Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Aljaska - Revelation 2019

AO Kranj, 15.04.2019
Aljaska - Revelation 2019


G-L: ... VTG 2019  <>  VTG


ponedeljek, 29. april 2019, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1034

AO Kranj - Miha Zupin: ... - Zapis odprave Razodetje (Biblija) poteka v viharni dobi kapitalizma ...

... – leta 2019, kjer ima vsaka minuta/ura/dan v vsakodnevu posameznika točno določeno vlogo. Nič ni časovnega prostočasja, vse je tempirano in načrtovano. Prosti čas si je treba vnaprej rezervirati!


Dan je končno dovolj lep za let!
Kdaj gremo!? Po čakanju na vreme tri dni in pol si tega zares vesel saj se čakanje vedno vleče! Nisi vajen čakanja, praktično se nimaš kam dati in kaj početi saj si omejen na majhen turističen izhodiščni kraj brez lastnega prevoza, vse dosti stane, v glavi imaš cilje in dokler ne prideš do njih nisi miren. Seveda vsak dan čakaš in upaš na vreme. Tekom čakanja sva se celo začela učiti igrati namizni nogomet, nisva ravno gostilniška tipa. Na dan odhoda čakamo na vreme, da se spuca. Odletimo okoli 13ih.

Nora pokrajina ta Aljaska!

Ko srečuješ ljudi dobiš občutek, da tukaj ne živi veliko ljudi, ki bi bili rojeni v istem kraju kot kasneje živijo. Ali pa so si “izbrani” priseljenci zaradi nečesa izbrali to divjino, kot bi ne spadali v ostali svet. Ne vem ali drži rek, da na Aljaski nihče ne prebiva zato, ker bi se tam rodil, da živiš na Aljaski se odločiš! Verjetno jih narava naredi take? Mraz, dolge noči in samota v zimskem času, prijetnem prehodnem obdobju sledi obilica komarjev in noči brez teme…večni dan. Življenjski pogoji so precej trši kot v evropskih državah, zato tudi ni preseneča dejstvo, da je ena izmed redkeje poseljenih držav.
Nekaj posameznikov pa je, ki so tako človeški, da je težko najti bolj tople in prijazne ljudi. Čas se v Talkeetni ustavi! Kot bi ne obstajal oz bi ne imel povezave z življenjem ljudi.

Neomejena prostranstva močvirij oz tajgi podobnega (posamezne smreke, breze in grmičevje), nič kaj pretirano koristnega iz našega pogleda. Seveda vse prazno, ko letiš nad njimi vidiš le kakšne sledi, morda raziskovalnih smučarjev – tistih podobnim teku na smučeh ali pa vlečni psov* in sani.
    * Psi res uživajo na snegu in mrazu!

Po nekaj časa prideš nad hribovito brezkončno pokrajino. Lepo! Vse belo in neomadeževano.

Med tem pa pogled vseskozi vleče na Denali in Foraker, Hunterja kasneje na neopisljivo špičaste in lepe igle Kitchatne. Težko opisljivo. Meglice oz nizka oblačnost pokrajini prida še poseben pečat.

Najprej odložimo dva zelo prijetna nizozemska alpinista na Fischglacierju. Prejšnji dan smo imeli družaben večer v organizaciji Nizozemske preseljenke Iris, ki na Aljaski biva 8 let, za hišo ima 8 vlečnih psov ter pred in po odpravi daje streho omenjenima Nizozemcema.

Na mestu pristanka je več kot 80 centimetrov svežega snega! Za smučanje več kot odlično! Naju pa že začenja skrbeti kaj bo v najini dolini. Midva sva prišla plezat in ne smučat! Čeprav bi meni zelo pasalo odpeljati kakšno “linijo” to ni prvotni plan, Janez nima prave opreme tako, da je to bolj iluzija.
Če bo toliko snega se bo sploh dalo plezati ali bo sploh kaj za smučati, ko je vse tako strmo!?

Iz zraka je celotno gorovje videti noro lepo!
Tudi alpinistom ali zgolj turistom, ki gredo na Aljasko povsem turistično bi priporočal samo let nad to brezkončno pokrajino.
Neopisljiva pokrajina brez večjih vidnih znamenj človeškega poseganja!

Potem odloži še naju. Na najino srečo veliko manj svežega snega. Pod svežo snežno odejo pa se skriva trd sneg iz katerega se bo dalo oblikovati kocke (v resnici nisva verjela, da bo za preživetje potrebno uporabiti tudi te prvine obdelave snega). Postaviva šotor v lepem soncu, lahnem vetrcu. Lepo je tukaj. Edino hladno je! Bolj hladno kot -10 °C, kar sva ugotovila po zmrzovanju stvari. Rokavice postanejo trdi, koža na obrazu otrdi.
Okoli šotora postaviva še vetrno ograjo, okoli pol metra visoko, kot sva to videla iz slik iz Aljaske. Po najinem mnenju bi moralo to zadoščati. Izkopljeva še luknjo za shrambo stvari in kuhinjo, da stvari ne bodo zrmzovale, ko bodo obžarjene s soncem ter protivetrna zaščita za kuho (čez luknjo bova naslednji dan namestila ponjavo).

Izkopljeva in obzidava še WC. To je to za ta dan! Odlično sva začela odpravo po začetnem čakanju!

Zaspiva v prijetnem vzdušju v pričakovanju jutrišnje avanture.

Zjutraj vstaneva z namenom iti plezati.
Zunaj piha veter, že ponoči je pihal in nama krajšal spanec! Ne znava se odločiti ali iti ali ne. Malo počaka, prpa naju stisne pred in medtem pa tudi stranice šotora, ki pristiskajo na naju.
Aha! Taka je dobrodošlica na Aljaski!
Plezanje odloživa, v takem že ne moreva iti.
Spanec podaljšava za nekaj ur vendar prazna trebuha in firbec kako v bistvu sploh je zunaj premagajo uživaško poslušanje zavijanja vetra in nežnosti šotorskih kril, ki božajo obraz.
Ko se odpravljam ven se oblečem kot medved! V upravičilu kaj si človek sploh še želi več kot -10 °C in prijeten vetrič s sunki do 60 km/h oz toliko, da te malce prestavi, če nisi pripravljen. No veter je bil v opisani obliki, temperatura pa precej bolj znosna skorajda da ni bilo vroče, bilo je okoli ničle.

Sledilo je odkopavanje …
Na prvi pogled ni bilo nič posebnega, ko pa ugotoviš, da je na mestu kjer bi morala biti luknja za kuhinja, ki ni bila še do konca izdelana, vse ravno poravnano si rečeš šit!
Ok, to plus zasut skret in ograja za šotor je več kot očitno prenizka, visoka je (samo) pol metra. Tako poviševanje ograje vzame kar nekaj ur. Izdelava in prenašanje kock je kar pravo delo za dva mladunca!
Ograjo nama takoj podre, ah jebi ga.
Res pa je, da se kvaliteta opravljenega dela snežnih kock iz snega bistveno izboljšala, prav tako gradbeniški oz aerodinamični pristop.
Pa to še ni vse!
Kak želiš lepšega kot kuhanje na prostem, pri prijetnem vzdušju vetrca, morda še pri minus …

Po vseh štirih po grebenu

Tretji dan greva plezat. Dovolj nama je poslušanja vetra, čepenja v šotoru, izdelovanja zidov in čakanja na vreme. Piha nič manj kot pretekli dan ampak nič zato, v hribih je napovedanega manj vetra. Greva!
Pogledat v mogočno tisoč metrsko steno Piramide Pik z zares lepo linijo, ki sledi zajedi od začetka do vrha.
Vstaneva ob 5ih. Po zajtrku v šotoru in urejanju še zadnjih stvari sva nared. Dostop hitro mine do prvega strmejšega klanca kjer se zače gaženje. Vstopiva v zajedo lahkotno in na srečo dokaj neobremenjeno. V prvim metrih nama napihan pršič v zajedo ni prav ni všeč, še manj pa napihane gobe, ki jih vidiva v drugem raztežaju. Poskusiva še varianto vendar ni drugega kot pršič. Janez predlaga, da greva pogledat še linijo po grapi, ki vodi na sedlo potem pa po vzhodnem grebenu na vrh prvega (najbolj vzhodnega) od Four Horsemenov. Od vstopa v Piramide Pik se začne mukotrpno gaženje. Raztežaj pod grebenom se naveževa za raztežaj: nepredelan sneg in skala, kasneje globok sneg nekakšen “globinski srež” – pol metra. Sva na grebenu sledi težji raztežaj potem pa naju prehodi vodijo do vrha.
Navezana sva nekaj raztežajev, kakih šest. Proti vrhu slediva ostri grebenski rezi. Zelo piha! Na položnejših delih grebena zaradi močnega vetra plezava po vseh štirih – po kolenih, saj bi naju drugače odneslo. Na srečno ni bilo sunkov! Do glavnega vrha iščeva prehode levo in desno od grebena, vmes narediva še en spust. Z vrha se spustiva po grebenski rezi in kasneje v graben. Trije ali štirje spusti in sva bila v ogromnem žlebu, pri seraku narediva še en spust in sva dol. Sledi še hoja nazaj do šotora, ki se navkljub kratki razdalji utrujenemu vleče. Oba sva izmučena saj je šlo vseeno za dolgu turo, kjer je bilo potrebno precej pozornosti zaradi vetra razmer, kasneje utrujenosti … predstavljaš si le še toplo posteljo, dobro hrano in praznovanje vzpona! Pasalo bi malo sprostitve!
Pri šotoru pa naju čaka … Polom! Podrta vetrna ograja, šotor poležan (na srečo ne polomljen!). Dobre tri ure dela, ko najprej rabiš pol ure, da sploh dojameš, da se samo pač ne bo nič naredilo in je to nujno narediti.
Ob pol 1h zjutraj greva spat. Seveda oba crknjena in z vedenjem, da naju zjutraj in naslednji dan spet čaka delo – upava, da tokrat zadnjič.

Dan se začne z delom!

Po jutranjem daljšem spanju zaradi utrujenosti … najprej sledi odkopavanje hrane in ojačevanje vetrne ograje. Ob pol 13h jeva zajtrk nato se ponovno lotiva ojačevanja vetrne ograje, ker je očitno prešvoh. Upava da tokrat res zadnjič in narediva luknjo za kuhinjo s streho in zaščitnim obzidjem in malo strehico, vse seveda stran od smeri vetra iz katere običajno piha. Saj bi si človek naredil še iglu, samo kaj ko je samo zaradi popravljanja preveč utrujen in premalo časa, da bi sploh razmišljal o drugih stvareh, vseskozi samo delo, še jesti ali počivati nimava časa!

In to naj bi bil počitek? Odpravarstvo? Kjer imaš dneve brezdelja in popolnega odklopa? Glavni letni dopust!? Mnogi si ga predstavljajo drugače, tudi sam sem si ga.

V koncu sveta!

Vremensko okno, ki nama ga je napovedala prijazna uslužbenka iz javnega zavoda za meteorologijo, v prostem času seveda, naj bi obetalo manj vetra. Samo do 20 km/h! To je za izkoristiti saj ne poznaš lokalnega vremena in vsaka priložnost, ki se ti ponudi je za izkoristiti.
Dostopava s smučmi po stranskem kraku glavne doline. Golgothe pa kar ni in ni na spregled. Ko prideva do zatrepa lahko samo slutiva, da se za sedlecem, v drugi dolini, skriva mogočna gora. Morda bi bil dostop lažji iz druge doline saj je iz najine okoli 300 vm spusta in potem še nekaj hoje do pod gore.
Smer se skriva v ozki razpočnici, ki je ne vidiš, samo slutiš jo (uvidela sva jo iz avionskega posnetka). Iz glavne grape v vzhodni steni se odcepi snežena rampa, ki naju pripelje pod ogromen kamin. V naslednjih urah se boriva z zahtevno plezarijo bolj ali manj po snegu, boljše in slabše kvalitete, tankega ledu z malenkostjo skale. Plezanje v kaminu bi najbolje opisal z obrtništvom, veliko dela – pucanja, za prvega zahtevno početje, slabe možnosti varovanja (zaprta skala). Kar naju zaposli za večji del dneva. Po osmih raztežajih oz v devetem se najin poskus prvenstvene smeri konča! Zapira ga zagozden balvan s slabšimi možnostmi varovanja oz prezahteven za enostavno tehnično plezanje. Do njega vodi napihan žleb. Skratka neokusno. Slutiva da 5 m preden se stena položi.
Vreme se je tekom vzpona iz jasnega jutra s soncem prevesilo v popoldansko sneženje. Tekom plezanja zadnjega raztežaja so se preko balvana začeli v kamin valiti ogromni pršni plazovi. Čez balvan je izgledalo kot slap! Peričnik izgleda zelo podobno temu prizoru.
Obračava! Tekom abzajlov naju zasuvajo močni pršni plazovi, med katerimi najdaljši traja 5 minut. V tem času nič ne vidiš, kot bi se okrog tebe naredila siva noč, niti soplezalca zraven sebe oddaljenega manj kot pol metra. Čakaš! … In čakaš!
Le pada po čeladi po ruzaku po vsem!
Kljub neuspešnemu poskusu sva izmučena. Sledi dolgotrajen vzpon nazaj do sedla, zaradi novozapadlega snega in zaradi utrujenost sva počasnai. Na sedlu sva vesela smuči, da zgolj zdrsnega nazaj do baze oz najinega šotora.
Aljaska te res udari! Ni milostna. Ni prizanesljiva. Trda je! Ali si pripravljen ali ne je tvoja stvar!
Lahko pa je tudi povsem mila in blaga, ampak ne delaj si utvar, da je vedno taka!
Dneva še noče biti konec, sledi taljenje snega, kuhanje – pitje in hranjenje.

V nedeljo na gospodov dan si privoščiva prvo pravo sproščeno pavzo. Počivava, jeva, bereva … to kar običajno pritiče odpravam.

Aljaska zahteva od tebe še kuhanje, taljenje snega, skratka poskrbeti zase, tako da povsem brez dela vseeno nisi

Vseeno pa imam občutek, da dokler nisi v civilizaciji oz doma nisi povsem brez skrbi.

Z Janezom sva se odločila, da bova grešila. In to ne kar tako malo ampak ornk.
Grešila sva na Golgoti. Priznam! Janez sicer zanika, da je to greh, meni pa se malo vseeno zdi da je.
Zakaj sva se odločila za greh oz kaj sploh smatram pod storjeni greh na Golgothi!?
Z očetom področja sva stopila v stik, ki nama ni dal kaj bistveno koristnega. Naložil pa nama je pokoro oz željo, da se ne dotikava določene smeri. Dilema ali to upoštevati ali ne me še vedno tare. Po eni strani da po drugi strani ne. V primeru, da z očetom področja ne bi stopila v stik njegove želje ne bi izvedela. Je fer nekomu naložiti tako breme, ko imaš nenaključno isto linijo ogledano že pred prvo poizvedbo!? Včasih da včasih ne. V primeru, da bi izkazal veliko željo in bil istočasno na ledeniku bi linijo pustila prosto. Ker ga ni bilo na ledeniku sva linijo poskusila saj je bila en od najbolj markantnih ciljev odprave.
Greh bi jo bilo ne probati in užitek bi jo bilo zlesti – po drugi strani pa greh!
Ena izmed mogočnih sten, ki je še nepreplezana.
Linija katero bi C.Sharma opisal kot King Line bo tako žal/na srečo počakala drugega plezalca, morda očeta področja.

