Galerija Rika Debenjaka: ... vas na odprtje razstave v petek, 29. marca, ob 18.30 | Bogdan Biščak: Igra in biseri
Bogdan Biščak je eden vidnejših predstavnikov alpinistične generacije »osemdesetih«, to je tiste generacije, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja slovenski alpinizem postavila v vrh svetovnega alpinizma.
Mladost je preživel v Postojni, kjer se je kot gimnazijec vključil v alpinistično šolo. Plezal je v Alpah, Andih, Himalaji in Karakorumu. Skupaj z Radom Fabjanom in Matevžem Lenarčičem so kot prvi Slovenci priplezali na vrh Fitz Roya in Cerro Torreja, kot član odprave v Karakorum se je – tako kot še Viki Grošelj, Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj – v enem tednu povzpel na dva osemtisočaka: Broad Peak in Gašerbrum II. Plezal je skoraj izključno v ozkem krogu prijateljev, kar je odločilno oblikovalo njegovo alpinistično izkušnjo. Svoje alpinistične prigode je skozi pogovor s hčerko Anjo predstavil v knjigi z naslovom Igra in biseri (Kako sem hčerki z alpinizmom razložil življenje).
V knjigi avtor pripoveduje dve vzporedni zgodbi. Prva je izpoved alpinista, pregled ljubezenskega razmerja med človekom in plezanjem. Avtorja spremljamo od trenutka, ko je vzljubil gore, preko plezalnih začetkov v plezalni šoli in plezanja v slovenskih gorah, do zahtevnejših plezanj v gorah Italije in Francije in alpinističnih odprav v gore širom po svetu (Aconcagua, Fitz Roy, Cerro Torre, Broad Peak, Gašerbrum II ...), vse do 15-letne prekinitve kariere profesionalnega alpinista in vrnitve k plezanju.
V tej pripovedi se avtor osredotoči na svoje zorenje in duhovno rast (plezanje mu je vedno pomenilo prav njeno prispodobo), tkanje vezi med soplezalci postojnske četverice (Bogdan Biščak, Igor Mezgec, Igor Škamperle in Rado Fabjan) in drugimi alpinisti, poseben odnos do življenja in smrti; v ozadju pripovedi je zgodovina slovenskega plezanja, pot, na kateri srečujemo številna znana imena slovenskega in svetovnega alpinizma (Matevž Lenarčič, brata Pavel in Peter Podgornik, Tamara Likar, Andrej Štremfelj, Borut Bergant, Janez Benkovič, Lucijan Cergol, Slavko Svetličič, Renato Casarotto ...).
To, kar to knjigo bistveno loči od drugih knjig spominov alpinistov, je njena druga zgodba – pogovor očeta in hčerke, ki časovno obsega en sam dan, naravna predaja duhovne zapuščine naslednji generaciji, zgodba, ki se v knjigi v drugačni grafični pisavi pojavlja na koncu vsakega poglavja. Enodnevni pogovor je spontano nadaljevanje bližine, ki se je ustvarila med avtorjem in hčerko Anjo v otroštvu, ko sta imela navado, da sta se med sprehodi ali vožnjo pogovarjala na določeno temo. Take pogovore (ki zelo spominjajo na metodo prenašanja znanja na mlade med skupnim sprehajanjem in glede na stopnjo znanja učencev, ki so jo uporabljali grški filozofi) sta poimenovala »facts of life«. Tokrat oče odrasli hčerki preko alpinističnih izkušenj posreduje svoja razmišljanja o številnih temah: izbiri življenjskega poslanstva, vztrajnosti, pogumu, modrosti, ločevanju ovir od napačnih izbir, prijateljstvu, ljubezni, samo- kritičnosti, zmagi in porazu, mladostni veri v vsemogočnost, spreminjanju ...
Biščakova knjiga je poklon prijateljstvu, »ki kljub medsebojnemu zaupanju ne vdira v intimo drugega« (Igor Mezgec v spremni besedi na str. 7) in testament očeta hčerki, pričevanje nekega odnosa med očetom in hčerko, ki vzbuja iskreno občudovanje in je lahko vzor, kako (tudi) biti oče. Delo je nekakšen »Biščakov učbenik življenja«, iz katerega lahko vsak bralec zase izlušči preizkušena zrna življenjskih modrosti. Zato ta knjiga ni samo knjiga za alpiniste in ljubitelje plezanja, ampak je izpoved o plezanju po življenju in medosebnih odnosih, kjer z napačno stopinjo/stavkom lahko zgrmimo v prepad ali s pravimi besedami pridemo do vrha, kjer z razgledom na celoto (bolje) dojamemo plezanje/življenje drugega, sočloveka, tudi očeta - je nevsiljiv prikaz, kako lahko plezamo skozi življenje, ne da bi se preveč zaplezali v svoj lasten svet. Navdihujoče branje, ki nudi številne iztočnice za samospraševanja in pogovore.