Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kamniti stražar

Delo, 02.03.2019 06.05
Kamniti stražar in darilo bogovom

 

sreda, 6. marec 2019, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 653

Delo - Viki Grošelj: ... in darilo bogovom 

Noben od najvišjih vrhov celin ni povezan s toliko skrivnostmi, nerešenimi vprašanji in ugankami kot 6959 metrov visoki najvišji vrh južnoameriške celine Aconcagua.

»In ko po dneh truda, užitkov, nevarnosti, lakote in izsušenosti stojiš na njenem vrhu, si v trenutku najbolj srečen človek, saj si tej gori ukradel skrivnost. Na strmih pobočjih ostaja nekaj tvojega, nekaj, česar ti ne more nihče vzeti. Sreča pa je pomešana tudi z grenkim, žalostnim občutkom, da si tu svoje opravil, da skrivnosti ni več
Peter Podgornik po preplezani prvenstveni smeri v južni steni Aconcague  >>>

V jeziku domačinov Kečuancev, potomcev Inkov, beseda Aconcagua pomeni 'Kamniti stražar'. Dokaj visoko na severnih, položnejših pobočjih gore so našli sledi človekove prisotnosti iz davnine, komaj sto metrov pod vrhom pa ostanke gvanaka, prednika lame in alpake. Je zašel na to višino ali so ga tja prinesli staroselci kot darilo bogovom? Znano je, da so na visokih gorah opravljali daritve, prepričani, da so jim v teh negostoljubnih višinah najbliže. Više ko se dvignejo in več truda ko vložijo v približevanje bogovom, dragocenejša in pomembnejša je njihova daritev. So staroselci že davno pred tem, ko se je v Evropi rodil alpinizem in v Andih andinizem, stali na vrhu Kamnitega stražarja?

Na vrhu 6959 metrov visoke Aconcague
FOTO: Viki Grošelj

Magičnost prvega pristopa na najvišji vrh celine bo verjetno za vselej ostala zavita v skrivnost, tako kot kopica drugih nenavadnih pojavov, gradenj in ostankov v Južni Ameriki, ki burijo domišljijo. Ne le pustolovcev in ljubiteljskih raziskovalcev, ampak tudi resnih znanstvenikov in zgodovinarjev. Inkovska mesta, način njihove gradnje, pokopališča v puščavi Nazca, predvsem pa slovite v puščavo zarisane podobe na planotah nad njo – to so le nekatere najbolj znane skrivnosti zelene celine.

Na goro v zimskem suknjiču

Prvi zabeleženi poskusi pristopa na Aconcaguo v »moderni« gorniški zgodovini segajo v leto 1883. A uspeh je prinesla šele mednarodna odprava pod vodstvom Angleža Edwarda A. Fitzgeralda leta 1897, v kateri so poleg članov sodelovali tudi takratni najboljši evropski gorski vodniki. Po več neuspešnih poskusih je 14. januarja 1897 uspelo švicarskemu vodniku Matthiasu Zurbriggnu. Njegov klient je zadnji dan vzpona onemogel, Matthias pa je nadaljeval, dosegel vrh in za nameček na njem postavil še dva metra visoko piramido iz kamenja. Vanjo je zataknil svoj cepin in se srečno vrnil v bazo. Po načinu vzpona in opremi je bil bliže morebitnim staroselskim inkovskim plezalcem kot novodobnim alpinistom, le da pri njem ni šlo za verske, ampak raziskovalne in športne nagibe. Ni vedel, kaj je plinski kuhalnik, puhasta obleka in dehidrirana hrana. Na goro je šel v zimskem suknjiču, v torbi je nosil nekaj skuhanih kosov polente, iz čutare pa je sem ter tja srknil nekaj požirkov vode.

Preostali člani njegove odprave, kljub dejstvu, da je bil vrh že osvojen, niso odnehali. Skoraj mesec dni za Zurbriggnom sta dosegla vrh še Anglež Stuart Vines in njegov italijanski vodnik Nicola Lanti. Na vrhu sta pustila nekaj osebnih predmetov, cepin prvopristopnika pa odnesla v bazo in ga vrnila lastniku. Lepa gesta, obenem pa dokaz, da sta dosegla vrh.

Na poti proti bazi pod Aconcaguo | FOTO: Viki Grošelj  

Aconcagua ni le najvišja gora Južne Amerike, ampak tudi celotne južne poloble, zato je pritegovala vse večjo pozornost tudi po prvem vzponu. Kljub tehnično nezahtevnemu normalnemu pristopu se je zaradi spoštljive nadmorske višine gore treba lotiti resno. Do leta 1940 je med poskusi ponovitve smeri prvopristopnikov umrlo šest plezalcev. Med člani argentinske odprave tega leta je bil tudi naš rojak Jože Kastelic. Umrl je visoko na gori, verjetno zaradi višinske bolezni, in postal sedma žrtev Aconcague.

Slovenci na Kamnitem stražarju

Prvi slovenski vzpon na vrh je januarja leta 1969 uspel enemu izmed vodilnih alpinistov med argentinskimi Slovenci Petru Skvarči. Prvi iz »matične domovine« pa je prišel na vrh Janez Aljančič leta 1982. Februarja 1986 je tudi meni v okviru načrta povzpeti se na najvišje vrhove celin uspelo doseči najvišjo točko po smeri Matthiasa Zurbriggna. Njegove piramide že zdavnaj ni bilo več. Raznesli so jo viharji in vetrovi. Bil sem vesel, da sem ga dosegel, a se ob vsej moderni opremi počutil prav nebogljeno v primerjavi z izjemnim prvopristopnikom. Leta 2002 je prvi slovenski smučarski spust z vrha opravil Boris Strmšek. Iz leta v leto zanimanje za Aconcaguo med gorniki narašča. V glavni poletni sezoni, to je januarja, februarja in marca, poskušajo priti na goro številni plezalci in pustolovci z vseh koncev sveta. Med njimi se skoraj vsako leto znajde tudi kak Slovenec.

