AO Rašica - Jernej Bunič: ... med Travnikom in Šitami
Že decembra lani, mi je v oči padel opis v Kresalu na strani 248. »Ta smer je v dobrih razmerah verjetno najlepša in najboljša zimska klasika«.
Štiri mesece sem čakal ugodne razmere, v planu je bila že prejšnji vikend, vendar so padavine pokvarile plan. Med tednom me pokliče Seba, bojda bi znale biti razmere v Tamarju. Nekaj manevriranja, da Barbaro pregovorim, naj ta vikend preskočiva toplice in že sva zmenjena.
Odhod iz Ljubljane ob 4. uri, tako da ob 5.30 s polnimi ruzaki železja in opreme začenjava s šest kilometrskim dostopom. Seba je slabe volje, saj je en večer prej Maja objavila razmere za »instant« ponavljalce, mene pa to niti malo ne zmoti, saj bom končno splezal smer, ki si jo želim že nekaj časa. Z gore sva nameravala odpujsati čez Mojstrovke na Vršič, nato pa na štop v Tamar.
Pot je poledenela, vendar kar dobro napredujeva. Ko sva že ven iz gozda za nama zaslišiva čuden zvok – kolesarja?! Mimo naju se pripeljeta dva na električnih kolesih – moderni časi. Kaj češ fantje so iznajdljivi.
Ko smo prišli iz gozda, je začel pihati močan jugu, ki je na trenutke prav pogrel. Nezaupljivo se začneva gledati – koliko časa že piha? Naveza pred nama, si je izbrala smer Herlec-Kočevar, midva pa še sto metrov naprej proti najini smeri. Ura gre komaj proti deveti.
Vstopna rampa je narejena odlično z izvrstnim snegom. Vendar iz stene se cedi, led na skali se vidno tanjša. Pogledava proti vrhu, ki se kopa v soncu, ta nama pošilja pozdrave v obliki ledu in kamenja. Razmere odlične, vendar se spomniva vseh lekcij naših inštruktorjev, objektivna nevarnost je prevelika, smeri ne bova mogla splezati. Dve leti nazaj, bi se najverjetneje še zagnala v smer, danes ne. Pogledava proti sosednji navezi, ki tudi obrača. Soseda sta poskusila še v najini smeri, vendar sta tudi ona ugotovila, da ni vredno tvegati.
Odpraviva se nazaj proti koči, kjer se okrepčava s štruklji in kavo, nato pa jo mahneva frikati v Dovje. Seba je imel s seboj plezalke, jaz pa sem se mučil v dostopnih. Štirke so še šle, petke pa na topa.
V Dovju srečeva še Matica, ki je zjutraj zaradi spleta okoliščin ostal brez soplezalca in se je tudi prišel malo pretegnit. V nedeljo nas je bilo pol Rašice v Kalu, jaz in Seba pa sva razmišljala kako je narejen Črni graben v Storžiču …