Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Staza Černič in Danica Blažina

KA PZS, 23.01.2019
Staza Černič in Danica Blažina - prejemnici priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2019

 

petek, 25. januar 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 736

... - prejemnici priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2019

30. januarja bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani slovesna podelitev priznanj za vrhunske dosežke v alpinizmu.
Letošnji prejemnici priznanja za življenjsko delo v alpinizmu sta Staza Černič in Danica Blažina, predstavnici alpinistk prve povojne generacije, ki sta orali ledino modernega slovenskega (ženskega) alpinizma.

Staza Černič in Danica Blažina sta dve strani istega kovanca. Različni, a hkrati del celote.

Na eni strani Staza Černič ali tudi Stazika, kakor so jo klicali tisti, ki so jo poznali in srečevali v gorah, predstavlja izrazito samosvojo osebnost, predano svojim ciljem in načrtom do te mere, da jih je bila vedno pripravljena uresničiti tudi za ceno samote. Članica PD Ljubljana-Matica je svoje največje uspehe dosegla sama, v samostojnih vzponih zunaj naše nekdanje države, kar je bilo takrat velika izjema. Tja jo je povabila skupina francoskih skavtov, med katerimi so bili tudi alpinisti, ki so bili pred tem na izmenjavi pri nas. Po naših gorah jih je v imenu Planinske zveze Slovenije vodila Staza in nanje v Triglavski severni steni leta 1951 naredila tako močan vtis, da so jo povabili v Francijo. Tudi tam je nadaljevala v svojem slogu - leta 1953 se je v samostojnem vzponu povzpela na Aiguille Du Moine (3412 m), Aiguille d'Argentière (3901 m) in Mont Blanc (4807 m). Na vrhu Evrope ji vodniki, ki so bili takrat tam, najprej niso hoteli verjeti, da je tja prišla sama.

Vendar tega ni nikoli štela za svoj največji dosežek. Najbolj jo je, po njenih besedah, zaznamoval epski vzpon v severozahodni steni Zahodne Ailefroide, najmogočnejše stene v vsem masivu. Staza je bila edina ženska v eni od treh navez in imela je najslabšo, celo pomanjkljivo opremo. Skupaj z drugimi ji je uspelo preplezati steno skoraj do roba, potem pa jih je nenadno poslabšanje vremena za tri dni in tri noči ujelo v led. Velika reševalna akcija, ki je sledila, je odmevala po vsej Franciji. V njej je spoznala tudi udeleženca francoske odprave, katere člani so prvi stopili na vrh Makaluja leta 1955, vodnika in gorskega reševalca Sergea Coupéa. Ostala sta prijatelja za vse življenje. Tudi zdaj, ko ima Staza častitljivih 96 let, si še vedno dopisujeta. Ta dogodek v francoskih stenah je Stazo na gore samo še bolj navezal.

V poznejših letih se je, seveda večinoma sama, povzpela na Monte Roso, Aguille du Plan in na veliko slovenskih vrhov, vendar je preplezala zgolj eno prvenstveno smer. V navezi z Jožetom Novakom in Janezom Krušicem je preplezala severozahodno steno Debele peči. Staza Černič je o svojem doživljanju gora kot ena izmed redkih alpinistk povojnega obdobja tudi pisala. Prav ona je bila prva, ki je po II. svetovni vojni leta 1947 kot prva ženska objavila prispevek o plezanju v Planinskem vestniku. V njem je opisala plezanje v Rusi peči z Jožo Čopom, s katerim sta bila prav tako prijatelja. Leta 1990 je izdala knjigo Poti v brezpotja, v kateri je zbrala svoja doživetja. Na odprtju razstave 'Korajža je ženskega spola' v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani leta 2018, kjer se je avtorica razstave Saša Mesec poleg drugih alpinistk poklonila tudi njej in Danici Blažini, smo izvedeli, da je bila Staza udeleženka alpinističnega tečaja na Kokrškem sedlu leta 1946 in tečaja GRS na Kamniškem sedlu leta 1947. Za primerjavo - prvi ženski alpinistični tabor so organizirali leta 1949 v Vratih.

Staza je uspešna na vseh področjih v svojem življenju. Bila je izvrstna turna in alpska smučarka, kot zanimivost pa naj dodam še to, da tekoče govori šest jezikov. Od njej tako ljubih gora jo je v zrelih letih odrezala prometna nesreča, zaradi katere nikoli več ni mogla niti smučati niti hoditi dlje časa. Vendar ni zaradi tega nikoli izgubila vedrine in prirojenega smisla za humor, s katerim zna sogovornika nasmejati še zdaj. Če ga seveda sprejme v svojo družbo. Samote namreč nikoli ni nehala ceniti.

Če je bila na eni strani Staza na vrv oziroma štrik navezana le redko, je bila Danica Blažina (roj. Pajer), ki je pri rosnih sedmih letih ostala brez staršev, nanj navezana pogosto.
Da je članica takratnega AO Univerze izjemna plezalka, je bilo kmalu jasno tudi mladim alpinistom povojne generacije, s katerimi je začela plezati brez predhodnih izkušenj stara komaj 20 let. Leta 1949 je opozorila nase kar s tremi prvenstvenimi vzponi v družbi prav tako izjemnega plezalca njene generacije in njenega prijatelja, Rada Kočevarja. Enega je opravila, še preden se je istega leta udeležila ženskega alpinističnega tabora v Vratih. Tudi tam je na vajah na 'Malem Triglavu', balvanu pred Aljaževim domom, inštruktorjem dokazala, da zmore preplezati najtežja mesta. Ko je bilo tečaja konec, je Danica z Radom Kočevarjem ostala v Vratih in najprej preplezala Skalaško smer z Ladjo, nato pa prihodnji dan še Bavarsko smer. Leta 1950, samo leto pozneje, je bila po Pavli Jesih prva ženska, ki je preplezala Čopov steber. V Čopovem stebru jo je na vrv privezal Sandi Blažina, eden izmed naših najboljših povojnih alpinistov. In ta vrv se ni razvezala nikoli več. Namesto poročnega potovanja sta v rekordnem času, v manj kot štirih urah, preplezala smer Prusik-Szalay v Triglavski severni steni. Skupaj sta preplezala številne smeri tudi v tujih gorstvih - Dolomitih, Zahodnih in Centralnih Alpah. Do leta 1951 je preplezala že devet prvenstvenih smeri. Danica je športno plezala v plezališčih, med drugim tudi v Turncu pod Šmarno goro, Vipavi in Ospu. V kratkem času je preplezala izjemno število prvenstvenih in težkih smeri, s katerimi se lahko zlahka postavi ob bok najboljšim slovenskim plezalcem tega obdobja. Posebno mesto v njenem opusu ima tudi smer Herle-Vršnik v severni steni Ojstrice, po kateri ji je Marjan Keršič - Belač dejal, da 'ne more biti nič posebnega, če jo plezajo babe'.

Danica je po rojstvu hčerke Neve prednost v življenjski navezi dala svojemu možu Sandiju in njegovi plezalni karieri, a plezati in obiskovati gora ni nehala nikoli. Skupaj s hčerko sta s Sandijem bila tudi na Matterhornu, Mont Blancu in v drugih težkih smereh pri nas. Danica je bila ves čas tudi izjemna turna in alpska smučarka ter smučarska trenerka. Da si je kupila prve smuči, je morala en mesec stradati, je povedala v enem izmed intervjujev. V Slovenskem planinskem muzeju hranijo tudi fotografijo iz družinske zbirke Blažinovih, na kateri so vsi trije, Danica, Neva in Sandi skupaj na motorju, s katerim so se iz Kopra z vso opremo vred odpeljali v Tamar, da so lahko plezali. Še zdaj, ko ima Danica skoraj 91 let, na gore ni nehala misliti. Rada pove, da takrat, kadar je slabe volje, stopi na svoj vrt v Kopru in se zazre v Alpe, ki jih vidi od tam. In je boljše volje, z vsemi svojimi spomini, ki ostajajo za zmeraj.

To sta dve plati istega kovanca, ki mu pravimo alpinizem. V času po vojni, ko je bilo vsega tako malo, da je bilo treba ogromno volje, da so do gora sploh prišli. V času, ko so bile vloge v družbi strogo razdeljene in je bilo popolnoma jasno, kdo mora ostati doma z otroki, skrbeti za gospodinjstvo in moža. V obdobju, ko je bil vsak izlet iz rodne države redkost in je plezanje v težkih smereh pomenilo ekstremizem, ki v času kolektivizma dolgo ni bil zaželen. Objektivnih težav je bilo toliko, da je veliko mladih zaradi njih obupalo, preden so se sploh začeli zares ukvarjati z alpinizmom. In v tem času sta proti vrhu začeli plezati Staza in Danica, vsaka iz svoje smeri, vsaka na svoj način. Na vrhu sta se srečali in za nagrado za ves svoj trud uzrli razgled na vse, kar se je dogajalo med vzponom. Alpinistke, ki so se na vrv navezale za njima, pa so dobile smer in v njej celo vrsto klinov, zaradi katerih so nekoč splezale še dlje in še više.

Ne, v resnici ne gre za kovanec. Gre za zlatnik, ki ga je vredno hraniti na vidnem mestu za zmeraj.
Hvala, Staza. Hvala, Danica.
Jure K. Čokl
Oznake: ALP
eXTReMe Tracker