Gorenjsi glas - Jelena Justin: Kamnik (861 m) in Hom (607 m) – Križem kražem po Posavskem hribovju.
Vrh z žigom in prijetnim majhnim, spominskim bivakom. Strmina, ki nam bo ostala v spominu. Po severni poti gor, po južni pa dol.
Hribčki in hribi proti vzhodu Slovenije me vedno znova presenetijo s svojo strmino; sploh tisti v Zasavju in na celjskem koncu. In tudi naš tokratni cilj ne bo nič drugačen. Kratek, sladek, lep in strm.
Po štajerski avtocesti se zapeljemo proti Celju in jo zapustimo na izvozu Šempeter. Peljemo skozenj in nadaljujemo v smeri proti Preboldu. Peljemo mimo Prebolda do vasi Matke. Nadaljujemo skozi vas in na koncu vasi je razpotje; desna cesta pelje naravnost ob potoku, mi pa zavijemo levo v hrib, kjer na manjšem sedlu parkiramo. Smo na izhodišču za Hom in Kamnik. Ampak najprej gremo na Kamnik. S sedla gremo desno, po asfaltirani cesti, strmo v hrib, mimo nekaj hiš. Na koncu asfalta je kolovoz, ki se razcepi, a nas smerokaz usmeri na levi kolovoz. Hitro smo na naslednjem razpotju, kjer nas oznaka na drevesu usmeri levo na ožjo stezico, ki se ob travniku zmerno povzpne do gozda. Na desni strani vidimo širši kolovoz proti Golavi, po katerem se bomo kasneje vrnili. Steza se zlagoma vzpenja, ko poleg Knafelčevih markacij opazimo tudi rumene črte in napis Lovska pot. Pozimi Lovsko pot odsvetujem, ker je v zgornjem delu izpostavljena in deloma nevarna, zato nadaljujemo naprej po markirani poti. Steza začne pridobivati strmino. Pred seboj zagledamo ogromno skalo, kjer je urejeno tudi plezališče. Smeri so različne težavnostne stopnje, od najlažjih z oceno 3, dve smeri pa imata oceno 7b. Marsikatero smer je prvi preplezal legendarni in žal že pokojni Franček Knez. Markirana pot skalo obide po levi strani in od tod dalje strmina le še narašča. Strm vzpon poteka med koreninami in skalami. Pot je ponekod tudi malce izpostavljena, na nekaj mestih pa si moramo pomagati celo z rokami. V snegu je vzpon še malce težji, seveda je pa odvisno od snežnih razmer. Kot po pomolu se po vršnem grebenu sprehodimo še do malega bivaka, ki je na vrhu Kamnika. V bivaku, ki je posvečen spominu na Stanka Kotnika, je tudi vpisna knjiga z žigom. Vrh je sicer precej poraščen, a odpre se pogled proti zasavskim hribom: Sveta planina, Čemšeniška planina, Kotečnik, Golava, Gozdnik … Da bomo naredili krožno pot, začnemo izjemno strm sestop po t. i. južni poti. Strmina je izredna in hvaležen si za vsako bukovo drevo, ki raste ob poti. V zimskih razmerah bi bil sestop brez malih derez vse prej kot varen. Verjamem pa, da je sestop po dežju izjemno nevaren za zdrs. Strmina sicer hitro popusti, nato pa se v okljukih spustimo do kolovozne poti, ki nas pripelje na sedlo. Zagledamo smerokaz, vemo, da moramo proti Homu, vendar je smerokaz precej nerodno postavljen. Skratka, sledimo makadamski cesti, ki se desno s sedla, kot smo mi prišli do njega, spušča v dolino. Markacije ni nikjer nobene, niti na ključnih mestih ne. Nekaj časa hodimo po cesti, mimo hiše z modro fasado, kjer je na verigi manjši lajajoči pes (2019). Od hiše dalje pot zavije desno in se v nekaj okljukih spusti do potoka. Nekajkrat prečimo hudourniški potoček. Kolovoz nas pripelje do asfaltirane ceste, nadaljujemo po njej, in ko desno zagledamo širši kolovoz, zavijemo nanj. Sledi malce vzpona, nato pa dosežemo nekaj hiš, mimo katerih nadaljujemo po kolovozu naprej. In glej ga zlomka! Čez nekaj minut zagledamo obledelo markacijo, malce naprej na drevesu napis Hom, pa še eno markacijo in že smo na razpotju, kjer smo pri vzponu zavili levo, desno pa je šel kolovoz proti Golavi. Mimo hiš sestopimo še do avta na sedlu, in ker nas do vrha Homa loči le 30 minut, hitro skočimo še tja in po isti poti nazaj. Ja, na žalost naši avtomobili še niso daljinsko vodeni, sicer bi lahko naredili krog še na Hom. Pravzaprav bom rekla: »k sreči, da še niso daljinsko vodeni«.
Nadmorska višina: 861 m
Višinska razlika: 700 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 3 / 5