Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Suho ruševje

   
   
   
   
nedelja, 17. februar 2019, ob 12:00, Silvo Baznik, ogledov: 1287

Silvo Baznik: Končno dvotedenski prisilni počitek zamenjam za pot med gorske vršace. 

Iz meglene Ljubljane hitimo na Gorenjsko in z avtoceste zavijemo proti Tržiču in po Šentanski dolini pripeljemo na Ljubelj, kjer je parkirišče nabito z jekleno pločevino.

Poiščemo prosto mesto in pripravimo smučarsko pohodno opremo. Na Ljubelju je skromna snežna odeja, ki se z višino sicer malce odebeli, a na srečo je večji del dneva še v senci, tako da bo še nekaj dni vzdržala in nudila smuko do dna. Pred nami in za nami gre nepregledna kolona pohodnikov, lačnih snežnih doživetij. Koprena na nebu ne dovoli soncu razviti vso svojo moč, a kljub temu je prijetno toplo in po prehojenem prvem grebenu pred dostavno cesto romajo vrhnja oblačila v nahrbtnike. Cesta je bila splužena in zato nima obilice snega. Tudi pobočja nad njo so že splazila in hoja je varna. Počasi hodim in prijatelji so solidarni z menoj, saj vedo, da so mi virusi pobrali veliko moči in bo potrebno daljše obdobje za nove moči.

Ko se ozremo na Šentanski plaz, vidimo kolono turnosmučarskih navdušencev, ki se vzpenjajo v zavojih po plazu na Begunjščico. Tudi pogled na centralno grapo kaže naslednjo kolono, ki se vzpenja. Sedaj je snežna odeja že debelejša, a še vedno skromna za ta letni čas. Še malce vzpona in stojimo nad planinsko kočo na Zelenici, kjer je pravi direndaj. Očitno so organizirani tečaje, morda za vodnike, ker kar nekaj skupinic v okolici vadijo prvine delovanja v snežnih razmerah. Gremo mimo koče in se povzpnemo na breg, od koder so lepi razgledi na najvišji vrh Karavank in bližnjo piramido Vrtače in Zelenjak v zatrebu doline Suhega ruševja, kamor nas nese naša današnjo izbira.

Prečimo ratrakirano smučišče in stopimo na pot skozi gozd. Držimo se smučin pred nami in v kratkem dosežemo pobočje, ki nas pripelje pod veliki balvan, od koder so vidna pobočja z ruševjem, ki ga sneg ni v celoti prekril. Tudi tu nismo sami. Pred nami in za nami se vije kolona gorskih navdušencev. Lep dan s temperaturo nad ničlo, skoraj nič vetra v dolini med visokimi vršaci, kaj je lepšega? Naredimo prvi kratek odmor za okrepčilo in nato gremo dalje. Povzpnemo se po pobočjih ruševja na zgornji plato, od koder se odpre pogled na celotno dolino in njen zatreb. Snega ni obilno, a dovolj za smuko. Tudi pobočji Vrtače in Palca kažeta že gole strme stene, med katerimi so grape zalite s snegom. Stopimo dalje za prijateljem, ki se je medtem povzpel na veliki balvan in nas pričaka, da gremo skupaj dalje. Resnično grem počasi in sem hvaležen prijateljem, ki so svoj tempo prilagodili mojemu. Večkrat se ustavim, da zajamem sapo in počijem, se osvežim z vročim čajem in stopam dalje. Bližamo se zatrebu doline in Peter in Matej se počasi oddaljujeta, medtem ko mi Rado stoji ob strani in me vzpodbuja, kar mi da še nekaj moči za zadnji vzpon na pobočje med Zelenjakom in Vrtačo. Prijatelji gredo do senčne grape Vrtače, jaz pa zastanem nekaj deset metrov nižje na soncu na grebenu, od koder je pogled na avstirjski Ovčji vrh in kjer zaključim vzpon.

Za menoj prideta turna smučarja, nekaj jih počije še nižje ob vznožju Zelenjaka, nekaj jih je videti na vrhu Žleba in še nekaj se jih vzpenja iz doline. Vroč čaj in nekaj hrane iz nahrbtnika mi da novih moči. Pripravim opremo za smučanje, prijatelji prismučajo do mene in se spustijo v dolino in za njimi grem še sam. Sneg je trd, deloma poledenel, a lepo smučljiv in zavoj sledi zavoju in kot bi trenil smo v dolini med vzpenjajočimi smučarji in pohodniki. Ni kaj, danes je veliko prometa, a na srečo dovolj prostora za vse. Lepo je. Prečimo pobočje, poiščemo lepe prehode in že smo na vrhu pobočja nad dolinico z velikim balvanom. Spustimo se med ruševje in tik tak smo pri balvanu, kjer naredimo skupinsko fotografijo in nato poprosimo mimoidočega za še nekaj posnetkov.

Odločimo, da smučamo skozi gozd in gremo. Prečimo grapo, se spustimo med drevesi na odprto pobočje Zelenice in stopimo s smuči za zadnji vzpon. Prijatelj mi nosi smuči in mi olajša vzpon, Tik pred vrhom, ko se pobočje položi, pa ponovno na smuči. Še nekaj vzpona in smo nad kočo, kjer je še vedno živ žav. Smučamo do koče, se povzpnemo do nekdanje zgornje postaje žičnice in v senci pričnemo zadnji smuk v dolino. V izogib plazovini smučamo po zglajenem pomrzjenem pobočju do koče na Vrtači. Še vedno se precej ljudi vzpenja, medtem ko mi smučamo na Ljubelj. Nižje je vedno manj snega, a brez praske prismučamo na izhodišče, kjer parkirišče še vedno poka po šivih.

Zamenjamo obutev, pospravimo smučarsko opremo in odpeljemo v Tržič, kjer sedemo na sončno teraso in si privoščimo pijačo, prijatelji hladno pivo, jaz pa vročo čokolado, in steče razgovor o današnji turi. Vsi se strinjamo, da snega ni v obilici in da bo hitro potrebno izkoristiti dane razmere, če bo sonce tako prijetno grelo tudi v naslednjih dneh. 

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker