Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinski vestnik - februar 2019

 02.2019
Kazalo objav v vseh letnikih PV

Iskanje po vsebinah PV 

ponedeljek, 18. februar 2019, ob 05:31, Dušan Škodič, ogledov: 497

Tema meseca: Ledno plezanje / Intervju s Stazo Černič in Danico Blažina / Kolumne / O planinskih kočah in o članarini  ...

UVODNIK: Dragi plezalke in plezalci v prihodnosti! Marta Krejan Čokl

LED JE LEP 
Od odpiračev za buteljke ... Marta Krejan Čokl
LED JE LEP  
Od A do Ž. Z luknjami. Aljaž Anderle
LED JE LEP  
Rinka prvič in edinkrat do zdaj. Marta Krejan Čokl
LED JE LEP  
Čez zaledenele slapove v Logarski dolini. Silvo Babič
LED JE LEP  
III, WI, AI, 4 pa še X. Marta Krejan Čokl
LED JE LEP 
Kaj potrebujem za ledno plezanje. Marta Krejan Čokl

INTERVJU 
Staza Černič. Marta Krejan Čokl

INTERVJU  
Danica Blažina. Marta Krejan Čokl

PLANINSKA ORGANIZACIJA  
Stazi in Danici priznanje za življenjsko delo. Po sporočilu za javnost povzel Vladimir Habjan

ZGODOVINA PLANINSTVA  
S krošnjami in konji v hribe. Aleš Guček

Z NAMI NA POT  
Na obrobju Savinjske doline. Andreja Erdlen

PLANINČKOV KOTIČEK  
Bela, ovca iz Bovca. Kristina Menih

V SOSEŠČINI  
Da nam ne poči srce ... Olga Kolenc

ZDRAVJE  
Zakaj se mudi. Jurij Gorjanc, Igor B. Mekjavić

TUJE GORE  
Pohodniška pot čez gore treh držav. Lidija Kmet

KOLUMNA  
Kraj tisočerih odgovorov in resnic. Marko Mavhar

LITERATURA  
Kadar boš na rajžo šel. Tone Škarja

V SPOMIN  
Mirko Dermelj. Tatjana Peterlin Neumaier

GOSPODARSTVO  
V kočah poleg turistične še promocijska taksa. Zdenka Mihelič

ČLANARINA  
PZS z več člani tudi v letu 2018. Zdenka Mihelič

VREME  
Različni vremenski modeli. Veronika Hladnik

NOVICE IZ VERTIKALE 
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 
LITERATUA  
PLANINSKA ORGANIZACIJAFILM 
TRIGLAVSKI NARODNI PARK 
JUBILEJ


UVODNIK: Dragi plezalke in plezalci v prihodnosti!

Pismo vam pišem v času, ko je ledu in snega vsako leto manj. Spominjam se, kako je moral brat domov po starše, da so me rešili iz snežnega zameta, v katerem sem obtičala med potjo v šolo, pa od takrat ni minilo niti štirideset let. Oče pripoveduje zgodbe o takšni količini snega, da so ljudje ostali ujeti v njem in so zmrznili na poti od ene do druge kmetije, ki jo poleti prehodiš v pol ure. Zdaj pa se v istem letnem času ozrem naokoli in vidim mladino, kako hodi v šolo v tako nizkih platnenih čevljih in nogavicah, da jim gležnji gledajo ven. Zdi se mi, da smo svoj planet pošteno zašuštrali.
Dan pred božičem leta 2003. Na ferajnu sem si izposodila čelado, cepine in dereze. Bila sem strašno zagreta tečajnica, tako da mi ni bilo prav nič težko iti brez kakršnega koli znanja o lednem plezanju v Sinji slap. Seveda nisem šla sama, ampak z vodjo alpinistične šole. V naslednjem slapu sem že plezala prva v navezi, in to s svojim parom cepinov iz druge roke, dereze pa sem si kupila čez kakšne tri slape. Kako naj vam opišem nekaj, česar zdaj verjetno ne morete več ne videti ne občutiti? Ljubezen na prvi (pog)led! Led pa je minljiv. Minljivost je skupaj s svojim nasprotjem, večnostjo, pojem in dejstvo, ki bega ljudi, odkar smo se začeli spraševati o svojem obstoju. Minljivost je nekaj, zaradi česar dobi tisto, čemur pripisujemo to lastnost, večjo vrednost kot nekaj, kar je, recimo pogojno, večno. Slika pokojnega slikarja je neprimerno bolj cenjena, kot je bila prej, ko je še malal s čopiči po platnu. Logično, saj naenkrat količina slik ni več neomejena. Podobno je z ledom. Njegov minljivi in spremenljivi značaj je tak, da nas privlači. To, da nam ponuja obilo možnosti, ki so vsakič, ko plezamo po njem, drugačne, je izziv. Mogoče je tako privlačen predvsem zato, ker nas s svojim značajem opozarja na našo lastno krhkost in minljivost. Led je lep, nepredvidljiv, iskren. Ne izsiljuje, ni ljubosumen, ne laže in ni zahrbten. Je, kakršen je, tak se daje in ponuja. Če je prezahteven, se je treba spoštljivo umakniti. Če smo vsiljivi, nas zavrne.
Končuje se moj najljubši mesec, kar pomeni, da bo kmalu tudi mojega najljubšega letnega časa konec. Presneto, vsako leto ga je manj! Zima je vedno krajša in vsako leto milejša. Nazadnje me je konkretno zanohtalo pred sedmimi leti. Prejšnji teden sva s prijateljico iskali led okoli Vršiča. Letos je, presenetljivo, zamrznilo kar nekaj vode, in čeprav mraz ni niti "konkreten", kaj šele običajen, kakor je bil še pred kakim desetletjem, vendarle vztraja nekoliko dlje kot zadnja leta. Je pa vode manj kot navadno, tako da bera lednih lepotcev tudi tokrat ni ravno velika. Od kakih štiridesetih zamrznjenih slapov, kolikor so jih imeli na voljo na primer samo v Logarski dolini v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, jih zdaj tam zamrzne le kakih pet. Zato se prerivamo v njih in drug drugemu mečemo kose ledu na glavo, saj sorazmerno z izginjajočimi zaledenelimi slapovi raste število lednih plezalk in plezalcev.
Slike, ki jih najdete v starih Planinskih vestnikih, predvsem v tej številki, ki jo držite v rokah, so najbrž precej zgovorne, ampak čeprav radi pravimo, da fotografije povedo več kot tisoč besed, vam nikoli ne bodo povedale, kako se počutim(o), ko plezam(o) po minljivosti, ujeti zgolj za trenutek, ki je mogoče zadnji. Da, zadnji. Da se vrnem na Vršič ... Nekje pod Prisojnikom čez skalni previs visi kos ledu. Od daleč je videti kot smrkelj, ki leze iz nosu premraženega mulca. Tisti kos ledu ima ime in sloves. Lambada. Nikoli je nisem preplezala. Ni bilo priložnosti, čeprav se čas za lepe stvari kljub noremu ritmu življenja vedno najde. Bojim se, da je tudi nikoli ne bom preplezala. Bojim se, da je bil zadnji trenutek, ko je Lambada v celoti zamrznila, zares zadnji. Zdaj, januarja 2019, gledam ta led in tisto, kjer bi moral biti led, in si predstavljam plezalce, kako plezajo po ... tistem. Po nečem, kar ta trenutek ne obstaja. Po nečem, česar vi najbrž ne boste nikoli videli (razen na fotografijah), kaj šele doživeli, če ne boste odpotovali bolj severno ali bog ve kam, saj ne vemo, kako se bo zasukala ta naša Zemlja.
Drage ledne plezalke in plezalci, tako je bilo včasih. Upam in iskreno si želim, da sem le pesimistka srednjih let, ki se moti, čeprav si vsako zimo znova reče: "Saj bo! Čutim v kosteh!" No, roko na srce, to se z leti vedno bolj (ob)čuti ... Tega pisma, namenjenega vam, ki bi se mogoče zaljubili v led, če bi ga spoznali, ne morem vreči v poštni nabiralnik, saj poštarji nimajo časovnih strojev. Zato ga bom zapakirala v tole številko Planinskega vestnika z upanjem, da se bo kak izvod ohranil in prišel v roke, ki bodo z enako spoštljivostjo in užitkom kot moje vzele par lednih cepinov in jih kljub mojim bojaznim zapičile v svoj "Sinji slap".
Vse dobro!

Marta Krejan Čokl 

Oznake: BIB, PV
eXTReMe Tracker