer skrajno desno gre stezica na Srebrno sedlo, midva pa greva malce višje in se obrneva levo proti severu. Drživa se markirane poti, ki je malenkost daljša a lažja za vzpenjanje. Lepa pot naju popelje mimo studenčka izpod Kaptana in Bosove grape ob robu gozda na lahek strmejši vzpon, ki ga zaključiva na počivališču Pri pastirjih, kjer stoji zasilni bivak. Sedeva na klopco in narediva premor za okrepčilo s pogledom na zasnežena pobočja Brane in Planjave. Sonce sramežljivo kuka izza gorskega grebena in z veseljem sprejmeva nekaj toplote sončnih žarkov v mrzlem dopoldnevu.

Ko nadaljujeva iz gozda na travnik, sva zopet v senci. Sonce ni še dovolj visoko in gorska pregrada meče sence na travnik in nižje ležeče zasneženo pobočje Kamniškega sedla. Pogled pa je tisti “tapravi”. Senca spodaj, sonce zgoraj. Zeleno spodaj, belo zgoraj. Čudovito.

Za travnikom se prične vzpon in pri balvanu Kamrci že hodiva po snegu, ki je trd in mestoma, kjer so še stopinje prejšnjih vzponov tudi poledenel. Nad Kamrco se ustaviva. Dereze iz nahrbtnikov romajo na čevlje, cepina v roke in greva dalje. Hodiva po nedotaknjenem snegu, ko zagrmi in s strmih vesih Brane prileti po grapi prvi plaz. Sonce je ogrelo zasneženo goro, ki se otepa bele odeje. Kmalu za prvim gre po grapi druga pošiljka, pa tretja in četrta,  vendar daleč od najine poti. Premagujeva strmo pobočje. Kljub soncu je sneg še vedno trd, le sem ter tja se noga nekoliko ugrezne. Še malo, si rečem in grem za hčerjo, ki lepo vijuga po pobočju do koče na Kamniškem sedlu, kjer se ustaviva in sedeva na klop pred kočo. Nikogar ni razen naju in v tišini občudujeva zasnežena pobočja Brane in Planjave. V daljavi pod nama pa se kaže obris Kamniškega Dedca na grebenu Zeleniških špic. Lepo je in prijetno kljub rahlemu hladnemu vetriču, ki ne dovoli poležavanja. Popijeva nekaj toplega čaja in tudi nekaj hrane je potrebno užiti za obnovo porabljene energije. Čez nekaj minut sva zopet na poti, a še ne greva navzdol. Hodiva po nedotakneni snežni odeji proti robu sedla. Pod derezami se delajo cokle. Sonce je že omehčalo sneg, ki kljub nizki temperaturi, se prilepi na podplate in ga je potrebno pridno sproti odstranjevati, da ne bi prišlo do zdrsa. Doseževa rob sedla in s tem lepe poglede na Okrešelj in Logarsko dolino ter seveda na gore.

Pogled seže na bližnjo Brano, Tursko goro, Rinke, Savinjsko sedlo, Mrzlo goro, Krofičko, Ojstrico in se zaključi na drugi strani sedla s Planjavo. Mir vlada danes na sedlu. Lepota narave požene vročo kri po žilah in razvedri najina obraza, ko zapustiva rob sedla in se vrneva h koči, kjer se še za nekaj minut prepustiva sončnim žarkom, ki jim pretijo prvi oblaki na nebu.

Odpraviva se nazaj. Greva po isti poti, po najinih sledeh. Sneg je sedaj omehčan in se rad prilepi na dereze kljub vstavkom, ki naj bi preprečevali sprijemanje snega, a ni sile. Tako se počasi spuščava, ko zopet zaslišiva hitre spuste snežne odeje z vrha Brane. Ne štejeva več posameznih manjših plazov, ki jih otresa gora. Pri Kamrci pospraviva dereze in cepina, poprimeva za palice in se spustiva na travnik, kjer cvete vijoličasti in beli žafran ter sem ter tja še kakšen črni teloh. Nikakor ne gre brez obiska balvanov in tudi na kakšen vrh se je lepo povzpeti. Veliki balvan ima še vedno lestev, a je ne preizkusiva. Ljubši nama je manjši, ki nudi enako veliko radost kot veliki.

S travnika se spustiva do klopc in miz pri zasilnem bivaku. Narediva kratko pavzo in nato le še navzdol do izvira studenčka in nižje V klinu na ovalno klop, kar je najin zadnji počitek na današnji turi. Pot naju popelje nazaj na Jermanco in po cesti se spustiva do avtomobila.

Zamenjava obutev, nahrbtnika v prtljažnik in se odpeljeva v Kamniško Bistrico. Nič se ne obirava, le peljeva domov, da moja spremljevalka ujame še nekaj časa za počitek pred nočnim delom.
 

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti