Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Preko Chamonix-a na Kredarico

torek, 9. april 2019, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 685

Črnuški AO - Andraž Avbelj: Ker se zima počasi končuje, smo se obsedenci Saša, Tanja, Gašper in Andraž v izogib abstinenčni krizi odločili, ...

... da gremo v Chamonix in se tako v petek popoldne odpravili proti Franciji.
Na cilj smo prispeli v poznih nočnih urah, sledil je projekt iskanja primernega prostora za prebivakirati prvo noč. Naredili smo ene tri kroge čez Chamonix in proti Argentieru in na koncu izbrali verjetno najbolj neprimerno mesto, kjer so se sredi noči tam neki pijani Francozi po končanem bližnjem žuru odločili malo premlatit. Policija, ki je posredovala, nas k sreči ni opazila.

Zgodaj zjutraj smo se potem postavili v vrsto za gondolo, kjer smo (presenetljivo glede na gužvo) čakali samo pol ure. Hiter dvig nad 3800 metrov je povročil malo omotičnosti, vendar nič drastičnega. Na vrhu smo si se ogledali štant za abzail z mostu v smer Vend du Dragon - khm ja, mogoče naslednjič.
Sledil je spust in vzpon do koče Cosmique (no tukaj smo pa začutili višino), in nato do smeri Chere Gully.

Prvi raztežaj po steklenem ledu in prehod čez bergschrund je bil siten, v drugem pa se je začelo lepo plezanje po zajedah in betonskem snegu. Tretji raztežaj je bil se boljši, zajeda s tanko plastjo ledu, cepini držijo, minimalci za dereze, zraven perfektne poke za frende. Počutil sem se kot tisti tahudi modeli iz TV Mountain filmčkov. Proti vrhu smeri so se potem razmere obrnile na slabše, suh in steklen led, zato smo idejo za vzpon na Triangle du Tacul opustili, in se preko smeri spustili nazaj na vstop.

V koči je hitro propadla še ena ideja, in sicer da bi si večerjo kuhali sami zunaj na mrazu in vetru, zato smo Tanjo poslali, da se je v perfektni italijanščini uspela zmeniti za polpenzion. Še dobro, da smo vso hrano nosili sabo, drugače bi bili nahrbtniki pa že res prelahki.

Drugi dan smo šli pod Mont blanc du Tacul z namenom plezati Modica Noury ali Gabarrou-Albinoni. Detajl smeri smo imeli že takoj v drugem raztezaju, kjer smo morali namesto enostavnega snezišča plezati navpično zajedo. Od navez zgoraj so proti nam leteli gromozanski projektili, počutili smo se kot na soški fronti.
Plezanje je potekalo v stilu "štant je bunker", ko preneha leteli, hitro plezaj do naslednjega in upaj da ti medtem ne zmanjka sape. Na razcepu obeh smeri nam je naveza, ki je ravnokar sestopala, povedala da je Modica popolnoma kopna, zato smo izbrali levo Gabarrou. Tam se je bombandiranje umirilo, zgornji raztežaji so kljub tankemu ledu/snegu in slabi možnosti varovanja bili fantastični in ultra pokonci. Zaradi borbe v spodnjih delih in ker nismo hoteli zamuditi večerje, smo zadnji raztežaj izpustili. Naslednjič.

Za zadnji dan smo imeli še teoretičen plan, da bi teoretično preplezali še Arête des Cosmiques do gondole, vendar smo ta plan opustili v trenutku, ko smo si naprtali nahrbtnike. Vsi se strinjamo, da je bil vzpon na Aiguille du Midi po "normalki" nekaj hujšega, kar smo doživeli. Težki nahrbtniki, neprespanost, zgoče sonce in izogibanje trumam guidotov in njihovih suverenih klientov, kjer samo čakaš da te nekdo prekucne nazaj na izhodišče.

Sledil je spust z gondolo in osem urna vožnja domov. Med vožnjo sem bolj za šalo rekel, da kaj če bi naslednji dan šli se v Slovensko - zdaj ko smo kao našutani.
No ideja se je na moj šok seveda prijela, po petih urah spanja smo bili že na poti v Vrata. V smeri sem obračal že štirikrat, tokrat je končno šla čez. Razmere so bile dobre, izstopal je super raztežaj čez bele plati. Varovali smo se v zajedi čez Bučarjevo steno, ki je razen nepredelanega snega spominjala na plezanje v Chamu.

Vrhunski podaljšan vikend v super družbi. In ker je Tanja pozabila bivak vrečo v koči Cosmique, bo treba pač oktobra spet tja gor. Oh ti šment!

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker