Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Po sicilijansko

AO Jesenice, 23.03.2019
Plezalsko po sicilijansko

 

sreda, 27. marec 2019, ob 05:27, Urednik G-L, ogledov: 527

AO Jesenice - Katarina Noč: K sreči plezalska sezona pri morju ne sovpada vedno z glavno turistično sezono.

Tako pri Ryanairu za par deset evrov dobiš letalsko karto in greš za podaljšan konec tedna plezat na Sicilijo.

Pristala sva v četrtek v Catanii. Ne vem, ali se to šteje kot slaba priprava na turo, ampak šele zadnji dan pred odhodom sem ugotovila, da plezalnega vodnička za Sicilijo čisto zares ni na ferajnu in da je prepozno za naročilo pri Frikotu.
Prvi dan je tako minil v iskanju vodnička. V prometno kaotičnem mestu, kot je Catania, vožnja zahteva čas in potrpežljivost, predvsem da prideš do trgovine s športno opremo. Nato te prodajalci prijazno obvestijo, da vodnička nimajo in te napotijo v neko oddaljeno vasico visoko gori pod Etno, ker da alpinistične zadeve je mogoče dobiti samo tam. Kako bi brez GPS-a po tistih milijontih vasicah nad Catanio prišla do prave, ne vem. Potrebovala bi pa tudi navigacijo za pravo trgovino. V prvi so nama ponujali vse alpinistične knjige o tehniki plezanja in smučanja. K sreči je bila naslednja že takoj za vogalom. Tam sta že pogled na prodajalca in bogata založenost trgovine vzbujala zaupanje. Le beseda je bila potrebna in takoj je bil na voljo vodniček v treh različnih jezikih.

Ker sva imela nekako namen obkrožiti otok, se odločiva, da greva drugi dan plezat v Capo Calavà, ki se nahaja dobro uro vožnje iz Messine ob severni obali proti Palermu. Z vremenom že prvi dan ni kazalo najbolje, ker je deževalo, drugi dan zjutraj pa zaradi nizke oblačnosti in rosenja tudi ni bila ravno idealna vidljivost. Ampak če sva že tam, pojdiva poskusit.
Stena je nekaj kilometrov iz vasi Patti ob obalni glavni cesti. Prideva pod steno, se odločiva za smer La fessura del gorilla, celo modro nebo se je že začelo kazati, zavežem še plezalke in potem jasno da začne rositi. Gledava se, potem gledava steno, pa spet drug drugega … greva.
Bila je tista hrapava oranžna skala, kjer vse drži. Vodniček navaja, da gre za grobo-zrnati granitoidni gnajs. Držalo je res vse, smer pa ni bila tako dobro opremljena, kot sem dobila vtis ob prebiranju opisa smeri. Sidrišča so urejena s svedrovci, vmes z izjemo enega obročkarja nad detajlom smeri ni bilo nič. Obilo je možnosti za varovanje z večjimi metulji, ampak če greš letet z Ryanairom, kjer pri prtljagi tehtajo vsak gram, je treba malo premisliti, kaj boš vzel s seboj. Šlo je tudi s pomanjkljivo opremo, tako da se odločiva, da greva pogledat še lažjo smer Quattro salti sull’acqua, ki je imela izhodišče na plaži na drugi zahodni strani stene. Očitno je bila ravno plima, polovica plaže je bila pod vodo, valovi pa precej razburkani od neurja prejšnjih dni. In tako je bila namera o še eni smeri hitro opuščena.

Odpraviva se dalje proti zahodu otoka, v San Vito Lo Capo, t. i. sicilijanski plezalski paradiž, kjer se naslednji dan opremiva za smer Pace di chiostro v Picco Monaco.
S parkirišča je izgledalo vse super, smer pokonci, od blizu tudi odlična skala. Take sreče kot prejšnji dan vendarle ni bilo na vidiku. Dežja resda ni bilo, vetra malo preveč. Po preplezanem prvem raztežaju sem se komaj držala na sidrišču, da je še Rok prišel za mano. Gurtne so plesale na vse strani, vrv pa tudi. Greva dol. Brez besed. Verjamem, da se je že marsikdo spuščal ob močnem vetru in po ostri skali, in je seznanjen, kako vrv potuje z vetrom. Prideva dol, Rok vleče en pramen vrvi in dokler jaz držim drugega, vse OK. Ko ga spustim, v trenutku izgine izpred oči in kmalu pride streznitev, da vrv ne gre nikamor več. Verjetno je bilo več sreče kot pameti tisti dan, na koncu se je vrv le vdala.

Stene in pokrajina v okolici San Vito Lo Capa so čudovite, plezališč je neomejeno, predvsem pa je še ogromno prostora za prvenstvene smeri. Z Rokom se še vrneva, zagotovo vsaj preplezat smer do konca. S to razliko, da bova naslednjič letela v najbližji Trapani.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker