MMC/RTVSLO - Larisa Daugul: ... je alpinist postal v Idriji, kjer je odraščal.
Učitelj, ki je postal gorski reševalec
Prostovoljci med nami
Slovenska gorska reševalna služba je vrhunska, čeprav je sestavljena le iz prostovoljcev, pojasni Simon Kurinčič, gorski reševalec, ki se v steno za ponesrečencem odpravi tudi ponoči.
Simon Kurinčič je alpinist postal v Idriji, kjer je odraščal. Ko se je tamkajšnja ekipa gorskih reševalcev GRS Tolmin postarala, "je bila nekako logična posledica, da smo se trije prijatelji odločili, da postanemo reševalci," se spominja. Zdaj je član GRS Kamnik.
Po Sloveniji je razpršenih 17 postaj Gorske reševalne službe, v katerih je skupno registriranih 750 prostovoljnih gorskih reševalcev, a v to številko so vključeni tudi veterani. Aktivnih reševalcev z licenco je 430. Čeprav se zdi, da je organiziranost gorskih reševalcev podobna kot pri gasilcih, je ena od bistvenih razlik v tem, da v Sloveniji nimamo profesionalne ekipe gorskih reševalcev, ki bi bili, kot npr. gasilci gasilskih brigad, plačani za svoje delo. Vse intervencije v gorah so tako povsem odvisne od prostovoljcev.
"Mi smo amaterji, storitev, ki jo zagotavljamo, pa je profesionalna. Tukaj napak ne sme biti. Stalno se izobražujemo in se lahko brez težav primerjamo z najboljšimi, s Francijo, Švico, Avstrijo, Italijo," brez oklevanja pove Kurinčič in ob tem doda: "Če v Chamonixu v Franciji, ki je meka plezanja, zvečer ali ponoči pokličeš na pomoč, te bodo s helikopterjem prišli iskat naslednji dan. Ne gredo z ekipo ponoči peš v hribe kot pri nas."
Simon Kurinčič ob tem opozarja, da normativ za število gorskih reševalcev že več let ostaja enak, čeprav se je število nesreč zaradi vse večjega obiska gora občutno povečalo. "Na reševalni akciji potrebujemo vsaj osem, deset ljudi, če je bolj zahtevna pa od petnajst do dvajset. To pomeni, da je v posameznem društvu treba imeti precej več prostovoljcev, da se jih nabere dovolj za intervencijo."
Do naziva gorski reševalec po šestih letih usposabljanj
Reševanja v Ljubljanski kotlini, v okolici Maribora in na Primorskem se razlikujejo od tistih, kjer so "ta pravi hribi", pojasni Kurinčič. "Na omenjenih področjih imamo predvsem iskalne akcije, reševanje gozdarjev, reševanje padalcev na Tolminskem ipd., medtem ko imamo v Julijskih Alpah, Kamniških Alpah in Karavankah veliko nesreč v visokogorju, tam je teren še posebej zahteven."
Zato je v večini od postaj GRS pogoj za gorskega reševalca, da je najprej alpinist. "Že do alpinista pa je kar dolga pot," pojasni Kurinčič. Tri leta po vpisu na alpinistično šolo sledi državni izpit pred komisijo Planinske zveze Slovenije. Nato te lahko GRS povabi v svoje vrste. Dve leti bodoči reševalec kot pripravnik spremlja reševalne akcije, nato sledijo specialna usposabljanja ter letni in zimski izpiti. Šele ko kandidat izpite uspešno opravi, se lahko pridruži gorski reševalni službi.
"Ko narediš izpit iz prve pomoči, letne in zimske tehnike, postaneš gorski reševalec. Nato lahko narediš še izpit za inštruktorja, lahko postaneš reševalec z reševalnim psom za iskanje pogrešanih, miner snežnih plazov ali pa reševalec letalec." Gorski reševalec mora licenco podaljšati vsako leto z obnovitvenim tečajem prve pomoči in izmenično na dve leti z zimsko in letno vajo.
Nesreč v gorah je vsako leto več
Na vprašanje, kdaj običajno dobi poziv na intervencijo, Kurinčič pojasni, da je seveda največ intervencij poleti in ob koncih tedna: "Po navadi se to zgodi, ko si z družino pri kosilu, ali pa pred spanjem. Zvečer, ko ljudje vidijo, da ne bodo mogli v dolino in se začne delati tema, pokličejo. Prej pa ne," se nasmehne.
Med razlogi za klic gorskih reševalcev so najpogosteje zdrsi ali pa preslaba pripravljenost na turo in nezmožnost vrnitve. Pogosto ljudje v hribih niso primerno opremljeni ali pa opreme ne znajo uporabljati. Med pogovorom Kurinčič večkrat izpostavi tudi, da se največ nesreč zgodi pri sestopu: "Ko pridemo na vrh, smo šele na pol poti."
Sicer pa so ponesrečenci gorskim reševalcem zelo hvaležni. "Po navadi pridejo, ko se pozdravijo, na postajo in nam prinesejo kakšno malenkost, kavo, pivo. Kdaj pa tudi donirajo kakšen evro, ki nam pride zelo prav," pojasni Kurinčič in doda, da sredstev gorskim reševalcem vedno primanjkuje.
To potrjuje tudi pogled na prostore GRS Kamnik, ki jih sestavljajo garaže in zabojniki. Gorski reševalci se tako v prostem času borijo še z zagotavljanjem primernih prostorov za svojo opremo. "Tu se ukvarjamo še s prostorsko stisko in nismo na primerljivi ravni z gasilci in nujno medicinsko pomočjo, katerima sta država in občina dolžni zagotoviti prostore. 
Mi pa izgubljamo čas in energijo še s tem, da se borimo za to, da nismo na cesti. To je res žalostno," je razočaran Kurinčič. Doda, da bi reševalci veliko raje ta čas vlagali v izobraževanje, preventivo in reševanje.
Kurinčič, ki sicer poučuje na osnovni šoli, je gorski reševalec že 18 let. Prostovoljstvo vidi tudi med otroki, ki si pomagajo pri domačih nalogah. "Prostovoljec je tisti, ki je nekaj svojega znanja in časa pripravljen nameniti drugim, ne da bi za to pričakoval plačilo. Občutek, ko narediš nekaj dobrega zastonj, je precej drugačen, kot kadar to narediš za plačilo," še sklene.