Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinski vestnik - marec 2019

 03.2019
Kazalo objav v vseh letnikih PV

Iskanje po vsebinah PV 

Navadni mali zvonček.
Foto: Oton Naglost

ponedeljek, 18. marec 2019, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 347

Tema meseca: Z otroki v gore / Planinsko gospodarstvo / Planinski spomini in doživetja / Prenovljeni iskalnik po vsebinah Planinskih vestnikov 

UVODNIK: Iti ali ne iti? Mateja Pate

Z OTROKI V GOTE 
S kako majhnim otrokom v gore - in zakaj? Mojca Stritar Kučuk
Z OTROKI V GORE  
Kako nositi otroka po hribih. Mojca Stritar Kučuk
Z OTROKI V GORE 
Narava kot pomoč pri motivaciji otrok. Tina Leskošek
Z OTROKI V GORE 
Popotnica staršem mladih planincev. Urška Stritar
Z OTROKI V GORE Z otroki v gore in koče. Zdenka Mihelič

ZDRAVJE 
Ali izlet v gore lahko ogroža otrokovo zdravje? Nejc Planinc, Petra Zupet

INTERVJU  
Pogovor s Francijem Begušem. Mire Steinbuch

KOLUMNA 
Posmeh umirjanju prometa. Janez Bizjak

PLANINSKO GOSPODARSTVO 
Pri nas je vse na plečih prostovoljcev. Zdenka Mihelič

NARAVA  
Zakasnelo spoznanje. Ivan Premrl

DOŽIVETJA Z GORA 
Od Krna do Ljubljane - morda kdaj drugič. Lidija Zajec

Z NAMI NA POT  
Samoten turnosmučarski raj. Mitja Peternel

ODŠTEKANO  
Goli pred svojim strahom. Iztok Tomazin

NORVEŠKA 
Zgodba s severa. Robert Rejec

INTERVJU 
Pogovor z Gvidom Španringom. Andreja Erdlen

PLANINSKI SPOMINI 
Uši pod Jalovcem. Tone Štok

DOŽIVETJA 
Kako me je Zlatorog hotel zapeljati. Oton Naglost

VZGOJA 
Skrite pasti globokega pršiča. Andrej Terčelj

VZGOJA 
Derezice niso dereze. Nasvete zbrala Zdenka Mihelič

GORSKA DOŽIVETJA 
Noč na Rombonu. Damijan Meško

PLANINSKI SPOMINI 
Moj prvi vzpon na Triglav. Jasim Mrkalj Kadmus

PLANINSKI SPOMINI 
Pred šestdesetimi leti smo se ponovno rodili. Viktorija Dabič

PLANINČKOV KOTIČEK 
Gozdni duh Čadež s planine Razor. Zalka Uršič

Prenovljeni iskalnik po vsebinah PV
. Dušan Škodič 

NOVICE IZ VERTIKALE 
PLANINSKA ORGANIZACIJA 
FILM 
V SPOMIN


Uvodnik: Iti ali ne iti?

Kako daleč v mladost seže moja hribovska zgodovina, pravzaprav ne vem. Po fotografijah sodeč, se je začela pisati kaj kmalu. Nedelje so bile namenjene družinskim izletom in marsikatero smo preživeli v bližnjih Polhograjskih Dolomitih, kamor so radi zahajali očetovi starši. Domnevam, da sem tam še kot dojenček prvič vdihnila gorski zrak. Čeprav so bili stari starši navdušeni hribolazci in se je tudi moj oče rad potikal po visokogorju, sem šla na prvo turo v "ta zaresne" hribe šele kot mlajša osnovnošolka, ko me je oče odpeljal v svoj priljubljeni hribovski rajon med Voglom in Triglavskimi jezeri. Bil je skorajda pretirano naklonjen postopnosti in šele kakšnih deset let pozneje sem ga uspela prepričati, da sva se končno lotila tako želenega očaka. Nikoli ne bom pozabila njegovega ogorčenja, ko je v Domu na Kredarici v vpisni knjigi zagledal z okorno otroško pisavo zapisano Julija, 7 let, in Maja, 5 let, pod smer odhoda pa Triglav. Čeprav se takrat nisem ukvarjala s tem, kdaj je pravi čas, da starši svoj podmladek prvič peljejo na Triglav, vsaj ne na tak način, kot se danes, se mi je ob tem podatku le zazdelo nekam nepravično - kot bi dejala moja otroka -, da je oče toliko časa odlašal z najinim vzponom na očaka.
Še danes težko rečem, ali je imel prav ali ne. Zagotovo pa vem, da se je s tem modro izognil marsikateri nevšečnosti, ki doleti nadobudne starše ob prizadevanjih, da bi svoje naslednike čim prej uvedli v zahajanje v gore. Ob tem se spomnim razpredanja, ki sva ga imela s plezalskim kameradom, ko je beseda nanesla na starševstvo, ki se je tisti čas nekam razpaslo v naših krogih, in je bil ferajn naenkrat poln mladih družin. "Ah, saj otrok gre pač tja, kamor greš ti," je modroval, jaz pa sem se v grobem strinjala. Kot mnogokrat doslej sem potem hitro spoznala, da je teorija eno, praksa pa drugo. Kruto streznitev, da ne bo šlo tako zlahka, sem v iskanju utehe popisala v zgodbi za revijo, ki jo ravnokar berete (1). Kljub napornim trenutkom sem zlagoma trmarila dalje, le da smo družinskega poglavarja večinoma raje modro pustili doma, s seboj pa vzeli kakšnega prijateljčka mojih otrok. Tako sem postala nekakšna planinska samohranilka in "iz petnih žil" vlekla energijo in domislice za motiviranje predšolskih otrok za hojo v hrib. Včasih je družba vrstnikov vžgala, včasih ne. Včasih sem bila otovorjena kot mula, ne le z nahrbtniki, pač pa tudi s pohodniki, včasih so nogice zdržale brez pritoževanja. Še zdaleč ni bilo lahko in več kot enkrat sem snedla obljubo, da je bil to pa zares zadnji izlet, dokler ne bosta otroka dovolj stara, da me bosta sama prosila, da gremo v hribe. Po treznem premisleku sem potem hitro sklenila, da ne gre tvegati in zares čakati na ta trenutek, zato sem za ziher vseeno nadaljevala zahajanje v planinski raj. In glej čudo, počasi smo prišli do točke, ko noge niso več utrujene, še preden zdrsnejo v gojzarje, ko je tempo primeren tudi za tata, ko z veseljem ugibamo, kje bo škrat Hudiman pustil kakšen priboljšek za dobre hodce, četudi dobro vemo, kdo nastavlja bombone v dupline, in ko pravljica o jari kači in steklenem polžu, ki sta šla na Havaje, zaleže celo bolj kot skrite sladkarije. Je pa res, da mora pripovedovalec imeti dobre glasilke in bujno domišljijo, kadar pohod traja več ur ... Če se ozrem nazaj, so mi od vseh peripetij ostali v glavnem lepi spomini. Upam, da tudi mojim in drugim otrokom, ki so bili z nami. Prav tako potihoma upam, da bodo nekoč rekli, da nam je bilo v hribih skupaj lepo.
Iti ali ne iti z majhnimi otroki v gore, to je zdaj vprašanje ... Pojdite, ampak po pameti. Pa ne nujno vedno po svoji ...

(1) Planinski vestnik št. 12, 2012

 Mateja Pate

Oznake: BIB, PV
eXTReMe Tracker