SiolNET - Alenka Teran Košir: ... bi rad pripeljal tudi v svet športnega plezanja
Anže Peharc, športni plezalec iz Kovorja pri Tržiču, na krilih zmage v močni konkurenci na zadnji tekmi pred začetkom (predolimpijske) sezone svetovnega pokala v športnem plezanju, na mastersu Studio Bloc, optimistično in nestrpno pričakuje začetek sezone. V današnjih kvalifikacijah uvodne balvanske preizkušnje bo "Pehi", 3. z evropskega prvenstva v balvanih leta 2017, eden od 14 Slovencev.
V novo sezono svetovnega pokala v športnem plezanju vstopate z odlično popotnico, zmago na mastersu Studio Bloc v Nemčiji. Čemu pripisujete svojo odlično pripravljenost?
Ne bi rekel, da sem toliko bolje pripravljen v primerjavi z lanskim letom, morda sem tokrat samo mentalno bolje pripravljen in bolj izkušen. Občutek imam, kot da jaz nadzorujem situacijo, ne ravno obratno.
Kdo vam pomaga pri psihološki pripravi?
V okviru reprezentance sem začel sodelovati s športnim psihologom Matejem Tuškom. Nisem še imel veliko obravnav, kolikor sem jih imel, pa se mi zdi, da mi koristijo. Misli, ki me obremenjujejo, na neki način predam njemu in se z njimi nekoliko manj ukvarjam, kar pomeni, da sem na tekmah lahko povsem osredotočen na plezanje.
Omenili ste, da ste bili večkrat v položaju, ko je situacija nadzorovala vas. Znate že vnaprej, pred tekmo, predvideti, ali boste uspešni ali ne?
Pred samo tekmo težko presodim, ali mi bo šlo ali ne, lahko se med ogrevanjem počutim zelo dobro, potem pa v steni med tekmo nimam več takega občutka.
Če se ozrem na 3. mestu na evropskem prvenstvu v Münchnu leta 2017, sem takrat vedel, da sem dobro pripravljen, in s tako miselnostjo tudi vstopil v steno, poleg tega se mi je takrat res vse izšlo, težko pa rečem, da sem vedel, da res nič ne bo šlo narobe. Nekaj je bilo odvisno tudi od sreče, ki je v športu nujna.
In zdaj, če se ozrem na masters Studio Bloc, lahko rečem, da sem na začetku občutil nekaj treme, med plezanjem v finalu pa sem se počutil močnega, z velikim nadzorom nad plezanjem. Ne spomnim se, da bi že kdaj bilo tako. To je bila glavna razlika med tekmo Studio Bloc in katerokoli drugo.
Vaš trenažni dom je nov plezalni prostor v Kranju (Plezalni klub FA). Koliko odtehta dejstvo, da imate steno res blizu svojega doma, približno 15 kilometrov daleč?
Da, a še bolj kot bližina, že prej sem namreč treniral v Kranju, se mi zdi pomembno to, da imamo v novem prostoru na voljo najnovejše oprimke. To je velik korak naprej in opazim ga tudi pri svojem plezanju. Dejansko uporabljamo iste grife, kot so potem na tekmah svetovnega pokala.
V zadnjem obdobju ste se bolj posvečali balvanom, zdaj pa se zaradi želje po uvrstitvi na olimpijske igre, kjer bo na sporedu le ena plezalna tekma, in sicer v kombinaciji balvanskega, težavnostnega in hitrostnega plezanja, najbrž osredotočate tudi na treninge težavnostnega in hitrostnega plezanja. Kako napredujete?
Letos sem se zaradi olimpijskih iger res bolj posvečal tudi treningom težavnosti in moram reči, da sem se kar pozitivno presenetil. Šlo mi je veliko bolje, kot sem pričakoval. Na steni sem se dejansko počutil, kot da imam tudi težavnostno plezanje pod nadzorom. Pravzaprav komaj čakam tudi težavostni del sezone.
Kaj pa hitrost?
Tudi v hitrost sem vložil kar precej časa in mislim, da gre za kar dober trening, še posebej v kombinaciji z balvani in težavnostjo. Če se mi vse izide, steno že lahko preplezam pod osmimi sekundami, kar je kar v redu. Mislim, da rezultat lahko še izboljšam.
Nekaj treningov ste opravili tudi v Veliki Britaniji. Kako to?
Res je, plezanje v Veliki Britaniji je zdaj že tretje leto zapored stalnica v mojem pripravljalnem programu. Tja potujem vsako leto, poznam nekaj ljudi, s katerimi skupaj treniramo, tudi vzdušje je super. Včasih, z izjemo reprezentančnih treningov, na treningu pogrešam partnerja. Ta bi mi lahko pokazal kakšno potezo, ki se mi sicer zdi neizvedljiva. Takrat si mislim, če zmore on, zakaj ne bi še jaz. Ko je več plezalcev na kupu, je tudi vzdušje boljše, drug drugemu pomagamo. Pozitivna spodbuda.
Poleg plezanja se redno posvečate tudi študiju. Menda ste že v fazi priprave diplomske naloge.
Res je, končujem fakulteto za računalništvo in informatiko, kar mi bo, vsaj upam, prineslo perspektiven poklic. Moj cilj je letos napisati diplomo in se prihodnje leto vpisati na magisterij.
Se po koncu plezalne kariere bolj vidite v računalniških ali športnih vodah, morda trenerskih?
Še pred enim letom bi na to vprašanje odgovoril drugače. Še lani sem se želel tudi po koncu športne kariere ukvarjati s plezanjem, zdaj pa se mi zdi, da bi rad združil znanje računalništva in športnega plezanja.
Med študijem sem namreč ugotovil, katere tehnologije me zanimajo, usmeril sem se v spletno programiranje in razvoj mobilnih aplikacij, kar s svojim znanjem o športnem plezanju združujem tudi v diplomskem delu. Rad bi dosegel, da bi aplikacija sama sestavila balvanski problem oz. težavnostne smeri.
Glede na to, da gre vse v smeri razvijanja umetne inteligence, bi rad vsaj nekaj tega pripeljal tudi v športno plezanje. Vse se digitalizira, zakaj se ne bi še športno plezanje?
Moram reči, da me je to v zadnjem letu zelo potegnilo in da fakulteta v zadnjem letu ni samo neka obveza, ki jo je treba odkljukati s seznama, ampak sem res občutil željo po novem znanju, navsezadnje tudi dobrih ocenah. Letos sem spoznal, kaj konkretno pomeni, ko ti starši rečejo, da se učiš zase (smeh, op. a.).