Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Preval pod Vrhom Strmali

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
sobota, 2. marec 2019, ob 05:30, Silvo Baznik, ogledov: 1173

Silvo Baznik: Zaključuje se drugi mesec tega leta in dan je kot naročen za skok v Julijce.  

Izhodišče današnje ture je preval V Žlebeh, kjer parkiramo na poledenelem parkirišču desno od ceste in medtem ko nekateri že hodijo na smučeh, mi pripravimo turnosmučarsko opremo in že po nekaj korakih stopimo na smuči.

Snega ni v izobilju in tudi nekaj kopnine je precej na kolovozu, ki poteka nad cesto, ki pelje na planino. Kjer zmanjka snega, prestopimo nekaj korakov s smučmi do naslednjega snežišča in po nekaj minutah stopimo na zasneženo cesto. Sonce je močno stanjšalo debelino snega in ponekod je le še ozek zasnežen pas ob robu ceste. Na dveh ovinkih moramo previdno stopiti po asfaltu do naslednje snežne etape in tako se vzpenjamo do planine Pecol. V gozdu ob cesti je zelo malo snega in tudi prvi pogled na planino da klavrno podobo snežne odeje, saj je veliko predelov brez snega. Potrebno bo nekaj iznadljivosti in spretnosti pri hoji in kasneje smučanju, si rečemo in ne obupamo. Daleč pred nami vidimo nekaj turnih smučarjev, ki so si izbrali očitno isti cilj in če njim uspe, uspe tudi nam, mar ne?

Planina se lahko pohvali s številnimi vzpetinami in dolinicami in potrebno je izbrati pot z čimmanj spusti. Gremo mimo bližnjih hlevov proti vzhodu proti pobočju Špikov, se izognemo nepotrebnim spustom in z nekaj sreče več ali manj hodimo navzgor ter prečimo nekaj pobočij vzpetin, kar nam omogoča prostran pogled po planini. Snega resnično ni veliko, a ga bo dovolj za dobro smuko, z veseljem ugotavljamo.

Nekaj turnih smučarjev se že vrača na planino, ko ženska tretina naše skupine vedno težje premika smuči na nogah. Sotrpinki je potrebno pomagati in tako s prijateljem pritrdiva vsak eno njeno smučko na najina nahrbtnika in gremo dalje. Sneg se na srečo pri hoji ne predira veliko in z dobro voljo napredujemo v zatreb planine in na pobočja pod Vrhom Strmali. Sonce močno pripeka in veliko požirkov čaja in vode steče po naših grlih, ko se vzpenjamo proti veliki skali sedaj sredi lepo zasneženega pobočja. Ko ga dosežemo, naredimo odmor za okrepčilo iz nahrbtnikov kot tudi za pridobitev novih moči pred zaključnim vzponom. A glej ga zlomka, hči se odloči, da bo tu zaključila svoj vzpon. Prigovarjanje ne pomaga in tako s prijateljem stopiva sama na smuči in za nekaj smučarji stopava korak za korakom proti sedlu. Vroče je in koraki so vedno bolj počasni, a kljub temu sva vedno bližje najinemu cilju. Prijatelj ima več moči in prvi doseže škrbino med Vrhom Strmali in Špikom nad policami. Nekaj minut kasneje se mu pridružim na nezasneženem robu. Pogled na Rumeni spodmol pod steno Montaža kaže klavrno snežno podobo in odločiva, da vzpon zaključiva malce nad najnižjo točko sedla. Brez fotografiranja tudi tu ne gre in hitro posnamem, kar je vredno pogleda. Še nekaj grižljajev in požirkov narediva in pripraviva smuči za smučanje.

Sneg je ravnoprav omehčan, da omogoča lepe zavoje proti skali, kjer naju dočaka hči, ki se je spočila in nabrala nove energije za skupno smučanje po pobočju na planino. Tudi tokrat izbiramo smeri, ki omogočajo spuščanje, prečenje in rahle vzpone, ki jih premagujemo s hitrostjo spusta. Uživamo v smučanju, se izogibamo kopninam in po tanki snežni odeji prismučamo do konca planine. Spotoma zaprosimo turnega smučarja za skupinski posnetek, ki ga nismo naredili pred tem na vzponu. Na robu planine se še zadnjič ozremo na sončno planoto in visoke gore in nato pričnemo smučanje po cesti proti Nevejskemu prevalu. Medtem je sonce opravilo svoje in vedno več je kopnin na cesti. Nekaj jih prekoračimo, a pri večji snamemo smuči in odkorakamo do naslednje snežne podlage. Še zadnjič na smuči in nekaj smučanja po ozkih zasneženih robovih ceste, da pri kolovozu snamemo smuči in odkorakamo vse do parkiranega avtomobila.

Ponovimo jutranjo vajo in se preobujemo, pospravimo opremo in odpeljemo s prevala s postankoma za fotografiranje Mangarta in poledenelega Rabeljskega jezera, od koder nadaljujemo vožnjo do Dovjega. Potrebno je namreč nekaj narediti za preprečitev dehidracije in to nam ob drobljenju slanih prest prav lepo uspeva. Lepa tura kljub tanki snežni odeji, je naša skupna ugotovitev, preden še enkrat sedemo v avtomobil in se odpeljemo proti domu.
 

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker