Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V bistvu

18.03.2019
G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo

 

torek, 19. marec 2019, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 641

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... je alpinizem en sam  

Tone Škarja, letnik 1937, avtoriteta slovenskega alpinizma. Vodilni plezalec v šestdesetih, vodja naših najpomembnejših himalajskih odprav vse do novega tisočletja. Sodeloval je na 16 odpravah, enajst jih je vodil. Pri Planinski zvezi še vedno sodeluje ob vsakoletnem ocenjevanju vzponov, piše za Planinski vestnik in druge medije, fizično, kot pravi, pa se z gorami ne more več ukvarjati.

Velja, da je dober alpinist - star alpinist. Se je težko sprijazniti s tem, da ne moreš več v gore?
Niti najmanj. Kot se je steni treba prilagajati, je treba slediti tudi zakonitostim življenja. Nekakšen obračun sem naredil v Nepalu pred poldrugim letom in ga opisal s člankom Ronaldo v Planinskem vestniku. Pogled 40 let v preteklost in ugibanje 40-letne prihodnosti mladeniča, ki bi namesto mene stal na istem mestu. Ali bi doživel enako količino neponovljivih pustolovščin, kot jih je ta starec? Ne bi zamenjal!

Ste kdaj obžalovali, da ste vodja odprave, in bi raje šli plezat?
Nikoli nisem premišljeval o taki zamenjavi, sem pa kdaj razmišljal, ali mi je tega treba. V času odprave Jalung Kang 85 sem pa res hotel odpravo kar zapustiti. Pet minut razmisleka me je vrnilo iz »dezerterstva«: če sem si odpravo naložil, jo naj pa še nosim do konca.

Katera odprava se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Everest 79 zaradi pomena, odgovornosti, organizacijskih in plezalnih težav ter polnega uspeha v prvem poskusu; vse štiri odprave na pet vrhov Kangčendzenge zaradi lepote, mogočnosti, pestrosti dogajanja, prvenstvenih smeri in tragedije; ter Šiša Pangma zaradi dveh prvenstvenih smeri, prve osvojitve sedemtisočaka Njanang Ri, vse na alpski način in v slabih dveh tednih.

Si kdaj očrtate, da ste kot vodja odprave sprejeli napačno odločitev?
Nekaj manjših je bilo hitro popravljivih, najtežjo sem pa obžaloval že vnaprej, a je bila neizogibna: udeležba Wande Rutkiewicz (in posledično Marije Frantar) na odpravi Kanč 91. Pri odklonitvi bi nas njena mednarodna medijska mašinerija sesula. Tudi z Dnevnikom na čelu ji ne bi bili kos.

Katera preplezana smer je vaša najljubša?
Po lepoti gore, po težavnosti in kompleksnosti in po sreči, ki nas je spremljala - osem dni, od tega pet »na angelovi dlani« - Križ Užbe v Kavkazu leta 1964. Drugi dan dostopa smo bivakirali pod steno, ne zavedajoč se, da bo le lake tri ure po našem odhodu na mesto bivaka zgrmelo za nekaj vlakov ledu. Potem dva dni težkega plezanja z vmesnim srečanjem za komaj komaj s tistim »vlakom«, pristanek na vrhu stene, na ozki grebenski rezi, na obe strani padajoči v strmih stenah, severno in južno pa zamejeni z obema vrhovoma Užbe - prava past v vremenskem preobratu. Nato v nevihti čez južni vrh in spuščanje po dobrih dva tisoč metrov visoki steni v rešilno Svanetijo. Potem pa še naporen dvodnevni pohod čez greben nazaj na »našo« stran.

Katera smer v naših stenah?
Dolga nemška v Triglavu in Južni raz Skute v Kamniških.

Kaj pa vaša prvenstvena smer?
Trikot v Dolgem hrbtu. Je pa s temi »najnaj« v alpinizmu težko, toliko jih je in tako različni so, da jih mora alpinist iskati vse življenje, dokler le more, in jim ni in ni konca.

Štremfelj, Grošelj, Bažić, Karo ...
Katera imena bodo na njem v prihodnjih letih
?
Aleš Česen, Luka Lindič, Urban Novak, Luka: Stražar še vedno Marko Prezelj in še kakih pet.

Je slovenski alpinizem globalno konkurenčen - in zakaj je to pomembno?
Alpinizem konkurenčen? Prizadevamo si biti med tistimi, ki pišejo zgodovino svetovnega alpinizma. Ko pogledate sezname dosežkov, smo mi le kdaj pa kdaj, velikosti primemo, vendar z dobro vidnimi uspehi. V primerjalnem članku Angleži in mi sem njihov alpinizem primerjal z gmoto piramide, našega pa z Eifflovim stolpom, ki je neprimerno krhkejši, kdaj pa kdaj pa požene višje od piramide.

Kaj menite o današnjem razvejanem in specializiranem alpinizmu, o sodobnih himalajskih odpravah in alpskem slogu plezanja?
Vsaka doba pleza, kot najbolje ve in zna, z orodjem, ki je na razpolago. Alpski slog je na naših odpravah v večji ali manjši meri navzoč že od začetka, kar berite literaturo, le da se mu včasih ni tako reklo ali se ga poudarjalo. Ko je enkrat (skoraj) vse preplezano klasično, se mora poudariti razliko. Podobno je s prostim plezanjem. Bistvo alpinizma je duh iskanja, zato je v bistvu alpinizem en sam. Plezanje je le eden od elementov alpinizma, kot je lahko tudi samemu sebi namen. Primerjati alpinizem in samo plezanje je kot primerjati alpinistično smučanje s slalomom na urejeni progi.

Komercializacija učinkovito pritiska tako na plezanje kot na alpinizem.
Kje vidite zdravo mero
?
Športnega plezanja brez komercializacije ni, že vstopnina kaže to, da ne govorimo o reklamah. Alpinistu, ki mu komercializacija začne usmerjati kariero, pa se slabo piše. Tujih primerov je nekaj in tudi kak domači se najde. Zdrava mera je plezati, kar želiš, in za to iskati sredstva. Zanimiv primer so gorski vodniki, nekoč praviloma vrhunski alpinisti, ki pa morajo svoje sposobnosti prilagoditi varnosti stranke.

Katera nepreplezana gora, smer oziroma stena se vam zdi najpomembnejša in najprivlačnejša?
Najprivlačnejših gora je precej, sedanji tehniki in treniranosti najbolj ustrezajo visoki šesttisočaki z dobro skalo in strmim ledom. Najpomembnejša pa je zame še vedno nepreplezana vzhodna stena Kangčendzenge, tretje najvišje gore sveta, široka, visoka in strma zavesa ledu in skal, ki pada z glavnih treh vrhov na ledenik Zemu v Sikimu. Veličastno!

Na Nanga Parbatu sta umrla odlična alpinista. Kakšen je vaš odnos do smrti v alpinizmu?
Tragično. Vedno pomislim, kaj bi ta človek vse še lahko doživel, pa mu ne bo dano. Meja med biti in ne biti je v alpinizmu vedno navzoča, ne pa vedno dovolj vidna. Temu razmišljanju sem posvetil celo uvodno poglavje svoje zadnje knjige, pa se nisem dokopal do odgovora, zakaj je enim dano in drugim ne.

Nekateri pravijo, da nesreče med vrhunskimi alpinisti le niso toliko nesreče, da marsikdo presliši opozorilo intuicije.
Se zgodi, da ne veš, zakaj si preživel O tem je težko govoriti, saj te je prej rešilo nekaj nezavednega kot pa lastne sposobnosti. Gotovo si alpinist, ki sebi ali svojim obljublja, da bo to njegov zadnji vzpon, njegova zadnja odprava, vnaprej reže korenine notranje moči. Prepogosto ga usoda uboga.

Vaša prispodoba: alpinisti so športni vitezi, ki vložijo sebe in svojo glavo v zameno za rožo lepotice. Lahko to prispodobo na kratko razložite?
Je prihodnost v čistem in etičnem plezanju
?
V moji mladosti smo pač brali viteške romane, kjer so se vitezi na turnirjih spopadali z omiljenim orožjem. Na koncu dvoboja se je eden valjal v prahu, drugemu je pa lepotica s tribune na kopje zataknila rožo. In mogoče je bila ta roža več vredna od kake nagrade pri formuli 1, saj jo je vsaj v srcu nosil večno. To se mi je zdela prav za alpinizem ustrezna primerjava. Kdo pa kaj ceni, se odloča vsak sam. Na zadnje vprašanje odgovarja alpinizem kar sam: alpinistov ni nič več kot nekoč, vseh vrst plezalcev je pa čedalje več.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker