Razgledi - Borut Peršolja: ... ali kako razumeti legendo?
SENCA OČAKA ALI KAKO RAZUMETI LEGENDO?
Kdo je legenda? In še prav posebej: Kdo je živa legenda?
Kako naj se izrazim ob njem, njej? Rabijo njegova/njena dejanja – podobno kot nam služi legenda na zemljevidu – ključ za razumevanje? Se lahko odnos do izrednosti spremeni, če sta čas in razvoj prinesla drugačnost?
(Fotografija: Borut Peršolja/telefon HTC)
To so bila vprašanja, ki so mi rojila po glavi, ko sem se tretjega februarja 2016 odpravljal na eno od dveh predavanj Reinholda Messnerja v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
To sicer ni bilo moje prvo srečanje z njim, saj sem ga v živo poslušal v Kranju, septembra leta 1990, en dan predno sem odšel na služenje vojaškega roka JLA. Takrat je v Sloveniji/Jugoslaviji gostoval na povabilo Toma Česna po njegovem vzponu na Lotse. Drugič sem ga – ob izdatni pomoči Katje Krasko – videl leta 1999 (in takrat dobil tudi njegov avtogram), ko je v Slovenijo prišel na povabilo Mobitela ob uspešni odpravi v južni steni Daulagirija Tomaža Humarja.
To je bilo torej tretje srečanje v živo, vmes pa je bilo še cela vrsta posrednih stikov, bodisi skozi njegove medijske objave, ali ob obisku njegovih muzejev ali ob branju njegovih knjig. (Prek Vikija Grošlja sem ga tudi prosil za stavek ali dva o Marku Prezlju, ki smo ga vključili v obrazložitev za zlati red za zasluge, ki ga je Mark kasneje zasluženo prejel iz rok predsednika Republike).
Vsekakor je skupni imenovalec ta, da te Messner v nobenem primeru ne pusti hladnega. Res je karizmatičen, odličen govorec in nenarejeno samozavesten, saj prepričano ve, da so izkušnje mnogo, mnogo več, kot le razmišljanje kako bom, če bom.
V njegovem poalpinističnem javnem delovanju izstopajo vsa tri uprizoritvena področja: javna predavanja z besedo in fotografijo, alpinistične in raziskovalno/pustolovske knjige ter dokumentarni filmi. (Na ta način se z njim seznani tudi največje število slehernikov. Ne smemo pa spregledati njegove graščinsko muzejske interpretacijske dejavnosti.) Popolnoma jasno je, da je ta del njegovega življenja povezan s poslom in preživetjem (lahko bi rekli: dan po tem), a zdi se, da ostaja in obstaja stvaren.
Izjava, o kateri lahko znova in znova razmišljam, je iz njegovega najmanj produktivnega obdobja, ko je bil poslanec Zelenih v Evropskem parlamentu: »O vsem, kar počnem, hočem odločati sam. Nihče ne more vplivati name, če sam tega ne dovolim. Niti politika ne.«
(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)
Precej dokončno in univerzalno je njegovo spoznanje: »Naravi ni mogoče ukazovati, zato mora vsak zase sprejeti odgovornost, ko jo izzove. Ne gre kriviti gora, lahko jih samo spoštujemo. Alpinizem je nekaj veličastnega tudi zato, ker v sebi nosi možnost ideje, da uresničim nekaj nemogočega. Toda že dolgo vem, da gore ponujajo občutke sreče in žalosti v enakem razmerju. Mislim, da tiste, ko smo še živi, od preostalih loči močan nagon po preživetju … Globoko sočustvujem z družinami vseh alpinistov, ki niso preživeli.«
Najbolj pa se lahko poistovetim z njim ko pravi: »V trenutku, ko človek doseže srečo, ko je srečen, ga to stanje ne zanima več. Kaj naj počne s tem? Iskanje je precej bolj zanimivo, tudi za spoznanja o sebi.«
(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)
* * *
Seveda ni nobene možnosti, da bi ga kdaj gostil na gorniškem večeru (se pa že nekaj časa dogovarjam s Stevom Housom), a včasih vendarle razmišljam o tem, kaj bi ga vprašal v domžalski knjižnici.
Zdi se mi, da se Slovencev že desetletja loteva na drugačen način kot alpinistov, alpinistk drugih nacionalnosti. Nekako smo mu blizu, zato ne presenečajo izjave kot »to, kar so Slovenci naredili z vzponom na Mount Everest prek zahodnega grebena, je veliko pomembnejše od mojega vzpona brez dodatnega kisika«. Zanimalo bi me, kaj je tisto, kar južnemu Tirolcu budi simpatije pri naših fantih.
Vsekakor bi ga pobaral tudi o tem, če je pripravljen vrniti cepin Tomaža Humarja, s katerim je ta preplezal južno steno Daulagirija, nazaj v Slovenijo, saj je ta kos opreme pomemben del (zakonite) nacionalne gorniške dediščine …
Pogled bi bolj kot v preteklost usmeril v prihodnost. Ker verjame, »da na segrevanje ne vpliva le človek, ampak predvsem vesoljski ciklusi, ki so se dogajali na zemlji že takrat, ko še nihče na njej ni vedel, kaj je ogljikov dioksid«, bi ga pobaral, kako bo po njegovem izgledal vzpon na Everest čez 50 let
Zanimala bi me tudi vztrajnost, če ne celo najtrdovratnejša trma, saj je moral, da mu je uspelo opraviti vseh osemnajst vzponov na osemtisočake, kar trinajstkrat obrniti. Je tudi trma samostojen instinkt, tisto zdravo in neokrnjeno stanje, ki ga človek premore, tako kot na primer nagon po preživetju?
Na prejšnje vprašanje se navezuje tudi naslednje, saj je Reinhold Messner večkrat in ob različnih priložnostih bil zelo natančen: » … vrhunski alpinist, ki ni doživel velikega neuspeha, ne obstaja«. Kaj vse šteje za neuspeh? Pomrznjen prst na roki, razpadla zveza z ljubljeno osebo, smrt najbližjega? Kako smrt osmisliti danes, ko je na televizijskih poročilih v pol ure govorjeno o toliko smrti, kot jih je nekoč odrasel človek v resnici doživel od blizu v vsem svojem življenju?
Popolnoma logično je, da se alpinizem razvija iz generacije v generacijo. Potrošniško se celo zdi, da se razvija popolnoma na novo celo od sezone do sezone, ko izidejo novi nazorni in vabeči katalogi z osebno in tehnično opremo. Vsaka generacija naredi nekaj, kar je prejšnja imela za nemogoče. A umor ostaja umor! Torej: bi danes še enkrat napisal Umor nemogočega? Kaj bi spremenil, kaj bi odvzel in kaj dodal temu odmevnemu besedilu?
»Na Antarktiki nisem mogel pasti v globino. Tam sem bil izpostavljen nevarnosti v vsej njeni prostranosti. Nekaj popolnoma novega, precej bolj strašljivega, kot je Himalaja.« Vprašal bi ga, kako v zrelih in čez letih shaja s samoto in izkušnjo, ki mu jo je ob dva tisoč kilometrskem prečenju razkrila puščava Gobi. Tam je namreč »začutil, da mu tema razžira dušo. Bal sem se, da se ne bom več vrnil.«
(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)
Na živce mu gre, da se na račun gora pripoveduje različne banalnosti. Ob spominu, kako so ga v eni od skritih kamer naplahtali s kioskom sredi stene, bi me zanimal njegov odnos do samoironije, do tovariških zajebancij in inicijacijske robatosti, ki pospešeno izginja iz alpinističnih odsekov in društev.
* * *
Razmislek o legendah s tem seveda ni izčrpan.
Denimo:
- Na katerih področjih mora nekdo dosegati visoko raven izjemnosti: doma, v družini; pri opravljanju poklica, v službi; v prostem času ali v celotni paleti dogajanja, ki mu rečemo življenje?
- Je spoštovanje dosežkov lahko zgolj brezpogojno ali vendarle obstaja tudi način komuniciranja, ki omogoča kritično obravnavo?
- Se z visoko starostjo legende spreminja razmerje in pričakovanje, da se govori le še o uspehih in dosežkih, bistveno manj pa o drugih vidikih?
- Je sploh mogoče načenjati temo, ne da bi ta, ki o tem govori, piše, res celovito (tudi v časovnem, družbenem in sociološkem oziru) poznal resničnost dogajanja?
- Si lahko nekdo drzne vleči razvoj naprej, ne da bi poznal dolžino in debelino črte tistih, ki so jo vlekli pred njim?
Še marsikaj bi se našlo in morda bom lahko kaj o tem spregovoril tudi z vsaj enim od letošnjih že napovedanih gostov gorniških večerov – Tonetom Škarjo.
* * *
Če se vrnem k Messnerju: zanimalo me je in me še vedno zanima njegov pogled na svet. Zavedajoč se dejstva, da se v ničemer ne morem primerjati z njim, razen v dejstvu, da pripadava človeštvu, in da mi tudi ni mogel biti vzornik, sem se vendarle čutil dolžnega, da mu vrnem nekaj za tisto, kar mi je dal, ko sem ga poslušal, bral in gledal. Ne, ne gre za privrženost ali občudovanje, temveč za željo biti blizu z nekom, ki je fizično oddaljen in s katerim me razen močnega stiska roke ne povezuje nič, kar stoji za besedo ljubezen.
Oddolžil sem se mu tako, da sem poskrbel za prevod njegovega besedila Umor nemogočega iz leta 1971 (torej pred mojim rojstvom).
Prevod The Murder of the Impossible (PDF 427 kB)
Upam, da ga bomo zato lažje in bolje razumeli. In ga tudi udejanjali. (Hvala vsem trem sodelavkam za požrtvovalnost in potrpežljivost!)