Proti bazi Plaza de Mulas na višini 4400 metrov
FOTO: Viki Grošelj

Leta 1934 je Poljakom z vzhodne strani gore uspelo preplezati novo smer na vrh, prek kasneje poimenovanega Poljskega ledenika. Po drugi svetovni vojni se je med svetovnimi alpinisti težišče zanimanja za Aconcaguo vse bolj osredotočalo na skoraj 3000 metrov visoko prepadno in nevarno južno steno gore. Prvi so jo leta 1954 preplezali Francozi. Novo smer v tem strašljivem zidu je leta 1966 preplezala avstrijsko-argentinska odprava, kasneje še Južni Tirolci z Messnerjem na čelu, pa Japonci …

Uspehi, ki vzbujajo spoštovanje

Švicarski vodnik Matthias Zurbriggen je prvi 14. januarja 1897 dosegel vrh. Po načinu vzpona in opremi je bil bliže morebitnim staroselskim inkovskim plezalcem kot novodobnim alpinistom. Na goro je šel v zimskem suknjiču, v torbi je nosil nekaj skuhanih kosov polente, iz čutare pa je sem ter tja srknil nekaj požirkov vode.

Leta 1982 je pod južno steno postavila bazo močna slovenska primorska alpinistična odprava pod vodstvom Žareta Trušnovca. Glavni cilji so bili usmerjeni prav vanjo. Uspehi, ki so jih dosegli takrat, še danes vzbujajo spoštovanje. Bogdan Biščak, Milan Črnilogar, Slavko Svetičič in Igor Škamperle so v štirih dneh preplezali zahtevno francosko smer. Največje dejanje je bila brez dvoma še precej bolj zahtevna prvenstvena smer v vpadnici nekaj metrov nižjega južnega vrha gore. V osmih dneh zahtevnega in nevarnega plezanja so jo v alpskem slogu zmogli Zlatko Gantar, brata Pavel in Peter Podgornik ter Ivan Rejc. Omeniti je treba še prvi slovenski ženski vzpon na vrh, ki je v okviru te odprave s soplezalci prek Poljskega ledenika uspel Tamari Likar.

Naravni most v naselju Puente del Inca  
FOTO: Boris Strmšek  

Tudi v naslednjih letih je predvsem južna stena gore pritegovala pozornost svetovne alpinistične javnosti in s tem tudi slovenske. Milan Romih in Dani Tič sta leta 1986 preplezala še eno zahtevno prvenstveno smer na Aconcaguo. Romih in Slavko Svetičič sta dve leti kasneje preplezala prvenstveno smer prek jugozahodnega grebena, Svetičič pa je sestopil nazaj v bazo kar prek južne stene. Leta 2003 sta Tomaž Humar in Aleš Koželj v petih dneh dokončala še eno zahtevno prvenstveno smer v južni steni, ki je tisto leto prišla v ožji izbor za svetovno alpinistično priznanje, zlati cepin.

»Najvišji treking na svetu«

Seveda se je svet od inkovskih časov, ko so v neposredni bližini Aconcague takratni prebivalci našli pot prek Andov, do danes zelo spremenil. Na prvotne prebivalce tega območja spominja le še ime naselja, ki je glavno izhodišče za vzpone na Aconcaguo – Puente del Inca. Naselje je nastalo ob velikem naravnem mostu čez reko Cuevas, ki so ga uporabljali že Inki. Že tako ne preveč zahteven dvodnevni pohod do obeh baz pod južno ali severno steno gore je v današnjih časih še olajšan s številnimi postavljenimi ali improviziranimi možnostmi prenočevanja. V glavni sezoni je na poti do 4400 metrov visokega baznega tabora, Plaza de Mulas, od koder poteka proti vrhu smer prvopristopnikov, promenada pohodnikov, pustolovcev, alpinistov in radovednežev. V bazi je mogoče prebivati v pravem hotelu, na voljo so internet in druge moderne možnosti komunikacije.

Gora je sicer dostopna tudi ljudem brez alpinističnih izkušenj in nekateri jo imenujejo tudi najvišji treking vrh na svetu. Množica ljudi nepoučenim daje navidezen občutek varnosti. Nekaj dodata še podcenjevanje in nezadovoljiva aklimatizacija, zato je resnica ravno obratna. Kljub številnemu obisku je število smrtnih žrtev med tistimi, ki poskušajo priti do najvišje točke gore, strašljivo. Samo v enem letu je sredi devetdesetih let na gori umrlo 38 ljudi.

V smeri normalnega pristopa prek severozahodnih pobočij je vsako leto večja gneča, prepadne južne stene gore pa se lotijo le vrhunski plezalci. Slovenci imamo v njej, poleg drugih svetovnih mojstrov, preplezanih več zahtevnih prvenstvenih smeri. »Jugoslovanska smer«, ki so jo leta 1982 v vpadnici južnega vrha preplezali Primorci, brata Podgornik, Rejc in Gantar, še danes velja za najtežjo od vseh, kar jih je bilo preplezanih v tem mogočnem naravnem zidu. To je lahko 37 let pozneje za nas, Slovence, presneto dober občutek.

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker