Večer, 15.01.2003: Narava, gore in ljudje - Urška Šprogar: Več kot tisoč planincev je iz desetih smeri prišlo v Dražgoše - Posebne nagrade za vseh petindvajset pohodov s Pasje ravni v Dražgoše so prejeli Lojze Kovič, Vinko Hafner in Franci Goršek
Več kot tisoč planincev je iz desetih smeri prišlo v Dražgoše
Pohodi so planinstvo, rekreacija in prijateljstvo
Posebne nagrade za vseh petindvajset pohodov s Pasje ravni v Dražgoše so prejeli Lojze Kovič, Vinko Hafner in Franci Goršek
Več kot 7000 ljudi je počastilo obletnico dražgoške bitke
Slovesnosti v počastitev 62. obletnice dražgoške bitke se je ob osrednjem spomeniku v Dražgošah udeležilo več kot 7000 ljudi, ki so obudili spomin na junaški boj Cankarjevega bataljona. Slavnostni govornik, predsednik DZ Borut Pahor je med drugim dejal: "Prisotne bi rad opozoril, da je bil mir od vsega začetka osnova evropskega združevanja in dodal, da ta mir in svoboda nista bila podarjena, pač pa izborjena. Vstala sta iz žrtev, trpljenja ter civilnega in vojaškega upora milijonov svobodomiselnih ljudi vsepovsod po Evropi in svetu."Izpostavil je slovensko partizanstvo kot del tega svobodomiselnega in uporniškega sveta ter ga označil za sestavni del tiste zgodovinske dediščine, iz katere Evropa po vojni črpa navdih za svoje združevanje. Pahor je še poudaril, da Evropska unija ne bo konec naše zgodovine, prav tako kot tudi ne njen začetek, pač pa bo le začetek nove velike priložnosti za narodni razvoj. Gre za priložnost, da v mirnem, varnem in razvitem okolju Evropske unije popeljemo našo državo med najbolj razvite in s tem zagotovimo sebi in nam vsem skupaj boljše življenje ter da v pogojih odprte družbe in večkulturne Evrope zagotovimo krepitev naše nacionalne identitete.
Slovesnost vsako leto v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice pripravi Zveza združenj borcev in udeležencev narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Letos je bilo več kot tisoč takih, ki so se odločili za organizirane pohode. Med njimi je bil tudi tokrat s 389 udeleženci najštevilčnejši jubilejni, že 25. spominski pohod Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše. Udeleženci so se tako odpravili po poti bataljona, ki se je pred mnogimi leti po hudih bojih umaknil v Dražgoše, kjer je potekala znamenita bitka, ki je terjala življenja 41 Dražgošanov in devetih partizanov. Ta največja bitka med NOB na Gorenjskem je do tedaj veljala tudi za največjo odporniško bitko v nemškem rajhu.
Rodil se je - Pohod
Vsako živo bitje se rodi iz ljubezni in volje do življenja. Kot celice sestavljajo kompleksen organizem, tako je mogoče in tudi dejansko sestavljajo kompleksni organizmi neko novo, višje sestavljeno živo bitje. Tako sestavljeni nadorganizem ima vse lastnosti svojih sestavnih elementov in še nekaj lastnosti, ki jih nima noben njen sestavni del. Pogoji za rojstvo takega nadorganizma so preprosti in paradoksalni. Obstajati mora praideja, torej neko trdno prepričanje, ki je lastno vsakemu organizmu, človeku; na primer nagon samoohranitve, ki mi pove, kaj je prav in dobro, da obstanem, in če tega ne storim, da propadem. Obstajati morajo ljubezen, srčnost in pogum ter občutek zaupanja in pripadnosti svojim ljudem. Obstajati morata nesebičnost in prepričanje v lastne moči. Obstajati morajo tradicija, rodovno izročilo, zgledi iz preteklosti. Obstajati mora temeljni sistem vrednot, ki se prenaša in dograjuje z rodovi, zapisan je v naših srcih, le da pri nekaterih ljudeh pride bolj do veljave, pri drugih pa manj. Ljudje, ki imajo te in takšne lastnosti in sposobnosti, so pripravljeni postati celice, ki sestavljajo tak nadorganizem. Pripravljeni so se zbrati sredi zime, sredi noči, sredi narave, da bi se stopili v nov nadorganizem, katerega rojstvo so prvi koraki dolge kače lučk. Rodil se je nadorganizem z imenom Pohod.
Kot vsako mlado bitje se tudi Pohod v svojih začetnih urah življenja organizira, grupira, meri moči, pogovarja. Mladina kmalu tvori glavo pohoda, hiti za vodniki in jih potiska naprej. Večina na sredini se kot v trebuhu velike živali pogovarja, se druži v skupine, meša in s svojo maso diktira tempo vsemu Pohodu. Tej glavnini sledi rep, ta je rezerviran za izkušene mačke, ki so na tem ali takšnem pohodu bili že mnogokrat. Obujanje spominov, hranjenje moči, pobiranje obnemoglih celic je njihova zaposlitev. Če bi vodstvo dopustilo, bi se kolona prav kmalu pretrgala, pojavila bi se možnost, da del kolone zgreši pot in zaide.
Življenje nikomur ne prizanaša
Zato glava od časa do časa obstane in počaka, da dobi stonoga stik z drugimi udeleženci. Nastane zgostitev, ki pomeni zastoj in trenutek socialnega zbližanja. Nekaj minut zatem dalje. Začetni koraki v temi so negotovi, oči iščejo v soju naglavnih svetilk ovire, veje, kamenje, led. Če se ti uspe izogniti nevarnosti na tleh, te oplazi veja na drevesu. Pogovor kmalu zamre, koncentracija je usmerjena na pot in na tovariša pred tabo. Čez čas, ko postane korak rutina, ki je bila pridobljena v stotinah pred tem prehojenih kilometrih, se misli obrnejo vase. Od tega, kaj pa je meni tega treba bilo, pa vse do tega, kako so zmogli isto pot ljudje, ki so bili lačni, prezebli, brez opreme, kakršno imam sam, brez upanja na topel čaj in obrok. In če so zmogli oni, bom tudi jaz - in tako v glavah stotin ljudi, ki tvorijo ta naš Pohod. Korak sledi koraku, misel misli, mesto v koloni postane kot toplo gnezdo, ki ga nočem zapustiti, pomeni mi socialno varnost ob znanih ljudeh. Vsakdo spozna ljudi v svoji okolici, njihov način gibanja, besede in misli, na tem mestu je postalo domače. Tako teko ure, mraz je pozabljen, ob vzponih se potim, telo zahteva svoje.
Korak v temo, nenadoma samota, kolona koraka dalje, moram pohiteti. Ko se ponovno spojim s kolono, sem nekje drugje, drugi ljudje, drug svet, ponovno vživljanje v to premikajoče se okolje. Iz teh in podobnih razlogov se v moje okolje vključijo drugi ljudje, nekateri iz njega izginejo, tudi za vedno, prava življenjska zgodba. Pa vendar se sčasoma lahko zopet znajdem v znanem okolju, občutek, kot da bi se vrnil domov. Kolona pa koraka, se razteguje in zbija kot gosenica, preko hribov se plazi kot ogromna stonoga s stotimi svetlečimi očmi. Počasi se zdani, pred Pohodom je še polovica njegove življenjske poti. Ponovno navkreber, ponovno spust, navkreber in spust, sosledje je vedno enako, število neznano, korak je samodejen, misli počivajo, čas meditacije. Na površje prihajajo nenavadni občutki. Pokaže se prelepa okolica, ki prevzema posameznike in celoto. To so trenutki vtisov, ki ostajajo za vedno. Deluje podzavest, ki je kot opij, pridelan na poljanah stotin pohodov, ki mrtvi občutke bolečin v mišicah in sklepih in dela naravo lepo, kljub snegu in mrazu. Samo naprej in dalje, vse do čaja in počitka na prijazni kmetiji.
Kot bi premešali karte, se kolona ponovno oblikuje in se odpravi dalje. Pogovor se začne sukati okoli tega, koliko ur je še treba prehoditi, obešenjaške šale dobijo svoje mesto. Hodimo mimo posameznikov, ki počivajo pred naslednjim vzponom, na obrazih se že zrcali utrujenost, ljudje, ki sestavljamo Pohod, postajamo utrujeni in nemi, cilj pridobiva privlačnost. Sonce nas vzpodbuja in greje, slačenje površnikov premeša kolono. Pohod je dosegel svojo zrelo fazo, pripravljamo se na prihod na cilj.
Smrt je rojstvo za novo življenje
Dospemo na cesto, začne se razkroj pohoda. Pohodniki se mešajo z ljudmi, ki so tja prispeli z avtomobili, pohodne palice kot navčki odmevajo po asfaltu, umikamo se avtomobilom in kolesarjem, okolje postaja tehnizirano. Mehansko se pomikamo naprej in opazujemo, kako je pohodnikov čedalje manj - in čedalje več je ljudi, ki so se tja pripeljali.
Pohod je kočan, nadorganizem je razkrojen, ni ga več. Ostali so samo sledovi v naših srcih, vnaši zavesti in predvsem v naši podzavesti. To so sledovi, zavoljo katerih smo se Pohoda udeležili, se ga bomo še in se ga bodo tudi naši potomci. Ti sledovi v naši podzavesti se prenašajo z našimi geni, z geni tega organizma, ki ga z vsakim Pohodom ponovno oživimo.
Urška Šprogar