Klasična linija s sladkim zaključkom

Po neuspešnem vzponu, v duhu greha in omame, nama vzhodna stena Golgothe še vedno ni dala miru! Že pred odpravo sva se zagledala v lepo linijo, ki pa z letala ni bila tako dobro vidna. Ko sva jo videla v živo naju je poklicala. Klasična linija na vrh. Kako da to še ni preplezano!?
Po nekaj dneh počitka in lizanja ran se ponovno odpraviva v Golgotho. Dolga grapa vodi pod vršne stene, kjer se stena postavi pokonci.
Grapo gaziva! Zanimivo je na Aljaski kako pokončen je lahko nepredelan sneg, včasih tudi do 80°!
Prehodi, ki vodijo proti levi naju razveselijo s škripavcem in tudi ledom. Želiva se držati čimbolj direktne linije na vrh, brez pretiranih prečk. V direktnem koluarju so odlične razmere! Naveževa se za tri raztežaje. Prvi postreže s prvovrstno pležo po prehodih z odličnim in trdim snegom. Čaka naju ledni raztežaj in potem se lažji raztežaj, kjer se malo pod grebenom razveževa. Strmo gaziva do roba stene, čez opast in že sva na vrhu. Druga! Lepi razgledi do kamor seže pogled! V tri strani vršaci, kjer se ti na vsakem ustavi oko in človek se kar ne more in ne more nagledati takega prizora. Proti zahodu pa ravnina s hribčki do kamor seže obzorje, deluje monotono.
Sestopava po smeri prvopristopnikov, kjer iščeva prehode. Brez spustov po vrvi prideva do vznožja stene.
Hoja nazaj na sedlo in hop s smučmi v bazo!
Preplezala sva prvenstveno smer Father v vzhodni steni Golgothe.

Ime smeri izhaja iz več podob:
i.) namenjena je očetu področja Clintu Halenderju, kateremu se zahvaljujeva za predstavitev področja hkrati pa tudi opravičujeva za poskus greha. Sla je bila žal prevelika. Na srečo ali žalost pa njegova smer še vedno ostaja prosta (tista v kateri sva pred nekaj dnevi obračala), kot je bila njegova želja. Morda mu bo v pomoč kakšna informacija, če jo bo seveda želel sprejeti.
ii.) Namenjena je najinima očetoma. To ne iz sentimentalnih razlogov, ampak bolj kot misel, da na tem svetu nismo sami zase. Obkrožajo nas ljudje: prijatelji, znanci s katerimi gradimo odnose in nam nekaj pomenijo … in tudi očetje so del tega.
Namenjena je torej vsem.
iii.) nahajamo se v področju, kjer so vrhovi gora dobili ime po Bibliji – Razodetje. Oče – bog.

Kaj delaš na odpravi v prostih dnevih?

Po naporni turi najprej veliko spiš!
Ješ dobro hrano in veliko, če tvoja zaloga za mesec dni to prenese.
Privoščiš si kakšno razvado oz pregreho z opravičilom, da si včeraj pa res dal vse od sebe (tudi če gre za neuspeh je razlog dovolj tehten).
Bereš knjige – veliko.
Se zabavaš in z rešuješ svet s prijateljem.
Gledaš vremensko napoved in delaš plane za prihodnje vzpone, opazuješ razmere, delaš ogledniške ture, rešuješ križanke, sudoku, urejaš bazo, urejanje slik in se ob slabem vremenu cel dan valjaš v šotoru, se obračaš iz boka na bok, iz hrbta na trebuh itn.
Skratka kar si doma težko privoščiš.
In to cel dan. Iz dneva v dan.
Vmes si skuhaš tri obroke, tališ sneg …

Rojstnodnevno darilo oz darovalec ne ve kaj poklanja

Včeraj mi je bilo grozno težko vstati.
Ura je zvonila jaz pa sem še kar iskal izgovore: v dovolj dolgem dnevi, na videz nizki steni, jutranjem mrazu, najini vplezanosti in pričakovanim nizkim težavam v smeri.
Janez ne popušča, kar je edino prav. Ko eden popusti drugi potegne!

Janez se po tiho malo pizidi name saj bi se v drugačnih okoliščinah najbrž tudi sam nase, a kaj ko imam ravno rojstni dan.
Malo me to tudi skrbi. Nesproščenost, morda malo stresa … saj ni nič posebnega, samo vsak dan tudi nimaš 30 in greš v neznano steno plezat prvenstveno smer, po drugi strani pa … kaj bi si človek sploh želel lepšega kot to!

Dostopiva na smučeh po ravnem umirjenem ledeniku. Ledeniki so tukaj nenagubani in malokrat ogrožajo našo varnost z ledeniškimi razpokami. Prav tako so robne zevi bolj umirjene in je največkrat zelo enostavno najti pot čezje.

Mraz z dostopom hitro mine in ko sva pod smerjo je že “toplo” (okoli -5 °C).
Tekom dostopa se s sten vsipajo spin drifti – pršni plazovi, ki naredijo ob vzhajajočem soncu zares lepo kuliso na ožarjene vršace in bližnje serake, ki visijo z bližnjih pobočij. Malo naju to po drugi strani tudi skrbi, hkrati pa tolaži dejstvo, da se v najino smer na srečo ne vsipajo preveč in ko sva enkrat v smeri sva daleč stran od dometa serakov.

Sam vstop v smer posteže s sitnim napihanim skokom čez katerega se vsipajo pršni plazovi. Zatem pa naju preseneti prvovrstni škripavec (zbit sneg) mestoma tudi tanek led. Zaradi razmeroma nizke težavnosti napredujeva hitro, sva nenavezana. Sprašujem se ali bo veeskozi tako lepo!? Ali naju bo obrnila skok z napihanim snegom? Ali bo kaj drugega? Morda neprepljezljiv teren?
Kasneje tako “lahkotno” poplezavanje prepreči kratek strm skok s skorjo. Naveževa se!
Sledi pragi ledni raztežaj, kjer se Janez že sprašuje ali bi šla nazaj v lahkotnejši stil. A naju vseeno preseneti strmejši in nerodnejši prehod.
Nato sledi epopeja! Napihanemu skoku – neplezljivo se Janez izogne po požlajeni zajedi. Delikatno plezanje, z rahlim udarjanjem s cepinom v tankem ledu, atletskim gibanjem, saj stopov v skali ni. V naslednjem raztežaju se ponovno priključiva glavni zajedi. Sledi še raztežaj strmega ledu, ki naju skozi ogromen kamin pod ogromnim zagozdenim balvanom z detajlom v majceni svečki pripelje v lažji svet.
Vrh v obliki kocke s pravo pravcato teraso, prvopristopnikom onemogoča lahek pristop! Od njih zahteva še zadnjo koncentracijo in plezalne veščine. Veselje na vrhu nikoli ni zares sproščeno, vedno naju skrbi še sestop, ki je vedno znova neznanka.

Neimenovani vrh oz zid sva poimenovala Wailing Wall saj se nahaja pod Golgotho.

Sestopava po neznanem terenu proti sedlu in se sprašujeva ali do sedla, iz katerega vodi lepa položna grapa ali kar po sosednji grapi, katera nama je predstavljala izziv, postavljen v prvih dneh. Odločiva se za grapo. Po nekaj spustih sva na smučeh in to še z dnem! Kar je še posebej fino, da lahko nazdraviva in se poveseliva odlične smeri in rojstnega dne.

Janez mi je čestital nekje sredi smeri v simpatičnem stilu: “Ali te bo presenetila z odlično plezarijo ali pa z odličnim detajlom.” Jaz pa s cmokom v grlu.

Tura z neznanim davkom

Pavza…
Zaslužena!
Cel dan sem že povsem uničen in brez energije za karkoli! Še branje se zdi za današnji dan prevelik napor.

Prvenstvene smeri … !
In ko peto turo zapored rineš v neznano, nič ni zagotovo!
Veliko informacij nimaš – včasih stojiš na deviškem vrhu in pred vzponom še ne veš kako boš prišel dol ali pa se ti tekom plezanja smer vzpona zdi preveč zoprna za sestop po nji. In takrat se odločiš kot se pač odločiš … Prej si že pogledaš možne sestope: sosednje grape, grebeni, sedla ipd., nek osnoven zemljevid imaš, ki pa ni dovolj za takšen namen – boljši ne obstaja, včasih imaš zgolj skope podatke – pred odpravo pa morda niti še nisi premišljeval o gori na katero bi se rad povzpel.
In tako se včasih zgodi, da se odločiš, da greš v neznano z upanjem, da bo vse tako kot si želiš in na našo srečo je velikokrat temu tako.

Po dnevu počitka, kar ni veliko za ture, ki sva jih delala v preteklih dneh se še z rahlo utrujenostjo odpraviva v povsem neznano vabljivo grapo, ki vodi preko grebena na mikaven vrh, ki se sramežljivo skriva v senci očaka Apokalipse. Po najinih podatkih smer še ni bila preplezana, verjetno tudi gora ne. Na ogledni turi se je njen vrh mistično skrival v meglicah.
Stojiva pod steno po pol ure smučanja in uri dostopa. Nenavezana plezava prvi del smeri, ki sva ga zadnjič lahko videla iz doline – tj. grapa, ki jo prekinjajo snežno-ledni skoki. Hitro napredujeva in kmalu stojiva pod delom, kjer se smer odcepi stran od izrazite grape (zaprto – rdeča krušljiva skala). Tu naju razveselijo tanek požled, snežne gobice in škripavec. Linija prehoda je v skalni žili druge kamnine – črne barve in slabše kvalitete – varovanje je težko nameščati, na hitro spominja na premog. Po uživaškem delu naju čaka previsni raztežaj z napihano gobo (ključ smeri), ki jo je potrebno oočistiti. Kot da lepote še ne bi bilo zadosti naju čaka še raztežaj estetskega plezanja. Vse skupaj se z napihanim žlebom izteče nazaj v glavno grapo.

Ponovno se razveževa in že veselo tlačiva dolgo grapo proti končnemu zatrepu, ki se je zadnjič zaradi meglic sramežljivo skrival najinim pogledom. Pričaka naju slabša skala in plezanje po požledu in snegom pokritim skalam. Na najino srečo je bilo vsega dovolj in tako naju stena spusti tudi čez zadnjo uganko na greben. Vesela sva, saj te prej vseskozi drži v napetosti vprašanje ali se bo sploh dalo priti tam gor? Ali bo prehodno? Bo sneg/led dovolj kvaliteten!?

Na grebenu naju do vrha loči še 300 metrov. Lahko linijo prehoda prekinjajo skale in upava da se ne bo potrebno ponovno navezati (krade čas in sploh ni nujno, da je bolj varno!). Na srečo se po čudnem strmem snegu, ki pokriva ledenik-serak pregaziva na predvrh. Na njem je ledeniški led, ki zahteva tudi v položnem terenu vso zbranost. Vrh ima kot že stena za nama na čase zelo slabo skalo črno. Glede na to, da je večina gora iz granita je v steni ogromno nekih žil iz drugih kamnin. Včasih črnih … naslednjič rumenih …

Vse bolj se približujeva vrhu, bolj nama je jasno do po smeri pristopa ne bova sestopala, tak je bil namreč prvotni plan. Slaba skala, veliko nekih skokov, neugodno varovanje. Ne ostane nama drugega kot sestop na drugo stran v sosednjo dolino o kateri nimava nobenega podatka ali pa spust čez serak (kar niti ne bi bilo tako grozno, če ne bi bilo pod njim še gladkih obrušenih plati).

Odločiva se za prvo možnost, čeprav je polna neznank. Ne veva namreč ali bova lahko po grebenu sestopila na sedlo, kjer si obetava rešitev!? Ker to ne gre, greben je do sedla brez lepih prehodov, sestopiva po grapi, ki naju vodi v drugo dolino iz katere upava, da se bova lahko povzpela na sedlo in iz sedla nazaj v najino dolino. Tak je načrt. Če to ne bi šlo, kar je zelo verjetno, bi morala narediti okoli 40 kilometrov krog po ledeniku in ledeniških morenah, okoli najvišje gore pogorja. Z vrha sva sestopala utrujena. Človek v takih trenutkih črpa zaloge motivacije in moči iz neznano kje. Takrat se začne prava igra to je igra z glavo!

Na koncu vse skupaj niti ni tako grozno, kot je v trenutku hoje neznanka, ko ne veš kako dolgo bo.

Brezimni vrh sva pomenovala Apocalypse North, nahaja se severno od glavnih dveh vrhov Apocalypse (povezani so s položnim grebenom).

