Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iztok Snoj 1292 0

Vzporedni svetovi

Žirafin Hitri: Tokrat besedo prevzema tigrič Piko – kako je pri Otlici zalezoval tekače stezičarje. (V besedi in sliki za odrasle otroke.)

Fotolov na tekače

 
Z Otliškega maja opazujeva tekače med prečenjem široke planote. »Dobra telesna pripravljenost povečuje možnosti, da še bolje in drugače doživimo naravo, vprašanje pa je, koliko ljudi to izkoristi. Nekateri svoje življenje skrčijo le na intenzivno telesno dejavnost,« mi razlaga Izi. Danes imajo organiziran mnogokratni pohod na Goro. Nekateri bodo poskušali priti do okna petkrat in večkrat, a Izi pravi, da ga ne mika iti niti dvakrat. Po moje ne zmore. Naj vsak doživlja naravo po svojih zmožnostih, si izbira kraje in načine, da se v njej počuti prijetno. Kaj je osebna rast, ki jo v intervjujih omenjajo nekateri tekači? »To bi bilo pa res zanimivo izvedeti od njih.«
 
   
 
Svet opazujeva vzporedno: po njem hodiva, obenem pa tudi on hodi mimo naju. Doma je Izi omenil, da greva lovit posnetke tekačev. Namesto rumene bunde ima oblečen bež plašč, da sva pri fotografiranju kar najmanj opazna. Pri zalezovanju divjadi vem, koliko je to pomembno. A zakaj pri ljudeh? »Naj se kar najbolje stopijo z okoljem, ne pa da bodo mahali z rokami pred aparatom.« Videti je, da najraje fotografira dekleta. Moj nosač zaviha nos in zine: »Bi mi morali biti bolj všeč moški?« Je že res, da so Izija povabili, naj jih kdaj pride poslikat, res pa je tudi, da se jim tokrat ni najavil.
 
   
 
»Tistile je očka Mraz.« Zakaj ne dedek Mraz? »Borut še ni dedek. Zelo nenavadno je, da ta zagrizeni tekač počasi hodi v nasprotno smer, kot hitijo tekači.« Čez čas pristavi: »Tamle prihaja en velik Težak.« Zakaj tako misli o njem? »Andrej je stand-up komik, tako se samo piše.« Kdo ve, ali imajo tekači težko življenje. Omeni mi še nekaj imen, med drugimi legendo Petra, največkrat pa mimo naju priteče Andi. Na teh vipavskih tekih vedno teče 'eden' Zaman, dveh dobrih Duhov pa danes ni videti. Edini, ki naju prepozna, je Sebastijan.
 
   
 
Zakaj čedalje več ljudi teče? »Tek moraš imeti v sebi.« Ga imajo vsi tekači v sebi? »Ne verjamem. Eni le sledijo drugim, nekateri pa so tek vzeli za način življenja.« Pred kom ali čim bežijo na tako dolgih tekih? »Morda kaj lovijo.« To se ne zdi logično. Večina jih teče na čedalje večje razdalje. »Vse je možno.« Tudi to, da žena beži pred možem? »Včasih tudi on teka za njo, haha! Imaš pa dobro domišljijo. Na videz smo si ljudje podobni, vendar imamo lahko za isto dejavnost povsem različne vzgibe.« So beg tudi izleti v naravo? »Narava je človekov pravi dom. Na tak način bežimo domov, vendar se moramo znova in znova vračati v mesta ...«
 
   
 
Večkrat vidim, kako starši priganjajo svoje otroke. So pa tudi taki, ki jim vsaj na delu poti pustijo, da izberejo sebi lasten ritem. Le spodbujajo jih in usmerjajo, čeprav želijo nekam priti. In se seveda vrniti. Se nama bo kdo smejal, ko me takole nosi naokoli in razkazuje ljudem? »Kaj ni lepo, kadar se zaradi tega na obrazih pojavi nasmešek? Povsem vseeno je, ali se nasmehnejo zaradi tebe ali zaradi mene. Otroci so najboljše merilo – do sedaj se nama še ni smejal nihče izmed njih, si jih pa že kar nekaj razveselil.«
 
   
 
Pri Otliškem oknu ne greva najprej vanj, ampak nadenj, k skali visoke postave. Večina je itak ne bo videla kot glavo. Previdno me posadi nanjo, potem pa se odmakne, da naredi posnetek. Ne boji se, da bom padel v prepad. Pravi, da je strah prisoten predvsem pri ljudeh, ki nimajo dovolj zaupanja vase. Ve, da me je dovolj dobro postavil … starši bi morali več zaupati tudi svojim otrokom, bolje ocenjevati in nadzorovati njihove sposobnosti. Zato veliko otrok ne sme plezati po drevesih.
 
   
 
Svoj čas je kraj slovel kot gorsko zdravilišče. Zakaj se nihče ne uleže na suho travo, pogreto od sonca, in se zazre v modrino neba? To zna vendar vsak otrok! Izi se končno le usede in se s hrbtom nasloni na deblo nižjega bora. Pravi, da se tako v naravi počuti še bolje. Vedno bolj se mi dozdeva, da mu je fotografiranje le izgovor ali pa način, da lahko postopa počasi in navidezno brezciljno. Ni mu treba hitro hoditi, kaj šele teči. Vem, da je že pred petimi leti govoril o nekakšni fototerapiji.
 
   
 
Sonce je prešlo na drugo stran obzorja. Nekateri prihajajo na Goro, ker so ji zvesti. Ali to pomeni, da drugih gora ne smejo pogledati in celo obiskati? »Gre za drugo vrsto zvestobe, za opredelitev srca. Pri tej si lahko zvest različnim ljudem, stvarem ali oblikam dejavnosti, če si le zvest samemu sebi.« Kaj Iziju pomenijo rezultati naših tekačev, na splošno vseh slovenskih športnikov? »Slovenci imamo izjemne ljudi na vseh področjih, ne samo športnih.« Razumem. Torej imamo kot narod tudi izjemne otroke! Fotoaparat v njegovih rokah pa v enakomernih presledkih še naprej škloca.
 
Žirafin Hitri

 

 

 

 

 

 

 

 

Otlica, 26. december 2018
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Dotik novosti SnojI

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Priznanji in rekord
Naslednja objava Pòg mo thòin!
  • Število objav: 46073

Novosti