Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vzpon na Grossglockner

Metka Carli
G-L, 02.03.2019: Elbrus - na strehi Evrope
G-L, 29.05.2017: YouTube Elbrus 2016
G-L, 05.01.2017: Na strehi Afrike
 

petek, 29. marec 2019, ob 05:28, Metka Carli, ogledov: 1520

Metka Carli: Odkar se je stric Maks, sicer planinski vodnik, vrnil iz ene od odprav, o katerih se je v naši vasici sredi Dravskega polja veliko govorilo,

... sem verjetno prvič zavestno slišala za Grossglockner.
Vendar je minilo precej let, preden sem ga vsaj malce spoznala še sama.

Prvič pred nekaj leti, kot del aklimatizacijske priprave za vzpon na Elbrus, takrat iz smeri idilične vasice Heiligenblut od koder nas je cesta pripeljala na plato Franca Jožefa, smo se mimo največjega ledenika na tem koncu Evrope, podali proti Johannisbergu.
Vrh Grossglocknerja sem takrat zgolj opazovala, se je pa uvrstil na seznam mojih želja in ko se mi je junija ponudila možnost, da z izkušeno skupino poskusim osvojiti še sam vrh Grossglocknerja, sem jo zagrabila z vsem svojim bitjem.

Za posebne priprave ni bilo časa, za namero sem namreč izvedela zgolj kak teden prej, vendar nič hudega, že zgolj zaradi občutno boljšega počutja se trudim, da je telesna pripravljenost del mene. Tokrat je bilo izhodišče iz nekoliko manj obleganega Kalsa. Prekrasna pot nas je v družbi svizcev, celo nekaj kozorogov smo srečali po poti, peljala do koče Studlhutte, ki leži na nadmorski višini 2801 metrov. Junij je ravno čas, ko razmere niso več zimske, prav tako ne poletne in posledično gora v tem času ni tako zelo obiskana, tudi koče so bile zaprte.
Prespali smo v zelo simpatično urejeni zimski sobici, Bojan je zakuril, skuhali smo juho, se okrepčali in brez uspehov poskušali vzpostaviti pogovor z izredno zadržano skupino Poljakov, ki so se prav tako odločili prenočiti v zimski sobi. Po na novo zapadlem snegu smo pred peto uro zjutraj nadaljevali pot proti naslednji in obenem zadnji koči pod vrhom. Za nekaj časa smo se razšli, Peter in Bojan, oba izkušena alpinista sta ubrala plezalno pot, midva s  Fredijem, družinskim prijateljem, ki je lep del sebe prav tako zapisal goram, pa preko ledenika Ködnitz-Kees gazila po izredno težkem, svežem snegu, ki kar ni nehal naletavati. Vidljivost je bila obupna, v mislih pa odmeval podatek, da so ledeniške razpoke ob tem predelu ponekod globoke čez sto metrov, kar je terjalo izredno pazljivost in kar se da visoko prisotnost, dokler se pot po nekaj urah ni sčasoma prelevila v vzpon po znamenitih temnih, ogromnih pa vendar razmeroma tankih skalah, naloženih ena čez drugo tako pravilno, kot da bi ne bile tam po naključju. Utrujena od gazenja po težkem, mokrem snegu, sva prispela do zadnje koče po vrhom.

Erzherzoge-Johann Hütte leži na nadmorski višini 3454 metrov. V zavetju zimske sobice sva se okrepčala, nadela dereze in ob še vedno obupni vidljivosti nadaljevala pot. Na smolo tistih, ki so gazili za nama, sva ubrala precej v napačno smer ukrivljeno pot in posledično daljšo, ki je na srečo vendarle vodila v pravo smer. Vzpon je postajal vedno težji, strmejši, snega je bilo premalo za cepin in vendarle preveč za oprijem, kar mi je povzročalo precej težav. Zaradi izmeničnega varovanja sva postajala počasnejša, sneženje je prenehalo, nebo se je odprlo in ponudilo čudovite razglede.

Plezanje je bilo fantastično. Nekoliko pod vrhom sva zagledala Bojana in Petra, ki sta po drugi strani priplezala na vrh, kar je nekoliko pozneje uspelo tudi nama. Po fotografiranju ob znamenitem križu na nadmorski višini 3798m, sem očarana od narave in vseh občutkov, ki so se porodili v meni od naužitih lepot, napora in adrenalina, hvaležno pomislila, kako srečna sem lahko, da znam in zmorem vse to doživljati. Še nekaj dni sem očarana od prekrasne narave, verjetno vsakemu, ki je le bil pripravljen prisluhniti, navdušeno razlagala, koliko lepot je lahko združenih v enem samem pogledu. Nasploh opažam, da smo navdušenci nad naravo, gorami včasih prav tečni s svojim intuziazmom; kot da smo dojeli vso bistvo tega sveta.

Metka Carli

eXTReMe Tracker