Zadnja večerja

Jutranje zgodnje vstajanje je bilo za izjemo preteklih dni lažje saj nama je v tolažbo dejstvo, da je zadnje!
Kratek dostop in že sva pod smerjo, višino v grapi pridobivava hitro in kjer sva pričakovala težave je šlo začuda brez zapletov. Začneva se spraševati ali bova v 3h na vrhu ali pod smerjo ali pa šele z mrakom na vrhu. Stvari se kmalu začnejo komplicirati!
Ambient je divji, povsod naokoli strme granitne stene! Prvi raztežaj začneva v poševnem kaminu z zagozdenim balvanom. Janez spuca 6m napihanega snega in zatika za skale, detajl prvega raztežaja je prehod okoli zataknjenega kamna na izstopu iz kamina.
Lažji raztežaj postreže z detajlom v skoku. Sledi selektivni raztežaj! Začetek odlično plezanje v ozkem kaminu na katerega dnu je škripavec in led. Detajl predstavlja okoli deset metrov napihanega snega, ki zaposli mojstra čiščenja J. Svoljška za dobre pol ure, sam se uspešno umikam številnim večjim in manjšim projektilom. Še ko je spucano je okoli M7. Detajl je zatikanje cepinov na podprijem zataknjenega kamna s slabimi stopi in tankem požledu. Iz sidrišča sploh ni zgledalo tako težko.

Stena se zatem položi. Izbereva si prehod po grapi na greben v okolici katerega kasneje napredujeva in iščeva najlažje prehode. Vseeno je potrebno plezanje skalnih skokov, malo zatikanja cepinov.

Do vrha, ki ni pravi vrh! … se vleče. Pravi vrh je okoli 150 metrov oddaljen in 50 metrov višji. Naveževa se v ledeniško navezo saj je Janez danes magnet za iskanje ledeniških razpok ali pa samo preveč je, kdo bi vedel.

Sestopava po SV grebenu v ledeniški navezi, narediva en nepotreben spust po vrvi, kasneje lepo sestopiva po grapi.

Odlična zadnja večerja za snežna bojevnika.
Aljaska naju ima kljub trdemu začetku, ki je bil preizkušnja moči, vztrajnosti in srca, vseeno vsaj malce rada.

Ostala nama bo v lepem spominu!

A Aljaska naju še ne spusti tako hitro iz svojega ledenega objema. Prej se je potrebno še posloviti, kar je tudi prav in ceniva to. Tako na planiran dan odhoda odhod ni možen, zaradi slabega vremena. Zvečer začne močno pihati (v bistvu sva po pravici, kar malo pogrešala ta občutek močnega vetra in plapolanja šotorskih kril). Tako v sladkem objemu toplih spalk še eno noč poslušava vibracije Aljaske.

Preplezane smeri:
21. 3. Four Horsemen East (2600 m): East Ridge, M6/M4, 50-70°, A1, 600 m, 7 h; prvi pristop, prvenstvena
27. 3. Golgotha (2724 m): Father, Ai5, 50-70°, 900 m, 6 h, prvenstvena
30. 3. Wailing Wall (2450 m): Secret, Ai6/Ai4+, 750 m, 7,5 h; prvi pristop, prvenstvena
1. 4. Apocalypse North (2750 m): Slovenian route, Ai4+ R, M6, 50-80°, 1300 m, 8,5 h; prvi pristop pristop, prvenstvena
5. 4. Seraph (2650 m): The Last Supper for snow strugglers, M7/M4-5, 50-80°, 700 m, 7 h, prvenstvena

Poskusa:
21. 3. Pyramide Peak in 23. 3. Golgotha

Zahvalila bi se rada sponzorjem in donatorjem: AO Kranj, Gornik, Grivel, Knauf Isulation, KA PZS, Petrol

Po uradnem delu odprave je bilo nekaj časa še za prostočasne aktivnosti in druženje z nizozemskima alpinistoma …

Oznake: ALP, VTG, vtg2019

Komentiraj (1):

Tone Škarja, ponedeljek, 29. april 2019, ob 09:17

Vitezom "okrogle mize": To je alpinizem!

eXTReMe Tracker