Silvo Baznik: Zima se počasi poslavlja in v gorah je vedno
manj snega.
Na pot se odpraviva pozno, v času največje jutranje prometne konice, a brez večjih zastojev na obvoznici peljeva na Gorenjsko in se ustaviva na Rudnem polju, kjer nekaj tekačev na smučeh opravlja jutranjo rekreacijo. Vrhovi smrek se zibljejo v sunkih vetra, ko stopiva na zasneženo gozdno cesto polno iglic, vejic in storžev, ki poskrbijo za slabo drsnost smuči.
Hodiva po cesti do smučišča, kjer so le še zaplate snega in zato spremeniva načrt. Odrečeva se vzponu na Zlate vode in po drugi gorski cesti hodiva do Krucmanovih kont, od koder je že viden Debeli vrh, na katerega se želiva povzpeti. Od tu dalje je sneg trd, pomrzjen in delno poledenel. Še greva po naslednji gozdni cesti in nato odvijeva že pred dolinico, ki pelje na Razor pod pobočjem Mrežc, levo v objem gozda, kjer so pobočja slabo založena s snegom in ker je sneg pomrzjen, uporabiva srenače. Dokler se drživa dolinic in grap je snega še dovolj, na strmih pobočjih pa ga že primanjkuje in je potrebno poiskati še zasnežene prehode na višje ležeča pobočja. Nekajkrat prestopiva ruševje in kratke predele brez snega, da doseževa izravnavo pred pobočji Debelega vrha. Snežna odeja tu lepo pokriva tla in ruševje le sem ter tja kuka iz snega. Prečiva ravnico, se povzpneva preko nekaj vzpetin in dolinic in pričneva vzpon po lepo zasneženem pobočju. Veter se počasi umirja kakor so napovedali vremenoslovci in le še nekaj močnejših sunkov naju pospremi do vrha, od koder so prekrasni jasni razgledi na bližnje in daljne vrhove gora Julijcev, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp.
Narediva odmor za okrepčilo in fotografiranje. Pripraviva smučarsko opremo in stopiva na smuči. Odsmučala bova pod Razor in se povzpela na Mrežce, da izkoristiva lep sončen a še vedno nekoliko vetroven dan. Smučava po trdem pomrzjenem snegu, ki omogoča lepe zavoje.
Izkoristiva razgiban teren in prismučava vse do pobočja Mrežc pod Razorjem, kjer je potrebno prilepiti na smuči kože in pritrditi srenače za varnejšo vzpenjanje, saj sneg še ni odjenjal. Stopava po zasneženem pobočju, se izogneva posameznim skalam in predelih ruševja in prispeva na vršnje pobočje gore nad Lipanco. Še nekaj minut hoje in že stojiva na vrhu Mrežc, ki s svojimi 1965 m za tri metre prekaša Debeli vrh.
Prav prijetno je na gori, ki ima sicer veliko obiska, a v tem trenutku sva na njej le midva, ki pa neizmerno uživava v pogledih na idilični svet gora in dobrotah iz nahrbtnikov. Gore so odete v belino snega in sivino strmih golih sten. Nekateri vrhovi imajo le še bele vrhove, nižja pobočja pa so že v pričakovanju zelenila pomladi. Kaj sedaj, se vprašava in že po kratkem pogovoru se odločiva za smučanje in vzpon nazaj na Debeli vrh. Dan in snežne razmere je vendarle treba izkoristiti kar se da.
Ponovno stopiva na smuči in narediva prve zavoje. Kljub soncu zaradi vetra sneg še ni opustil in smučava po trdem pomrzjenem in na trenutke tudi poledenelem pobočju. Drživa se smeri vzpona in prismučava pod Razor, kjer še enkrat prilepiva kože na smuči, prijatelj namesti še srenače in greva. Prečiva nekaj pobočij, se povzpneva po trdem snegu, jaz še z veliko mero previdnosti brez srenačev, na vršnje pobočje in na sam vrh, kjer ostaneva nekaj minut na soncu skoraj brez sapice. Veter se je polegel in tako v polni meri uživava na razgledniku.
Na nebu so se pojavili prvi oblaki, ki občasno prekrijejo sonce in čas je za odhod. Oprtava nahrbtnika, stopiva na smuči in odsmučava z vrha. Tokrat greva na drugi del pobočja in smučava navzdol proti jugu, v lepo strmo dolinico, kjer se prepletata senčna in sončna stran in kjer se ena vrsta snega preliva v drugo. Hitro sva med vzpetinami in grapicami ravnice pod Debelim vrhom in na prelomu pobočja, kjer se vrstijo zavoji dokler… Grem v desni zavoj iz senčnega na sončni predel in tedaj leva smučka zdrsne pod skorjo, desna pa nadaljuje zavoj in zgodi se tisto, kar je najbolj nezaželeno. Padec in ostra bolečina v kolenu. Nekaj trenutkov obležim, prijatelj želi pomagati, a poskusim sam vstati in mi uspe. Bo šlo? Mora, si rečem in nadaljujeva smučanje. Smučam previdno z bolečino, a nekako gre. Poiščeva snežne prehode, počasi se spuščava in doseževa gozdno cesto, kjer je potrebno tudi nekaj odrivov s palicami, da premagava rahle vzpone, na spustu pa tako in tako greva po več ali manj pomrzjenem snegu vse do Krucmanovih kont, kjer je skupina vojakov.
Odvijeva desno in do smučišča, kjer greva na naslednjo gozdno cesto in z nekaj prestopanja, pa počasnega spusta preko iglic in vejic prismučava na Rudno polje. Stopiva s smuči, narediva nekaj korakov do avtomobila in se odpraviva proti domu.