Večer, Intervju - Petra Vidali: … v enem zamahu: Založnik, doktor založništva, farmacevt, ekonomist, pohodnik in pisatelj Samo Rugelj, …

 … ki pametno združuje poslanstva in posel - hoja je zdravilo, knjige o hoji, ki jih piše, pa so precejšnje uspešnice.

Vaša najnovejša knjiga o hoji, Triglavske poti - Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije, se mi zdi dobro napisana in iskrena knjiga. Potem ko ste Triglav osvojili v različnih zasedbah, s starši, s prijatelji, ko ste nanj popeljali prvič svoje otroke, ko ste prišli prvič peš iz Ljubljane do Aljaževega stolpa v šestih dneh, drugič pa v enem dnevu in pol (ta pot je osnovna zgodba knjige), ali vas sploh še mika?
"Seveda me še vedno mika. Triglav je zmeraj na programu. Nanj bi šel čim prej spet rad s svojimi, v katerikoli kombinaciji. V okviru svojega eksperimentiranja s hojo se tudi pripravljam na izziv, da nanj pridem v enem zamahu, izpred Prešernovega spomenika do vrha. Upam da mi to kmalu uspe. Intimno bi mi enkrat v prihodnosti pomenilo največ, če bi lahko gor spravil še na primer kakega od (morebitnih) vnukov. Rad hodim tudi po drugih gorah, vendar me Triglav vedno znova privlači."

Kaj je takega na njem? So se idealno skombinirali simbolni pomeni, težavnostna stopnja in lepote narave?
"Mislim, da je osnova njegov monumentalni masiv, ki se dobro vidi tako iz Ljubljanske kotline kot s slovenske obale. Vse drugo, torej izziv, kako se povzpeti nanj, kako nanj nalepiti nacionalno simboliko, je prišlo kasneje, ter ga spremenilo v eno ključnih točk slovenstva, s katero se poigravajo tako politiki kot športniki pa tudi običajni ljudje. Vsak Slovenec ima zgodbo s Triglavom. Ko so izšle moje Triglavske poti, mi je marsikdo izpovedal svoje spomine v zvezi z njim: tudi tisti, ki se še niso povzpeli nanj, so mi pripovedovali svoje razloge."

Sami imenujete svoje udejstvovanje rekreativno. Res ni tekmovalno, ker ste samo v bitki s samim sabo, ampak ljubiteljsko pa to premagovanje čim daljših tur v čim krajšem času tudi ni, ne? Ekstremni rekreativec, recimo?
"Hm, morda. Želim kar se da dobro (s)poznati svoje telo in njegovo naravno vzdržljivost. Mislim, da sem s temi dolgimi in hitrimi pohodi pokazal, kaj lahko mimogrede naredi nekdo, ki ima sicer sedeči, pisarniški poklic, se pa telesnih izzivov loti premišljeno in ob upoštevanju zakonitosti delovanja človekovega telesa. Vse, kar sem dobrega o hoji napisal v knjigi, se potrjuje v praksi."

Zakaj, mislite, je to postalo tako popularno? Samo zaradi skrbi za zdravje najbrž ne? (Kako zdravo je pravzaprav toliko hoditi?) Zaradi samouresničevanja? Hodimo hitro, ker tudi živimo hitro?
"V določenem delu populacije, recimo pri petini ljudi, je potreba po gibanju avtomatično vgrajena, vsakodnevno ga prakticirajo. Drugi del to počne občasno, gredo na sprehode, do kake planinske koče itn. Preostali del je podlegel telesni lenobnosti sodobnega časa in se skoraj ne rekreira. Eni se s tem, kakšna je vez med telesom in duhom, ukvarjajo tudi mentalno. Ja, v tem iščejo tudi uresničevanje svojega celostnega bitja. O zdravilnosti hoje po mojem ne gre dvomiti. Hoja je osnova človekovega življenja - to je temeljni način našega premikanja. Vračanje k izvoru, razmišljanje o tem, kakšno je bilo nekdaj človekovo naravno življenje, pa je ena od stalnic naše dobe, ki je v tem internetnem času pač logično priplavala na površje."

So tudi knjige o hoji tako popularne kot hoja?
"Knjige o teku so (vsaj v slovenščini) pred leti zajahale družbeni trend teka kot množične rekreativne dejavnosti. Knjige o hoji in potepanju, recimo razna romanja po Caminu, so bile tako ali drugače navzoče že tudi veliko prej. Nastajajo vzporedno ob tekaških knjigah in bodo gotovo živele še dolgo. Hoja ima v sebi vgrajen veliko širši nabor možnosti knjižne obdelave, lotijo pa se je tudi precej raznoliki avtorji. Če pogledamo v Veliko Britanijo, vidimo, da tam vsako sezono izide kar nekaj knjig o naravi, ki vključujejo tudi hojo. S knjigo Triglavske poti sem tako želel po svojih tekaških knjigah opozoriti na pohodni knjižni podžanr in mu dati nov pospešek tudi pri nas."

Lansko leto bo težko ponoviti

Ko ste pregledovali slovenske viške na knjižnem trgu lani, ste med uspešnicami našteli dve pohodniški, vašo in Apalaško pot Jakoba Jaše Kende. Sta bili tudi prodajni uspešnici ali upoštevate le marketinško izpostavljenost?
"Upošteval sem oboje. Apalaška pot mi je blizu, sam sem malo pohajal po njej, zato sem podrobneje spremljal razvoj dogodkov po izidu. Kenda je veliko delal na promociji, o prodaji njegove knjige pa ne morem govoriti, saj jo je izdal v samozaložbi. Zanimiva je bila tudi časovna primerjava med mojimi Triglavskimi potmi, ki so izšle spomladi in njegovo knjigo, ki je izšla jeseni, ko je tradicionalno najmočnejša knjižna sezona. Po moji oceni sta obe dobro prišli skozi prodajne kanale, zasidrali sta se med ljudmi, ki jim je blizu pohajanje in potepanje, k čemur je seveda pripomogla tudi aktivna avtorska promocija obeh naslovov."

Pravite, da smo naravnani tako, da lahko naš knjižni trg sprocesira samo eno uspešnico na mesec. A je to tako malo?
"Govorim seveda o domačih knjigah. Lani je bilo tako, približno ena slovenska knjiga mesečno je dobila nadpovprečen odmev. Takšna je očitno kapaciteta slovenskega medijskega trga. Ja, to se mi zdi malo, še posebej, ker je bila večina teh knjig neleposlovnih. Pričakoval bi, da dodaten medijski pospešek dobi še vsaj ena slovenska leposlovna knjiga mesečno. Potem bi lahko rekli, da se Slovenci bolj zanimamo tudi za domačo leposlovno produkcijo. Sicer pa lansko leto ocenjujem kot zelo dobro za slovensko knjigo. Težko ga bo ponoviti.
V principu verjamem, da ima slovenski knjižni trg in slovensko založništvo največ potenciala ravno pri slovenskih avtorjih in njihovem plasmaju na našem trgu (in tudi drugod). To se je že nič kolikokrat pokazalo že pri filmu, ko je soliden in komunikativen slovenski film v domače kinodvorane pritegnil veliko več gledalcev kot ekvivalentni tuji (največkrat ameriški). Temu smo bili v zadnjem letu nekajkrat priča tudi na založniškem področju. Kriminalke Tadeja Goloba in Mojce Širok dosegajo prodane naklade najuspešnejših tujih žanrskih knjig v zadnjih letih pri nas, čustveni roman Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj se je v nekaj mesecih od izida prodal v nakladi, ki jo je v sedanjem času s prevodi tujega leposlovja le težko doseči. Vse to je logično: ljudje najraje posežemo po knjigi, ki je zrasla iz domačega okolja, seveda pa mora ta izpolnjevati primerljive mednarodne vsebinske standarde. Ob tem pa je seveda treba upoštevati omejitev našega trga: tudi najbolj prodajani avtorji ne morejo preprosto živeti od prodaje svojih knjig, večina mora za preživetje početi še marsikaj drugega."

Našli smo lastno pot

Vaša založba spada med srednje velike. Začeli ste, če se prav spomnim, z dobro literaturo o filmu. Odlično, ampak koliko sicer enega svetovno najuspešnejših priročnikov za scenaristiko pa lahko prodate v Sloveniji? To sprašujem zato, ker dolgo niste bili subvencionirani, in sem se res čudila, kako vam uspeva ...
"Sam mislim, da smo majhna založba, v zadnjih letih izdamo dobrih 20 naslovov letno. S filmskimi knjigami smo začeli zato, ker smo izdajali brezplačnik o filmu Premiera, s čimer smo nadgrajevali revijalno vsebino. V prvih enajstih letih založbe smo dobili javno podporo za le nekaj knjig. Kako smo preživeli? Z vztrajnostjo in trmo, pogosto tudi z zajedanjem v lastno energetsko in finančno bilanco. Res je, izdali smo izjemne filmsko-knjižne projekte, od Knjige o filmu do Svetovne zgodovine filma. Ker je bilo pomanjkanje tovrstne literature, so se te knjige tudi solidno prodajale, zato smo vseeno nekako pokrili večino stroškov. Sem pa tja še kaj izdamo na to temo, a ključne teme so bolj ali manj pokrite, prodaja filmske literature pa je zelo padla. Tisti, ki se ukvarjajo s filmom, kot kaže, ne čutijo želje po knjižnem izobraževanju v zvezi s filmom."

Repertoar založbe ste hitro širili, precejšen del ponudbe je postala psihološka literatura. Najbrž zanima precej več bralcev?
"Vsebinsko širitev založbe smo zasnovali tako, da nismo zajedali v obstoječe programske vsebine drugih založb. Nismo želeli ustvarjati konkurence in slabe volje. Zato smo našli lastno pot, ki je izhajala tudi iz znanj, ki smo jih imeli kot osebe. Sam imam tri izobrazbe, farmacijo, ekonomijo in založništvo, poleg tega sem živel v družini psihiatra, tako da sem imel že od mladega dober pregled nad tovrstno strokovno literaturo. Oče je imel več kot sedem tisoč knjig, veliko tujih. Moja žena je biologinja in magistrica založništva. To je bila torej osnova, na kateri smo gradili programsko vsebino naše založbe, ki je na kratko naslednja: 'psihologija-psihoterapija-sociologija-ekonomija-zgodovina-narava-zdravo življenje-naravoslovje'. Zdaj že več kot pet let dopolnjujemo te smernice, tretjina našega programa je v zadnjih letih javno podprta, preostale knjige so odvisne od trga. Vsaka naša izdana knjiga se na neki način naslanja na svoje predhodnice. Tisti, ki nas spremljajo, so to opazili in nekateri od njih kupijo skoraj vse naše knjige."

Kaj pa esejistični žurnalizem a la Marcel Štefančič recimo? Ima to tudi v knjižni obliki zvesto publiko?
"Marcel je eden od stalnih avtorjev naše založbe. Izdajamo ga tudi iz sentimentalnih razlogov. Sem pa tja s kako knjigo preseneti tudi prodajno, recimo z najnovejšimi eseji o Cankarju ali pred tem s Črno knjigo kapitalizma. Če bi pisal v angleščini, bi bil gotovo zelo opazen mednarodni avtor. Ker piše v slovenščini, pa je prav, da njegove knjige izhajajo, četudi zanje ni vedno ekonomske upravičenosti. Ko daš na kup njegov knjižni opus, je med njimi kar nekaj izjemnih knjig."

Knjižnični odkupi so zanesljiv dohodek

Nasploh velja, da založbe prodajo največ knjižnicam, veliko manj pa v knjigarnah ali po spletni prodaji. Tudi vaša?
"Ta podatek ni povsem točen. Knjižnični trg je pomemben, vendar pa knjižnični odkup obsega približno 15 odstotkov celotnega slovenskega knjižnega trga. Za založbe so knjižnice različno pomembne. Pri enih prihodek, ki ga ustvarijo s prodajo po knjižnicah, predstavlja tudi več kot polovico vsega, kar ustvarijo s prodajo knjig, pri drugih zgolj desetino. Mi smo nekje na sredini: približno tretjino naših knjižnih prihodkov ustvarimo s prodajo v knjižnicah, preostalo preko knjigarn in drugod. Knjižnični odkupi so pomembni predvsem zato, ker predstavljajo zanesljiv prihodek, ki je pomemben kamenček v mozaiku pokrivanja stroškov posamezne knjige. Pri nekaterih knjižnih naslovih je ta odkup celo ključen. Nekateri pa to žal tudi zlorabljajo: knjigi nastavijo visoko ceno, da s prodajo fiksnega števila izvodov v knjižnice ustvarijo čim večji prihodek, prodaji v knjigarnah pa se ne posvečajo in tam ne ustvarijo skoraj nikakršnega prihodka. To si lahko privoščijo tudi zato, ker imajo še kako drugo (javno) podporo in jim seštevek subvencije in knjižničnega prihodka že pokrije celotne stroške izida knjige."

Vaša je seveda tudi Bukla. Ko preberem vaše tekste o knjigah (no, tudi zapise dobrih avtorjev), ne morem nikoli reči, da so samo skompilirani z zavihov oziroma drugih spremljajočih zapisov h knjigam. Ampak ne boste me prepričali, da ob vsem drugem popolnoma zares, od prve do zadnje strani, preberete vse te knjige. Ali pa me boste?
"Format revije Bukla so splošno-informativni zapisi o knjigah, namenjeni širokemu krogu ljudi. Sam poskušam prebrati čim več, imam ta privilegij, da si kot urednik lahko izberem, o katerih knjigah bom pisal. Običajno romane berem od začetka do konca, včasih pa to časovno ni mogoče. Do tega pride denimo ob zadnji Bukli v koledarskem letu, tej, ki izide za knjižni sejem, saj založniki takrat v dveh tednih izdajo na desetine dobrih knjig, pri tem pa želijo, da so predstavljene v tej številki. Takrat se je treba znajti tudi kako drugače. Je pa tudi res, da z večino urednikov in založnikov sodelujem vso leto, zato spremljam nastajanje njihovih knjig in o njih kar nekaj vem že lep čas pred uradnim izidom. Tudi 15 let kontinuiranega pisanja knjižnih recenzij ti da nekaj izkušenj."

Meni se zdi Bukla odličen usmerjevalec. Seveda pa najbrž pomaga samo tistim, ki že tako ali tako beremo?
"Po podatkih raziskave, pri kateri sem sodeloval pred štirimi leti, polovica Slovencev, starejših od 15 let, ne bere knjig, kar pomeni, da jih primarni (družina, šola) in sekundarni socialni krogi (poklic, znanci itn.) niso potegnili med knjige. Teh Bukla ne dosega niti ne zanima. Med temi, ki berejo in kupujejo knjige, je veliko tistih, ki si branje izbirajo impulzivno, tudi med nakupovanjem kakih drugih reči. Med tistimi, ki kupijo in preberejo približno eno knjigo mesečno, to je zelo pomemben segment ljubiteljev knjig, saj ti 'bralni virus' širijo tudi naprej, pa jih je - po rezultatih raziskave - več kot polovica v rednem stiku z Buklo. To je kar pomemben pokazatelj njenega vpliva in dosega."

Čeprav so tudi prej založniki najbrž imeli kaj, čemur se je reklo marketinška strategija, se zdi, da je to postal ključen del posla v tem tisočletju. Vsi ne toliko kot vi, ampak večina založb naredi veliko za to, da bi knjiga prišla do kupca, pa še vedno kupimo tako malo knjig. Verjamete, da je slovenskega kupca mogoče premakniti?
"Treba je ločiti med tremi segmenti promocije knjig. Eno je to, kar znajo in delajo založniki. Eni se res trudijo. Ne strinjam pa se s tem, da večina založb naredi dovolj. Celo nasprotno. Kar nekaj jih je ostalo v predinternetnem času, ne upoštevajo klasičnih trženjskih zakonitosti, ki veljajo tudi za knjige, še knjig se jim ne ljubi pošiljati na glavne medije ali pa to naredijo s strašansko zamudo, s čimer že vnaprej pokopljejo knjige. Lahko si privoščijo, da ne delajo na prodajnih in promocijskih aktivnostih, to jim omogoča javna podpora in zanje se življenje v zadnjih desetih letih, ko je obseg založništva kot gospodarske panoge padel na polovico in je mnogo založb, ki so živele od prodaje na trgu, propadlo, skoraj ni spremenilo. V svojem založniškem modelu lahko vztrajajo, ker je nagrajevan (in poplačan) že zgolj njihov akt izdaje knjig.
Drugi pomembni segment so širše, lahko rečemo tudi javne pobude za promocijo branja in posedovanja knjig. Te bi lahko kaj premaknile na širšem področju. Vendar kljub prizadevanjem v zadnjem desetletju žal do zdaj ni bilo niti ene resne javne kampanje na to temo, torej take s promocijskim proračunom in kasnejšo evalvacijo morebitnih pozitivnih učinkov. Nizozemci take reči počnejo že več kot 30 let.
Tretji faktor je tudi uredniška politika medijev. Ti lahko naredijo marsikaj. Verjamem, da so bralci in kupci tiskanih knjig obenem tudi tisti, ki so dolgoročni bralci in kupci tiskanih medijev. Veliko več možnosti je, da bo tiskan časopis kupil tisti, ki mu ni težko kupiti tiskane knjige. Negovanje knjižnih bralcev bi potemtakem moralo biti tudi v domeni tiskanih medijev, seveda odvisno od posamezne uredniške politike. Vemo pa, da so knjige manj prisotne v medijih kot nekoč. Zaradi tega smo Premiero kot medij za informiranje o filmskih vsebinah ukinili že pred leti, saj je šlo tam pri informiranju in oglaševanju za popoln premik v digitalno sfero. Mislim si pa, da ima mogoče Bukla svoj smisel tudi še naprej - izdajanje knjig v Sloveniji še vedno temelji na tiskani knjigi."

Petra Vidali

Od ena do pet

1. Najpomembnejši film, domači in tuji?
"Na svoji zemlji, ker je bil to prvi slovenski zvočni celovečerni film, Bilo je nekoč na Divjem zahodu, idealna kombinacija med žanrom, epskim filmom in človeškimi dramami."

2. Knjiga, ki ste jo prebrali največkrat, domača in tuja?
"Bobri Janeza Jalna, ko sem bil še mlad, Graditelji sveta Stefana Zweiga, ko sem malo odrasel."

3. Najdlje odlagani opravek slovenstva?
"Morda NUK 2, na katerega čakamo že 30 let."

4. Najvišje vrednote in njih vrstni red?
"Skrb za družino in druge najbližje, spoštovanje dogovorov, korektno opravljanje lastnega dela, izpolnjevanje poslanstva izdajanja knjig, ki koristijo Slovencem."

5. Najpomembnejša lekcija, ki ste jo dobili v življenju?
"Ko se nečesa lotiš, naredi to do konca, drugače se tega raje ne loti."