Silvo Baznik: Kam, smo se spraševali včeraj, ko so vremenarji 
napovedali umirjanje vetra za danes.
Štirje prijatelji v dveh avtomobilih pripeljemo na Soriško planino, kjer je parkirišče poledenelo. Previdno izstopimo, pripravimo turnosmučarsko opremo in naredimo nekaj korakov s parkirišča na poledeleno snežno odejo okoli smučišča. Stopamo ob smučišču po smučarskih sledeh in kmalu trije pripnemo na smuči še srenače, medtem ko četrti nima ustreznih srenačev in mora še previdneje stopati dalje.
Kmalu smo na strmini med redkim drevjem, a sneg ni nič boljši. Vzpenjamo se višje in višje. Na severnih pobočjih Slatnika iz snega kukajo veje grmičevja, na nasprotnem sončnem pobočju pa je veliko snega že pobralo, kar ga je ostalo je poledenel in se svetlika v sončnih žarkih. Piha in kljub soncu je zelo mrzlo, ko se vzpenjamo mimo ovčarskega stanu na greben nad njim, kjer se odpre pogled na Karavanke in Julijce z očakom Triglavom. Ker piha, gremo dalje. Dvojica odsmučata, medtem ko s prijateljem ne snameva srenače in stopava po strmini navzdol. Na sedlu malce zastanemo in si ogledamo okolico, nato pa gremo dalje po poledeneli poti proti Možicu. Pred vrhom nas dohitita pohodnika, ki hodita z malimi derezicami, ki so varne le le za ravninske predele in ne za strma poledenela pobočja. Prave dereze in cepin so za visokogorje, a to je pač moje mnenje.
Še nekaj korakov in pridemo na vetrovni Možic, ki se kiti z jeklenim bunkerjem, ostankom norih idej in vojn. Planinca zaprosim za skupinsko fotografijo, naredim še nekaj fotk in baterija zaradi mraza odpove. Pospravim fotoaparat, prepustim fotografiranje prijateljem in se pripravim na smučanje. Gremo z vrha. Pod smučmi hrešči poledeneli sneg. Sprva gremo v smeri vzpona, nato pa po pobočju navzdol proti zahodu. Smučamo v gozd in med drevesi v dolinico, kjer se za nekaj časa porazgubimo. Smučam na severno pobočje dolinice, kjer je sneg bolj smučljiv in prečim pobočje, da končno odvijem nazaj v začetek dolinice Na Poljani pod Šavnikom, ki se nato razširi in se po njej spustim navzdol in nato navzgor dokler gre. Za menoj prismuča prijatelj in skupaj se povzpneva na sedlo. Prijatelj se povzpne še do lovske opazovalnice, jaz pa z vetrovnega sedla malce nižje v gozd in čakam. Pripelje turni smučar in pravi, da me prijatelj kliče. Ne preostane mi drugega, kot da se povzpnem nazaj na sedlo, kjer se naša skupinica zopet zbere. Težave z vezmi so bile vzrok, da smo se začasno razšli. Na srečo brez posledic, a od tu dalje ostanemo bolj skupaj.
Pričnemo smučanje skozi gozd po še vedno poledenelem snegu v dolinico, ki pripelje z Vrha Bače in se spušča na sever. Pod smučmi zoprno hrešči in smučanje je naporno, a nekako le prismučamo do bajte lovske družine iz Bohinjske Bistrice, kjer naredimo premor za okrepčilo in počitek. Mimo nas gre pohodnik. Na smuči prilepimo kože in pritrdimo srenače, seveda le trije, ki jih imamo. Stopim na poledenelo pobočje hriba in zdrsnem. Treba se je izogniti temu pobočju in zato gremo po dnu dolinice previdno navzgor in višje stopimo na nekdanje smučišče, kjer je sneg vseh vrst. Veter je polegel in postane prijetno toplo, ko stopamo po zasneženi progi navzgor. Korak za korakom smo višje in končno stopimo na sedelce med zgornjo postajo nekdanje sedežnice in vrha na naši levi strani, kjer se odpre čudoviti pogled na Kontni vrh, Črno prst in vrh Črne gore. S sedla gremo levo na pobočje gozda in iz njega na greben. Sneg je zelo trd in prijatelj brez srenačev se odloči nositi smuči proti vrhu, ostali pa se vzpenjamo s smučmi. Greben se pne, nato spusti in še enkrat moramo strmo navzgor, da dosežemo sam vrh, kjer na jugozahod pada zelo strmo pobočje v Bačo. Lepa je Grapa in vrhovi nad njo, na eni strani zasneženo vršnje pobočje Porezna in na drugi strani greben do visoke Črne prsti in dalje. Čudoviti so pogledi na Bohinjske gore, oddaljene vrhove okoli Triglava, bližnjo Koblo in Karavanke za njo.
Uživamo na soncu in počivamo na grebenu z zasneženim pobočjem na eni strani in golim strmim pobočjem na drugi strani, nato pa na smuči. Sledijo lepi zavoji po trdem snegu v gozd, kjer je smuka naravnost odlična. Prismučamo na opuščeno smučarsko progo in po njej se spuščamo v dolino, Smučamo celo po pršiču v senci, po trdem in poledenelem snegu na soncu in tako menjaje pridemo do dolinice, kjer smo se povzpeli od lovske koče. Tokrat nadaljujemo smučanje po progi do desnega odcepa in nato po poledeneli cesti do lovske koče, kjer imamo še en odmor za pripravo smuči za hojo. Še nekaj požirkov vročega čaja in gremo zopet navzgor. Sneg ni popustil in več ali manj je poledenel. Ker prijatelj nima srenačev, je prisiljen zopet nositi smuči in zato poiščemo bolj sončne predele gozda, kjer sneg malce popušča pri hoji v smučarskih čevljih. Tako se vzpenjamo in ko pobočje dovoli, tudi prijatelj stopi na smuči. Iz gozda pridemo pri lovski opazovalnici in se spustimo v široko dolino pod Šavnikom, kjer ocenimo, da vzpon na ta vrh nima smisla. Preveč je pobočja brez snega. Presmučamo in prehodimo dolinico in se pričnemo vzpenjati skozi gozd. Tokrat gremo na greben med dvema dolinicima, med Možicem in vrhovi pred Slatnikom. Vzpon je kar naporen, a končno vendarle stopimo na enega od vrhov, kjer zopet zoprno piha.
Trije se odločimo nositi smuči na naslednji nižji vrh, četrti pa kljub tanki snežni odeji odsmuča proti ovčarskem stanu. Na sosednjem vrhu tudi ostali stopimo na smuči in odsmučamo za njim. Tokrat gremo nad stanom na prelom pobočja. Snega je bore malo in še ta je več ali manj pomrzjen. Kljub temu je smučanje v dolinico pod Slatnikom odlično, dalje pa tako tako. Spet smo na poledenelem pobočju in smučamo grapice dokler ne pridemo na dostavno cesto med smučiščem in stanom. Po njej gremo po hrestajočem ledenem snegu do smučišča. Lepo je narediti nekaj zavojev brez pretiranega tresenja, kar je za naše že utrujene noge pravi balzam. S smučišča zavijemo nižje levo in po poledenelem snegu do parkrišča, kjer snememo smuči in naredimo še nekaj korakov do avtomobilov. Naredili smo skoraj petnajst kilometrov poti in se povzpeli nekaj več kot tisoč višinskih metrov. Pospravimo opremo, sedemo v avtomobile in se za to zimo poslovimo od Soriške planine.
Odpeljemo v Železnike, kjer potešimo suha grla in po prijetnem razgovoru nadaljujemo vožnjo proti domu. Kaj so že zjutraj dejali žičničarji. Da bo treba zaračunati turnim smučarjem parkirnino, to so rekli...