Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Hansjörg Auer,

Dnevnik, 11.02.2019 05:45
Hansjörg Auer, poklicni plezalec: V gorah sem bil velikokrat v brezizhodni situaciji 


Festival gorniškega filma: Program
Facebook | Nakup vstopnic za predavanje


 

sreda, 13. februar 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 780

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... poklicni plezalec: V gorah sem bil velikokrat v brezizhodni situaciji

Hansjörg Auer, avstrijski alpinist, bo konec februarja na 13. festivalu gorniškega filma v Ljubljani predaval o svojih vzponih in »poštenem«, etičnem plezanju. 
Na prvi tritisočak je stopil pri šestih letih starosti, pleza od dvanajstega leta. Velja za enega najboljših v solo plezanju v najzahtevnejših stenah in visokih gorstvih. Pred desetimi leti je pustil službo učitelja matematike in telovadbe v srednji šoli in kot poklicni plezalec nanizal odlične dosežke: solo vzpon v smeri Riba v Marmoladi, himalajske prvenstvene vzpone na Kunyang Chhish East (7400 m), Nilgiri South (6839 m) in lanski solo po še nepreplezani zahodni steni Lupghar Sar West (7157 m).

Kako pomemben je za vas etično »čisti« alpinizem? Je soliranje (plezanje brez varovanja z vrvjo) najvišja oblika alpinizma?
To je stvar perspektive, nisem pa navdušen nad razvrščanjem različnih disciplin na boljše in slabše. Zame je najpomembnejši čisti slog plezanja, a gre pri tem za bolj osebno vprašanje intenzivnosti in izpostavljenosti, ki jo želiš doživeti med plezanjem, kot pa za to, da bi bil boljši od drugih. Vedno sem bil in še vedno sem usmerjen v »goli« slog plezanja, obenem pa v plezanje na veliki nadmorski višini, kjer je intenzivnost doživetja najmočnejša, vedno iščem tudi maksimalno izpostavljenost.

Ali vaš matematični um vpliva na vaše ravnanje in odločitve pri plezanju?
Sploh ne. Mislim, da odločitve prej sprejemam intuitivno kot pa racionalno.

Lansko pomlad ste se v južni steni Achplatte v Avstriji znašli v brezizhodnem položaju in ste morali izvesti zelo tvegan spust po vrvi, ki ste ga posneli s kamero. Kaj ste razmišljali v tistih trenutkih, vas je bilo strah? Kako razumete strah, smrt in srečo v gorah?
Mislim, da je šlo za posebno situacijo, in seveda me je bilo strah. Vendar pa sem se v vseh letih svojih vzponov že velikokrat znašel v na prvih pogled brezizhodni situaciji. A je bila na koncu vselej neka rešitev. Mislim, da se moraš biti pogosto sposoben soočiti s svojo zavezo, zagotovo pa potrebuješ tudi srečo. Vendar pa ni najpomembnejše vprašanje, ali se ustaviš ali si sposoben nadaljevati, saj nikoli ne želiš prenehati s tem, kar rad počneš. Za zmanjšanje tveganja je najbolje, da ostaneš osredotočen na kakovostne vzpone namesto na njihovo količino, saj to zmanjša verjetnost, da bo šlo kaj narobe. Tega me je naučil veliki Simon Anthamatten, ki me je leta 2013 vpeljal v plezanje v visokih gorstvih.

O svojih vzponih predavate pod naslovom Povsem normalno. Želite s tem poudariti, da sta nevarnost in tveganje zgolj stvar zornega kota in plezalčeve psihološke moči?
V zadnjem letu me je veliko ljudi razglasilo za norega. Vendar nisem nor. Mogoče sem drugačen, nikakor pa nisem plezalec in gornik brez omejitev, kot vsak, ki hodi v gore. V svojem predavanju veliko govorim o človeku, ki stoji za določenimi dosežki. In ljudje lahko ugotovijo, da sem prej »povsem normalen« kot pa nor. Vsaj upam tako.

Na svoji spletni strani ste izpostavili svoje najpomembnejše vzpone – pol ducata zahtevnih vzponov v Alpah in tri prvenstvene smeri v Himalaji. Kateri od njih je bil najzahtevnejši?
Najzahtevnejšega ni na tem seznamu. Vzpon v južni steni gore Nilgiri South leta 2015 in tragedija zaradi izgube enega od mojih najtesnejših prijateljev sta bila najtežja stvar, s katero sem se moral doslej spopasti. Sicer pa sem prepričan, da imaš lahko v svojem alpinističnem življenju v »kartoteki« le peščico najboljših vzponov. Vse drugo je v sredini. Za sabo imam tri takšne vzpone – soliranje v smeri Riba in vzpona na Kunyang Chhish East ter Lupghar Sar West – in upam, da lahko dosežem še kakšnega več.

Nam lahko poveste kaj več o solo vzponu na Lupghar Sar West, ki ga je spletni portal ExplorersWeb uvrstil med 10 najboljših odprav v letu 2018?
Vzpon sem iz baznega tabora (4500 metrov, op. p.) opravil v dveh dneh z enim bivakom na približno 6200 metrih nadmorske višine. Načrtoval sem sicer dva bivaka, vendar sem se drugi dan odločil za vzpon na vrh v enem zamahu. Vso opremo sem pustil na približno 6900 metrih višine, kjer sem dosegel zgornji del severozahodnega grebena, in splezal na vrh brez nahrbtnika in vrvi. Na polovici grebena sem si očital veliko napako, ker sem vrv pustil spodaj, vendar se je na koncu vse dobro izteklo. Zelo sem se moral osredotočiti še na plezanje navzdol.

Leta 2013 ste s Simonom Anthamattnom in svojim bratom Matthiasom preplezali prvenstveno smer na Kunyang Chhish East. Kako je plezati z bratom?
To doda plezanju veliko več čustev. S svojima bratoma grem velikokrat v gore. Vendar pa zdaj za Matthiasa, ki ima dva majhna otroka, ni najboljši čas za zahtevno plezanje, mogoče bo spet čez nekaj let.

Ali druge alpiniste, ki jih spoštujete, jemljete kot tekmece? S kom si želite plezati skupaj?
Kaj, kako težko in kje plezaš, je pomembno, ko si mlad, ko si starejši, pa postanejo te stvari manj pomembne. Prvo vprašanje je, s kom boš plezal in delil čas, ki ti je na voljo. Nikoli nisem bil tip, ki bi plezal s komerkoli, ki bi pač imel čas. Če se ne morem dogovoriti z enim od svojih najljubših soplezalcev, raje počnem kaj drugega. Moja najboljša soplezalca za težke smeri pa sta Alex Blümel in Much Mayr.

Kakšni so vaši načrti, ko boste prenehali z nevarnim soliranjem, če sploh boste kdaj?
Moja profesionalna plezalska kariera se je bolj zgodila, kot pa da bi jo načrtoval. V tem trenutku od tega dobro živim. Vselej so argumenti za in proti profesionalnemu plezanju, na koncu pa je to tudi privilegij. Na splošno solo plezanja – bodisi alpskega skalnega plezanja ali plezanja na visoki nadmorski višini – nikoli nisem zares načrtoval. Nenehno sem sicer imel v glavi nekaj zamisli, to, ali jih lahko uresničim, pa je vedno vprašanje trenutka. Videli bomo, ali se bodo takšni trenutki v prihodnosti še pojavili. Ne glede na to bo v mojem fokusu vselej vidik tehničnega plezanja v gorah.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker