Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tris Rakovega Škocjana

Žirafin Hitri: Slišal sem, da je Rakov Škocjan zelo skrivnosten kraj, nisem pa vedel, da se v njem ljudje tudi kopajo. 

(V besedi in sliki za odrasle otroke.)

Prvič v troje

 
Za vetrobransko steklo sta se z daljših počitnic na Rakeku vrnila tigrič Piko in pêsek Bimbo. Je naključje, da se na prvi skupni izlet peljemo v Rakov Škocjan? Na razgledišče Velikega mostu bi me Izi vzel samega, a se pliškoti znamo med seboj dogovoriti hitro, predvsem pa brez besed. Piha malo močneje in Izi je nekoliko v skrbeh, da nas bo odpihnilo v globino.
 
   
 
Radoveden sem, zakaj na prvi dan jesenskih počitnic tu ni ljudi. Bimbo in Piko vesta, saj sta dlje časa preživela v številčni družini: naporni tedni so bili tudi za otroke. Verjetno počivajo doma. Nesti se pustimo na ravnico, ki smo jo opazovali od zgoraj. V Bimbovem glasu je čutiti rahlo razočaranje: »Saj reke skorajda ni!« Kadar ima veliko vode, je hitra in močna, te dni pa se veliko ustavlja, nikamor se ji ne mudi. Takšna kot bo naša današnja narava.
 
Pred kamnitim portalom se večkrat presedemo, na koncu pa si zaželimo posnetek s tal. Izi ima dovolj: »Kaj mislite, da bom zaradi vas imel mokre hlače na riti?« Samo smejemo se mu, le da on tega ne more slišati in vedeti. Piko: »Koliko časa bomo v Rakovem Škocjanu?« Človek najraje kar presliši vprašanje. Kolikor ga poznam, verjetno kakšne tri ure. »V dveh urah se obhodi celoten park. Kaj bomo počeli toliko časa na tako majhnem kraju?« Boš že videl, opisati se tega ne da.
 
   
 
Pri Kotličih se spustimo do vode. Zdrsne mi na potki, tlakovani z mokro ilovico. Nam je vseeno, če smo na izletu malo zamazani, samo da smo srečni. Naskrivaj se očistim, v avtu nimam rezervnega kožuha. Le kako bi bilo, če bi me videl Izi? Saj veste, kakšni so odrasli: ko otrok pade, se največkrat še potolče. Ves je umazan in morda prestrašen, potem pa se mu lahko zgodi, da ga natepe kak jezen starš. Kot da ne bi bil dovolj kaznovan že s padcem ... Mi bi se najraje slikali ob vodi, a ti odrasli velikokrat naredijo vse po svoje in le malokrat poslušajo otroke, kaj šele pliškote.
 
Pri Malem mostu Izi ne ve pojasniti, zakaj ima v imenu 'naravni'. Kakšen neki naj bi le bil? Veter tudi tu ovira fotografiranje. Največ dela si damo opraviti s tem, kje na robu stene bomo posedli za selfi. Ni mi povsem prav, da na najimenitnejši kraj posadi tigrčka. »Starejši je, bolj izkušen, predvsem je stabilnejši,« slišim momljanje nad sabo. Povsem možno je, da bi ob padcu verjetno priletel na suho namesto v strugo, vendar Izi ničesar ne tvega. »Poglejte, spodaj je potka!« se začudi Bimbo. Prepričan sem, da nas bo Izi odnesel tudi v nižje nadstropje doline.
 
   
 
Mala količina vode in jesensko listje v skoraj suhi strugi dajeta spodnjemu svetu skrivnosten pridih. Vsega se ne da videti, nekaj se da tudi začutiti. Redke so reke moških imen. Rak je med njimi, kot tudi dva njegova predhodnika – Obrh in Stržen … Kaj nas danes še čaka? »Potep po Cerkniškem polju,« se začuti človekova misel. Ali imamo otroci in pliškoti kakšno izbiro? »O tavanju po planem poročaj kdaj drugič.« Glej ga šmenta, zdaj moramo zgodbo zaključiti še pred koncem izleta!
 

V drugo gre bolje

 
Čas v zapuščenem avtu mineva, ne da bi se zavedali njegove hitrosti. Za nas tri so štirje meseci enako kot štiri ure. Končno se nekam peljemo! Izi vžge avto in sam pri sebi zamomlja: »Po tem dežju bo v Rakovem Škocjanu veliko več vode.« So res minili samo štirje dnevi? Nihče nas ni vprašal, ali smo za ali nismo … itak sem že navajen, da se ponovno in večkrat vračamo na isti kraj.
 
   
 
Na Velikem mostu je danes živo. »Gremo pozdravit tiste otroke,« predlaga Piko. »Počasi, da se nas ne prestrašijo. Naprej bo šel Hitri, vidva z Bimbom bosta v rezervi,« odloči Izi. Ne zmenimo se zanj in vsi trije naenkrat zlezemo iz torbice. Marcel se spoprijatelji s Pikom, Rubi je všeč Bimbo, sam sem še najbolj vajen Izija. Otrokoma pokažem nenavadno skalo v obliki glave in zanimiv štor, v katerem bi lahko bili skriti škrati. Skupaj si Veliki most ogledamo še od spodaj, potem pa se naše poti ločijo. Družina bo potep nadaljevala v višji prestavi, mi pa se bomo ustavili že pri Kotličih. Bimbo in Piko bi nekaj časa še ostala z otrokoma, gotovo se bomo danes še srečali. Luka je kategoričen: »Pliškota se morata vrniti k Iziju.«
 
   
 
Kotliči še ne vrejo, vendar že krepko brbotajo. Všeč so mi drevesa, sklonjena nad vodo, v kateri odsevajo jesenski odtenki. Izi nas po kratkem ogledu priganja naprej. Skok v avto in … čeprav smo se do Malega mostu peljali, družina hitrih nog že končuje izlet. Nam je vmesni čas pri Kotličih mineval drugače? Predlagamo jim spust pod Mali most. Marcel se obrne k očetu: »Ali ne bi šli kdaj drugič?« Mala Rubi je tiho, mami Urša spodbudno pogleda, očka Luka pa potegne z nami. Na spolzkih tleh gre Marcelu najhitreje iz njegove družine. Mama ga ustavlja s klicanjem, rada bi ga obdržala na vidni razdalji.
 
   
 
Piko je bil prepričan, da bomo s to družbo na hitro opravili z ogledom vodnega nadstropja. Človeška mladiča sta že na sredi mostu, ko odraslih dveh ni na spregled. Kje sta se zataknila? Izi nas nese nekaj korakov nazaj in … glej, Luka stoji v vodi! Najprej le do kolen, po potopu do vratu pa sploh noče iz nje. Tega ni navajena niti Urša, kaj šele mi štirje.
 
Peter se nekoliko višje priduša, da mora čakati. Kamniti mostiček bi rad fotografiral brez naše prisotnosti. Kaj ta človek ne ve, da nam je veliko lažje stati na suhem kot Luku ležati v vodi? Na koncu predstave kot žarek blagoslova na vodo posveti sonce. Na steni nad njo se izriše podoba dekletove glave. Nanjo opozorimo najprej otroke, nato še odrasle. Vsi jo prepoznajo, preden ta kratkotrajni žarek ugasne. Se bo glava res videla na posnetku ali je bila tako močna le domišljija?
 
   
 
Družina se bo odpeljala nekaj pojest, nam pa se ne mudi. Pri kamniti ograji Malega mostu si Piko privošči nekoliko drznejši posnetek. Končujemo postopanje, ko se med šumenjem Raka zasliši mila melodija zvonjenja. Kličejo nas na Cerkniško jezero ...
 

Trije veličastni

 
Dež je napovedan za ves dan. Izi pripravlja fotografsko opremo in velik dežnik. Kam se peljemo? »V Rakov Škocjan, kam pa drugam. Danes bo vode zagotovo še več.« Ob pogledu na Rak z Velikega mostu vidimo podobo srca. Ne vem, ali ljudje to opazijo ali imamo le pliškoti bujnejšo domišljijo.
 
   
 
Kotliči vrejo na polno, doživetje je tudi za Izija novo. Bimbo se nam za kratek čas izmuzne ali pa ga je Izi pozabil na leseni ograji. Kdo bi vedel, človek kar tako ne bo priznal svoje napake. Previdno se posedemo k vrelcu. »Saj nas ne bo odnesel pljusk vode?« je nekoliko v skrbeh Piko. »Tu ne pljuska, sicer na skali ne bi bilo več listja.«
 
Pri Malem mostu se ponovi oktobrska zgodba: Piko na vsak način želi sedeti na robu prepada, nadvse ponosen, kaj zmore in da ga ni strah. Šele potem gremo lahko v nižji predel. Izi je zadovoljen, kljub višji vodi smo prišli do mostička. Je pozabil, da se da semkaj priti naravnost s ceste? Radi bi sedeli na mostičku, da bi nam noge bingljale čez rob, vendar nam Izi tega ne dovoli. Če tu pademo v vodo, smo zanj izgubljeni za vedno, nam pa bi ostalo le še spoznavanje podzemnega toka Raka.
 
   
 
Deževati začne močneje. Lahko je človeku z dežnikom … vseeno se po bližnjici nemudoma dvignemo na cestni nivo. Izija v avtu poprosimo, naj gretje v celoti usmeri na šipo, da nas topel zrak pogreje in osuši. Ja, Veliki most, Kotliči in Mali most so bili danes res veličastni. Prepričan sem, da se bomo sem vrnili letos še večkrat. Gremo nazaj grede k Izijevemu očetu v Logatec? »Zakaj pa te zanima?« »Ker bi se mi trije radi igrali pri Tadeju in Taji!«
 
Žirafin Hitri

 

 

 

 

 

 

 

 


Rakov Škocjan,
27. in 31. oktober ter 2. november 2018

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti