Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Februarski El Chorro

AK Idrija, 13.04.2019
Februarski El Chorro

petek, 19. april 2019, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 585

AK Idrija: Začelo se je pred novim letom. Dolgoletna prijateljica Mojca, ki se je pred leti preselila na Škotsko v Edinburg,

... je prišla na prednovoletni obisk v Slovenijo. Dobili smo se s staro klapco, se poveselili ter si izmenjali vse najnovejše apdejte. Med drugim je tudi povedala, da zadnje čase kar dosti pleza in da majo v planu s prijatelji iz Edinburga it februarja plezat v Španijo. »Daj Janči, pridi tudi ti«, mi je rekla. »Prijateljica Kaja iz Slovenj Gradca tudi mogoče pride, dajta se zmenit in pridita.«

Glede na moje prejšnje kilave izkušnje kar se tiče plezanja v skali (trenutno je približno leto tega, kar me je Smolnikarjev Jan zvlekel iz moje salonske plastične cone udobja v živo skalo), vabila nisem jemal pretirano resno. Dokler se nisem nekaj dni po novem letu zbudil, pogledal telefon in videl, da me čaka par novih mailov. Bili so od Mojce in Kaje, seznanila naju je kar elektronsko. V mailih je bilo že kar govora o kupovanju letalskih kart za Španijo. In napisano se je uresničilo, po enem srečanju in eni skupni plezariji v Napoleonici, sva s Kajo kupila karte in bukirala prenočišče v gostišču Olive Branch.

Nedelja, 17. 2.: Zvečer sva z Easy drivom (podobna reč kot go-opti) prišla iz Ljubljane do Benetk, na letališče Marco Polo, kjer sva morala do jutra počakati na avjon. Vegetirala sva na neki marmorni plošči ob umetnem slapu in če si zaprl oči, je bil občutek, kot da si ob bistrem potočku. Malo pred osmo smo odfrčali proti Sevilli (dobila sva bolj poceni karte, kot če bi šla za Malago, ki pa je bližje El Chorru), od tam naprej pa je bila prosta improvizacija. Z avtobusom do Malage, od tam z drugim avtobusom do mesteca Aldares in še od tam do El Chora s taxijem. Nisva vedela, da 2x dnevno vozi vlak na relaciji Sevilla-El Chorro, Španci po angleško ne znajo povedat kaj dosti, pa še maraton je bil po mestu taisti dan in je bil spremenjen prometni režim.
Mala odisejada naju je vendarle pripeljala v obljubljeno deželo. Ko sva prišla v gostišče Olive Branch, je bil ravno čas večerje. V tem gostišču povečini delajo prostovoljci iz raznih koncev sveta. Za svoje delo načeloma niso plačani, lahko pa si prislužijo denar z izdelovanjem in prodajo slaščic, pa neke procente dobivajo od gostov, ki jih pripeljejo. Imajo pa izredno čudovit sistem plačevanja oziroma bolje rečeno beleženja. Vsak nov gost dobi nek listek, na katerem so vsi artikli, ki jih gostišče nudi. Od zajtrkov, večerij, piv, vin, brisač, rent-a-šotorov itd. Karkoli vzameš ali uporabiš, narediš samo kljukico ob tistem artiklčku. In to deluje na sistemu zaupanja. Odpreš hladilnik, vzameš pir in narediš kljukico. Na koncu ob odhodu se prešteje vse kljukice in poravna račun. Nobenega odvečnega opletanja z denarjem. Elegantno.

Na večerji smo se spoznali s pisano druščino, ki jo je Mojca zbobnala iz Edinburga. To so Mojčin fant Luie, pa Rachel, Ruth, Nahuel, Tim, Daniel, Francoza Mel in Reno, Španec Diego, Slovakinja Žofija in Poljak Lukas. Velja omeniti še Nizozemko Iris, Mojčino prijateljico, ki v Olive Branchu dela kot prostovoljka, preostali čas pa posveča plezanju; bila je nizozemska mladinska prvakinja v športnem plezanju.

Z vsemi smo se tekom dni precej dobro ujeli. Kar se tiče plezanja, smo bili nekako vsi na podobnih nivojih, tam okol 6a, 6b, mogoče kdo 6c, Edino Francoz Reno je štrlel iz povprečja in je upal napadat 7b. Te španske ocene pa se mi zdi, da so bile mogoče kje za kak plus šenkane.

Jutro se v Španiji naredi malo kasneje kot pri nas, v februarju šele okoli 8. ure zjutraj. Ponavadi smo se prav na easy dobili na verandici okoli devete in pozajtrkovali, potem pa se počasi spokali plezat.

Ponedeljek, 18. 2.: Po rahlem nesporazumu (s Kajo sva se morala še prijavit v gostišču, ker prejšnji večer ni bilo možno, ostali so čakali, pol so se pa očitno na eni točki naveličali in odšli, pa nismo točno vedeli kam), smo se odpravili team Slovenija, Mojca, Kaja in jaz v plezališče Arab steps, sektor Suiza. Do tja se pride iz našega gostišča po makedamski cesti, ki vije čez gozdnato dolinico, peš traja dobre pol ure, ravno prav za ogrevanje. Skala apnenčasta, povečini enoraztežejne smeri. Prvo smer je šla vpet Kaja, naj bi bla ogrevalna 4c, pa se ji začuda ni zdela lahka in smo se prav malo ustrašili, češ, a tako težke smeri bodo. Izkazalo se je, da sta punci gledali napačno stran v vodničku in je bila smer 5c namesto 4c. Malce se nam je oddahnilo in smo potem izmenično vpenjali razne smeri ter uživali v razgledu. Nazaj grede sta punci po poti skozi gozdiček nabirali šparglje. Sam sem tudi poskušal ugledati kakega, pa sem kmalu obupal, nič se mi ni prikazalo. Očitno so ženske res rojene nabiralke, teorija potrjena.

Torek, 19. 2.: Plezališče Frontales, sektor Austria, lociran malo nižje in bolj levo v istem skalnem kompleksu, kot Arab steps. Tokrat nas je bilo več prisotnih in smo se vmes tudi menjavali pri plezanju in varovanju, tako, da je vsak imel priložnost zaupati življenje drugemu. Dva ali trije pari so šli plezat večraztežajno smer Valentines day, ostali smo plezali enoraztežajne. Tu sem vpel prvo 6b, kar se mi je zdelo kar fletno. Ravno ko so se naši abzajlali z večraztežajne smeri, je nekaj v zraku začelo prav hecno žvižgat. Preden sem se zavedel, je počilo par metrov stran. Očitno je nekdo odkrušil en kar velik kamen. K sreči ni nikogar zadelo. Od takrat naprej smo vsi vestno nosili čelade.

Sreda, 20. 2.: Druščina iz Edinburga je vzela po pristanku v Malagi 2 rentana avta, da so prišli do El Chorra. Razparcelirali smo se v tadva avta in se odpeljali kake pol ure stran v plezališče Desplomilandia, ki leži nad umetnim jezerom. Čudovit razgled in lepa plezarija. Fracoz Reno je stiskal dušo na eni 7b. Sam pa sem postavil svoj personal best, v prvo sem vpel eno 6b+, 35m dolgo. Sem pa vmes enkrat počival v pasu, um je bil voljan, a telo ni dalo. Zvečer se je naredil lep sončni zahod.

Četrtek, 21. 2.: Tokrat smo se z avti odpeljali do plezališča Valle de Abdajalis, kjer smo se zadrževali v sektorju Central. Zanimiva razčlenjena skala z mnogo počmi. Lezli smo enoraztežajne in par dvoraztežajnih smeri. Ker smo bili v eni navezi trije, dvojne vrvi pa nismo imeli, smo uporabili kar enojno vrv, tako da je bil tisti, ki je vodil, privezan na sredino vrvi, ostala dva pa na oba konca. Kar je bila zame tudi nova izkušnja.

Petek, 22. 2., : Zopet smo šli v sektor Austria, plezat večraztežajno smer Valentines day. Štirje raztežaji: 4a, 5c, 6a in 5c. V eni navezi sta bili Mojca in Kaja, v drugi pa Louie in jaz. Smer je bila kar luštna. Punci sta šli naprej, z Louijem sva sledila. Z vodenjem sva se izmenjavala. Na drugem štantu sva kar nekaj časa čakala punci, da sta na visečem štantu nad nama zmanevrirale vse. Izredno sva se zabavala ob komentiranju dogajanja, nasmejala sva se do solz. Nama viseči štant ni delal problemov (presenetljivo, glede na to, da sva imela na splošno manj izkušenj kot punci) in sva hitro šla naprej. Na vrhu smo nekaj časa občudovali razgled, nato pa se pripravili za abzajl. Kaja je pri metanju vrvi navzdol po nesreči z vrvjo zaklukala kamen, ki se je prav počasi začel valit in padel čez rob. Tulili smo »Rock!!!« Kar so nam usta dala in vsi bledi čakali, če se bo od spodaj zaslišalo kako tuljenje ali kaj podobnega. K sreči ni bilo spodaj nobenega blizu, je pa bil en očividec, ki je upal kasneje povedat, da se je kamen razletel v oblak prahu, kot kaka mini atomska bomba.

Sobota, 23. 2.: Odpeljali smo se do plezališča Turon, kjer smo povečini plezali v sektorju Tajos de la Laja. Bolj položna skala z zanimivimi detajli, majhni oprimki, slabi stopi, na določenih mestih so bili svedri ravno tolk narazen, da je bilo rahlo zoprno in je bilo treba kar zaupati nogam. Dostop do skale rahlo goščavnat. Kasneje smo se fantje ubadal z eno 6b, ki je imela en fin detajl, čez katerega noben ni upal it. Pa smo vpel sosednjo 6a in jo potem splezali na top rope, čeprav bolj klavrno in z veliko nepotrebnega praskanja po steni. Kaja se nam je potem pridružila in jo zlezla mimogrede in zelo elegantno. Nazaj grede po poti smo srečali pastirja, ki je ravno spravljal s pomočjo dveh psov ovce v ogrado. V parih minutah jih je imel vse postrojene, kar je naredilo kar velik vtis na nas.

Tisti večer med vožnjo nazaj smo se ustavili v enem malem mestecu, čigar ime mi je ušlo iz glave in si privoščili Tapase. Pladnji so se vrstili in bilo je zelo okusno, veselo smo glodali in čebljali ter se menili, da bo to treba obvezno ponovit. Bil je namreč zadnji plezalni dan, naslednjega dne se jih je že večina odpeljala nazaj proti Malagi, na letalo za Edinburg.

Zvečer je bil v stavbi nad gostiščem Olive branch koncert, neka vzhodnjaška sitar mantra improvizacija, ki se nikamor ni razvila in me ni preveč navdušila. Smo pa razpoloženje dvigovali z več popitimi pivi in kasneje s polnočnim sprehodom ob polni luni.

Nedelja, 24. 2.: Od pisane druščine smo ostali le še Mojca, Louie, Kaja in jaz. Zgleda, da smo po enem tednu nenehnega druženja že rabili malo osebnega prostora in smo se vsak zase šli malo hajkat po bližnjem gozdičku in potkah. Zvečer smo se poslovili od Mojce in Louija, tudi onadva sta šla proti Malagi.

Ponedeljek, 25. 2.: Prišel je dan odhoda in okoli 11h dopoldne sva s Kajo šla na vlak iz El Chorra proti Sevilli. Vse do letališča je šlo gladko po planu, edino kar nama je rahlo vznemirjalo duha, je bilo dejstvo, da nisva imela porihtanega prevoza iz Marca Pola do Slovenije, Go-Optija ni bilo nobenega. Pa se je tudi to porihtalo. Tik pred vkrcavanjem na avjon je Kaja v čakalni vrsti prepoznala bivšo sošolko iz srednje šole, s fantom sta se prav tako vračala v Slovenijo in sva se jima lahko pridružila, do Marca Pola sta namreč prišla z avtom.

Teden se je odvil izredno hitro, polno novih doživetij zame, novih poznanstev, nove plezarije. Vesel sem, da nas je Mojca povabila in da sem se dejansko odzval vabilu in s tem stopil iz cone udobja. Dobil sem novega elana za plezanje in se že veselim naslednjih plezalnih dopustov. Vsakomur iz srca priporočam El Chorro, odlična plezališča tako za začetnike, kot za izkušene plezalce. Priporočam tudi gostišče Olive branch, prijazno osebje in prostovoljci, sproščeno vzdušje in obilo opcij za spoznavanje novih ljudi.

Ob letu osorej!

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker