Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Filma o plezanju,

Dnevnik/Planinstvo: 04.03.2019
Free Solo in Dawn Wall, filma o plezanju, soliranju, ljubezni in tovarištvu


...
 

petek, 15. marec 2019, ob 05:27, Urednik G-L, ogledov: 325

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... soliranju, ljubezni in tovarištvu - Free Solo in Dawn Wall

Free Solo, dokumentarni film o solo vzponu Alexa Honnolda v El Capitanu, je prvi film o plezanju, nagrajen z oskarjem. Teden dni prej je Dawn Wall, dokumentarec o prvenstvenem prostem vzponu Honnoldovega prijatelja Tommyja Cadwella v najtežji dolgi smeri v El Capitanu, zmagal na slovenskem Festivalu gorniškega filma.

Dosežek Alexa Honnolda, 33-letnega profesionalnega ameriškega plezalca, ki je 3. junija 2017 kot prvi prosto solo v štirih urah preplezal 900 metrov dolgo smer Freeride (ocenjeno s 7c/c+) v El Capitanu v Yosemitu, je sprožil velik medijski odziv in navdušil poznavalce, ki so njegov podvig označili za največji dosežek v zgodovini plezanja.

»Pri tem vzponu je bilo 'all in',« je tedaj za Dnevnik dejal plezalec Matjaž Jeran, ki je smer Freerider leta 2003 v navezi z Miho Valičem preplezal v petih dneh. Obenem se je Jeran vprašal, kako se lahko ta dosežek sploh nadaljuje: »Honnold je postavil letvico zelo visoko, predvsem sam sebi. Kaj bo naredil zdaj, se bo upokojil?« Mogoče res, a bo lahko to storil v velikem slogu, z oskarjem za najboljši celovečerni dokumentarni film v žepu. Skupaj z režiserjema in producentoma Elizabeth Chai Vasarhelyi in Jimmyjem Chinom so za družbo National Geographic iz Honnoldovega vzpona ustvarili Free Solo, všečen hollywoodski spektakel.

V steni s parom plezalnih copat in vrečko magnezijeve krede

Pred začetkom plezalske srhljivke so Honnoldu z magnetnoresonančno napravo pregledali možgane in ugotovili, da ima zelo neodzivno amigdalo, del možganov, v katerem se ob nevarni situaciji sproži alarm in nanjo opozori oziroma pripravi telo. Čeprav so v ozadju Honnoldovega zgodovinskega vzpona ure in ure soliranja v lažjih smereh, treninga in vizualiziranja, kako bo v resnici vstopiti v steno El Capa zgolj s parom plezalnih copat in vrečko magnezijeve krede, mu njegova amigdala omogoči, da v gladki granitni plošči z minimalnimi izboklinami, kjer si, kot je dejal neki ameriški solist »ne moreš privoščiti niti, da bi kihnil«, začuti le »nekolikšno napetost«, si reče »karkoli že« in spleza.

Prav ta ameriška »whatever« prostodušnost ustvarja iz Honnolda novega množičnega junaka. Ob odsotnem očetu, ki mu Alexova mati pripiše nekaj takšnega, »čemur se danes reče aspergerjev sindrom«, sama pa kot ženska, za katero ni nikoli nič dovolj dobro, od otrok zahteva pogovor v francoskem jeziku, in s sestro, ki jo je bratovega samomorilskega soliranja tako groza, da se v filmu sploh ne pojavi, se mladi samotar zateka v plezanje. V njem se počuti doma s svojo melanholijo – ob izpolnjevanju psihotesta si privošči mali suspenz in na vprašanje o depresivnosti ne odgovori –, tam izpili svojo čarovnijo popolne osredotočenosti, posebnega mentalnega toka, ki omogoča mojstrstvo gibov in ravnotežja. To predanost plezanju zmoti Sanni McCandless, dekle, zaradi katerega Honnold med poskusi skupnega plezanja sicer začne padati, a hkrati pridobi učiteljico prepoznavanja in izražanja čustev.

Seveda srečen konec dokumentarca Honnolda okrona za vzor novega, liberalnega, antitrumpovskega Američana, ki živi le za plezanje, skromno, v avtodomu. Iz prepričanja postane vegetarijanec in ima svojo fundacijo, s katero financira fotovoltaično razsvetljevanje afriških vasi, po novem pa je tudi ambasador startupa Rivian, ki razvija politično korektno električno terensko vozilo (vanj investira celo Amazon) in si še vedno privošči svobodo pišmeuharstva, ko ga Sanni prepriča o nakupu hiške v predmestju Las Vegasa.

»Tako sem zadovoljen,« večkrat skromno ponovi Honnold, ko izpleza iz stene. Verjetno niso nič manj zadovoljni pri National Geographicu, saj prinaša Free Solo odličen dobiček.

Celovečerec Dawn Wall

Teden dni pred solo vzponom je Honnold preplezal Freeride v navezi s Tommyjem Caldwellom, enim od najboljših svetovnih plezalcev velikih sten. »Ko sem bil z njim visoko v smeri, si še vedno nisem mogel predstavljati, da bi bil tam brez vrvi,« je priznal 40-letni Tommy Caldwell. Njegovo nič manj dramatično plezalsko zgodbo razkriva lani narejen dokumentarni celovečerec Dawn Wall režiserjev Josha Lowella in Paula Mortimerja, zmagovalec letošnjega 13. Festivala gorniškega filma. Tudi Tommy je bil šibek fant, ki ga je njegov oče, profesionalni bodybuilder, od malega jeklenil v plezanju. Pri šestnajstih je zmagal na tekmovanju v težavnostnem plezanju, postal mladinski plezalski idol, spoznal vrstnico Beth Rodden, svojo poznejšo ženo, skupaj sta neumorno plezala in leta 2000 pristala s še dvema mladima plezalcema v Kirgiziji, kjer so jih tako rekoč iz stene ugrabili islamistični uporniki.

Iz agonije jih je rešil Caldwell, ki je porinil enega od ugrabiteljev v prepad. Tommy in Beth sta potem v ZDA nadaljevala s plezalskimi presežki, on si je vmes z žago nesrečno odrezal levi kazalec, za plezanje ključni prst, a ga je to le podžgalo v samodokazovanju. Še vedno ju je preganjala kirgiška mora, dokler se Beth ni zaljubila v drugega, Tommy pa je pristal v še nepreplezani steni El Capitana. Sam se je spuščal z vrha granitnega prepada, raziskoval in preučeval detajle, po katerih bi sestavil smer (Dawn Wall) ter jo prosto preplezal.

Epski 19-dnevni vzpon

Po polnih šestih letih, za božič 2014, sta se je zares lotila s soplezalcem, balvanistom Kevinom Jorgensenom, in jo preplezala v epskem 19-dnevnem vzponu. Potem ko je njun poskus v New York Timesu dokumentiral s Pulitzerjem nagrajeni novinar John Branch, je pod steno prigrmela horda TV-ekip in uprizorila še eno ameriško resničnostno melodramo, ki je dosegla klimaks v ključnem, 15. raztežaju smeri, prečki, ki je Jorgensen nikakor ni mogel prosto preplezati, se zato prepustil nesrečni vlogi zgolj varovalca, Caldwell pa je nadaljeval vzpon sam. A ko je preplezal smer do konca druge tretjine, ga je spreletelo, da na vrh ne želi izplezati kot edini zmagovalec, in spustila sta se do uročene prečke, ki jo je Jorgensen končno prosto preplezal, potem pa sta skupaj dokončala vzpon v smeri, ki še vedno velja za najtežjo (večraztežajno) na svetu. Plezanje je poleg vsega drugega, fizičnega in mentalnega, ohranilo avreolo etike – sodelovanja in bratske ljubezni, enega zadnjih zatočišč altruizma.

Češki as športnega plezanja Adam Ondra bi – če bi soliral – tiste granitne plošče preplezal veliko zanesljiveje, je po ljubljanski projekciji filma Free Solo dejal Janez Skok, nekdanji vrhunski plezalec. »Ni pogojev, Američani so v tem neprekosljivi,« je odvrnil Silvo Karo, tudi vrhunski plezalec in direktor Festivala gorniškega filma. Ondra, ki postaja v zadnjih letih še ena globalna plezalsko-tržna zvezda, je konec leta 2016 Dawn Wall prosto (celotno smer kot prvi v navezi) preplezal v osmih dneh, tri mesece po Honnoldovem uspehu v Freeriderju pa je preplezal na Norveškem še Silence, trenutno najtežjo športno smer na svetu, ki je doslej še nihče ni ponovil.

Povsem je mogoče, da bo komercialni uspeh dokumentarca Free Solo po vsem svetu spodbudil vznik novih (malih) alexov, tommyjev in adamov. To sploh ni nujno slabo, a se bolj kot to, kaj še lahko doseže Honnold, postavlja vprašanje, kaj se lahko v prihodnosti še razvije iz plezanja.

Dnevnik: planinstvo | alpinizem | Free Solo | dokumentarni film | Alex Honnold | El Capitan 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker