Tema meseca: Z otroki v gore / Planinsko gospodarstvo / Planinski spomini in doživetja / Prenovljeni iskalnik po vsebinah Planinskih vestnikov
UVODNIK: Iti ali ne iti? Mateja Pate
Z OTROKI V GOTE
S kako majhnim otrokom v gore - in zakaj? Mojca Stritar Kučuk
Z OTROKI V GORE
Kako nositi otroka po hribih. Mojca Stritar Kučuk
Z OTROKI V GORE
Narava kot pomoč pri motivaciji otrok. Tina Leskošek
Z OTROKI V GORE
Popotnica staršem mladih planincev. Urška Stritar
Z OTROKI V GORE Z otroki v gore in koče. Zdenka Mihelič
ZDRAVJE
Ali izlet v gore lahko ogroža otrokovo zdravje? Nejc Planinc, Petra Zupet
INTERVJU
Pogovor s Francijem Begušem. Mire Steinbuch
KOLUMNA
Posmeh umirjanju prometa. Janez Bizjak
PLANINSKO GOSPODARSTVO
Pri nas je vse na plečih prostovoljcev. Zdenka Mihelič
NARAVA
Zakasnelo spoznanje. Ivan Premrl
DOŽIVETJA Z GORA
Od Krna do Ljubljane - morda kdaj drugič. Lidija Zajec
Z NAMI NA POT
Samoten turnosmučarski raj. Mitja Peternel
ODŠTEKANO
Goli pred svojim strahom. Iztok Tomazin
NORVEŠKA
Zgodba s severa. Robert Rejec
INTERVJU
Pogovor z Gvidom Španringom. Andreja Erdlen
PLANINSKI SPOMINI
Uši pod Jalovcem. Tone Štok
DOŽIVETJA
Kako me je Zlatorog hotel zapeljati. Oton Naglost
VZGOJA
Skrite pasti globokega pršiča. Andrej Terčelj
VZGOJA
Derezice niso dereze. Nasvete zbrala Zdenka Mihelič
GORSKA DOŽIVETJA
Noč na Rombonu. Damijan Meško
PLANINSKI SPOMINI
Moj prvi vzpon na Triglav. Jasim Mrkalj Kadmus
PLANINSKI SPOMINI
Pred šestdesetimi leti smo se ponovno rodili. Viktorija Dabič
PLANINČKOV KOTIČEK
Gozdni duh Čadež s planine Razor. Zalka Uršič
Prenovljeni iskalnik po vsebinah PV. Dušan Škodič
NOVICE IZ VERTIKALE
PLANINSKA ORGANIZACIJA
FILM
V SPOMIN
Uvodnik: Iti ali ne iti?
Kako daleč v mladost seže moja hribovska zgodovina, pravzaprav ne vem. Po fotografijah sodeč, se je začela pisati kaj kmalu. Nedelje so bile namenjene družinskim izletom in marsikatero smo preživeli v bližnjih Polhograjskih Dolomitih, kamor so radi zahajali očetovi starši. Domnevam, da sem tam še kot dojenček prvič vdihnila gorski zrak. Čeprav so bili stari starši navdušeni hribolazci in se je tudi moj oče rad potikal po visokogorju, sem šla na prvo turo v "ta zaresne" hribe šele kot mlajša osnovnošolka, ko me je oče odpeljal v svoj priljubljeni hribovski rajon med Voglom in Triglavskimi jezeri. Bil je skorajda pretirano naklonjen postopnosti in šele kakšnih deset let pozneje sem ga uspela prepričati, da sva se končno lotila tako želenega očaka. Nikoli ne bom pozabila njegovega ogorčenja, ko je v Domu na Kredarici v vpisni knjigi zagledal z okorno otroško pisavo zapisano Julija, 7 let, in Maja, 5 let, pod smer odhoda pa Triglav. Čeprav se takrat nisem ukvarjala s tem, kdaj je pravi čas, da starši svoj podmladek prvič peljejo na Triglav, vsaj ne na tak način, kot se danes, se mi je ob tem podatku le zazdelo nekam nepravično - kot bi dejala moja otroka -, da je oče toliko časa odlašal z najinim vzponom na očaka.
Še danes težko rečem, ali je imel prav ali ne. Zagotovo pa vem, da se je s tem modro izognil marsikateri nevšečnosti, ki doleti nadobudne starše ob prizadevanjih, da bi svoje naslednike čim prej uvedli v zahajanje v gore. Ob tem se spomnim razpredanja, ki sva ga imela s plezalskim kameradom, ko je beseda nanesla na starševstvo, ki se je tisti čas nekam razpaslo v naših krogih, in je bil ferajn naenkrat poln mladih družin. "Ah, saj otrok gre pač tja, kamor greš ti," je modroval, jaz pa sem se v grobem strinjala. Kot mnogokrat doslej sem potem hitro spoznala, da je teorija eno, praksa pa drugo. Kruto streznitev, da ne bo šlo tako zlahka, sem v iskanju utehe popisala v zgodbi za revijo, ki jo ravnokar berete (1). Kljub napornim trenutkom sem zlagoma trmarila dalje, le da smo družinskega poglavarja večinoma raje modro pustili doma, s seboj pa vzeli kakšnega prijateljčka mojih otrok. Tako sem postala nekakšna planinska samohranilka in "iz petnih žil" vlekla energijo in domislice za motiviranje predšolskih otrok za hojo v hrib. Včasih je družba vrstnikov vžgala, včasih ne. Včasih sem bila otovorjena kot mula, ne le z nahrbtniki, pač pa tudi s pohodniki, včasih so nogice zdržale brez pritoževanja. Še zdaleč ni bilo lahko in več kot enkrat sem snedla obljubo, da je bil to pa zares zadnji izlet, dokler ne bosta otroka dovolj stara, da me bosta sama prosila, da gremo v hribe. Po treznem premisleku sem potem hitro sklenila, da ne gre tvegati in zares čakati na ta trenutek, zato sem za ziher vseeno nadaljevala zahajanje v planinski raj. In glej čudo, počasi smo prišli do točke, ko noge niso več utrujene, še preden zdrsnejo v gojzarje, ko je tempo primeren tudi za tata, ko z veseljem ugibamo, kje bo škrat Hudiman pustil kakšen priboljšek za dobre hodce, četudi dobro vemo, kdo nastavlja bombone v dupline, in ko pravljica o jari kači in steklenem polžu, ki sta šla na Havaje, zaleže celo bolj kot skrite sladkarije. Je pa res, da mora pripovedovalec imeti dobre glasilke in bujno domišljijo, kadar pohod traja več ur ... Če se ozrem nazaj, so mi od vseh peripetij ostali v glavnem lepi spomini. Upam, da tudi mojim in drugim otrokom, ki so bili z nami. Prav tako potihoma upam, da bodo nekoč rekli, da nam je bilo v hribih skupaj lepo.
Iti ali ne iti z majhnimi otroki v gore, to je zdaj vprašanje ... Pojdite, ampak po pameti. Pa ne nujno vedno po svoji ...
(1) Planinski vestnik št. 12, 2012
Mateja Pate