Silvo Baznik: Novica o solidni snežni odeji na Poreznu botruje
današnji turi.
Vremenska napoved obeta mraz, sonce in veter, a to naju ne moti, ko v prometni konici voziva iz Ljubljane v Selško dolino. Pred Zalim logom zavijeva v smeri Cerkna in peljeva ob potoku Davča vse do gasilskega doma in še malce naprej. Zavijeva desno pri prvem odcepu, a hitro nazaj in do naslednjega odcepa, kjer se dvigneva do kmetije pri Jurežu, ki je izhodišče današnje ture.
Že nekaj avtomobilov je parkiranih, prijatelj še malce odmeče sneg in naredi prostor za najin avtomobil. Prvi smučar naredi zadnje zavoje, ko midva šele stopiva v smučarske čevlje in v naslednji minuti še na smuči. Lep je pogled na zavidljivo višino snežne odeje, ki je polna smučarskih sledi. Povzpneva se na prvi griček in se malce ozreva na okolico, ki jo biča veter tako, da že v naslednjem trenutku nadaljujeva, tokrat z malce spusta, do zasneženega kolovoza in po njem proti zahodu.
Kolovoz naju popelje mimo opazovalnice na manjšo vzpetino pod Lomom, od koder se spustiva v gozd, prestopiva dvakrat studenec in nadaljujeva vzpon po kolovozu, ki se konča z izstopom iz gozda na široko lepo zasneženo golo pobočje z neštetimi smučinami. Vzpenjava se po dobro uhojeni smučini, prijatelj naredi še nekaj bližnjic in za njim grem še sam. Višje na pobočju Podporezna stopiva ponovno v bukov gozd, kjer z dreves visijo zasnežene veje in ustvarjajo pravo zimsko idilo. Vetra sedaj skoraj ni, postalo nama je toplo in vršnje oblačilo gre v nahrbtnik. Pred nama se vzpenja nekaj smučarjev, za nama pa jih trenutno ni. Zelo lepa utrjena gaz naju pripelje iz gozda na vršnje pobočje, kjer ponovno zapiha veter.
Slediva smučini na greben, kjer ima veter svoj ples in hitro se dodatno oblečeva ter mimo Doma Andreja Žvana – Borisa stopiva proti vrhu, kjer se pridruživa smučarju, ki naju fotografira za spomin. Nič se ne obirava. Naredim panoramo in še nekaj fotografij južnobohinjskih gora, za katerimi se dviguje očak Julijcev s sosedi.
Zaradi vetra hitro pospraviva kože s smuči, zatesniva čevlje in odsmučava z vrha. Na grebenu je potrebno paziti, ker je malo manj snega in kakšna skalna špica gleda iz snega, a ga je še dovolj, da brez škrtanja smučava mimo koče in malce nižje obrneva na vzhodno pobočje. Snega je tu toliko, da bi človek zavriskal. Zavoj sledi zavoju in za seboj puščava lepe osmice vse do gozda.
Nič slabše ni v gozdu in kar prehitro sva zopet na golem pobočju, prepredenem s smučinami. Drživa se senčne strani, kjer je globok pršič in po njem drsijo smuči zdaj levo zdaj desno. Zavijeva na sonce in se ustaviva. Čas je za premor in okrepčilo. Še nekaj smučarjev se vzpenja, ko se spustiva do kolovoza in po njem skozi gozd v dolino. Prestopiva studenčka in odpneva smuči. Pred nama je vzpetina in po gazi greva peš do vrha, od koder je lepo vidna kmetija Jurež. Še enkrat stopiva na smuči in se spustiva po gazi proti kmetiji do zadnje vzpetine, na katero se povzpneva s prestopanjem. Na vrhu zastaneva in se ozreva na Hoč, Slatnik in Dravh ter nato narediva še zadnje zavoje do ceste, kjer sestopiva s smuči.
Kratka 7,4 km dolga smučarska tura s šestosedmimi višinskimi metri vzpona in nato smuke brez poškodb na smučeh je za nama. Pospraviva smučarsko opremo, sedeva v avtomobil in se odpeljeva proti domu.