Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mrežce

   
   
   
   
   
   
   
   
ponedeljek, 21. januar 2019, ob 11:00, Silvo Baznik, ogledov: 1258

Silvo Baznik: Končno sneg in gremo s turnosmučarsko opremo na pot. 

Z avtomobiloma prispemo na parkirišče na Rudnem polju. Kljub mrazu je prijetno, ker ne piha veter. Obujemo smučarske čevlje, oprtamo nahrbtnike, se vrnemo nekaj metrov nazaj in stopimo na smuči po gazi, ki jo je utrl včeraj prijatelj ob vzponu na Debeli vrh.

V rahlem vzponu ob svetlkanju sončnih žarkov na zasneženih smrekah po nekaj minutah zapustimo gozdno cesto, skozi gozd se povzpnemo na zgornjo cesto in stopimo na čistino pri Krucmanovih kontah. Iz sence opazujemo belo pravljico okoli sebe, ki so jo ustvarile visoke zasnežene smreke obsijane s soncem. Nad njimi v daljavi je južno pobočje Mrežc, ki so naš današnji cilj. Sneg je suh in ga je blizu pol metra, a ker gremo po gazi, hitro napredujemo po gozdni cesti, ki se vije v loku pod pobočji Malega Selišnika. Levo vodi gaz na Debeli vrh, mi pa stopimo dalje po stopinjah pešaka in utiramo smučarsko gaz, se nekoliko spustimo in ko pride do izrazitega desnega ovinka zapustimo cesto in pričnemo zelo strm vzpon skozi gozd.

Smuči se ugrezajo v visok sneg, stopamo levo in desno iščoč lažje prehode med smrekami in na strmem pobočju hitro odrinemo sneg do zemljine in skal, kar pospremi naš korak s tistim neprijetnim zvokom, ko vemo, da trpi drsna plošča smuči. Spodaj manjka trd sprijet sneg za podlago in vse bolj očitno je, da bomo morali smučati drugod. Z vej smrek se nekajkrat usuje sneg in kdor ga dobi, se ga hitro otrese na poti proti vrhu. Med drevesi ugledamo Mali in Veliki Selišnik in za njima Viševnik. Višje prečimo letno pot z Lipance na Debeli vrh in se približujemo vršnjemu pobočju, ko nam pot prekriža visoko ruševje in padla drevesa. Z veliko truda obidemo, prekoračimo in prestopamo dalje do pasu macesnov, da končno stopimo na položnejše zasneženo pobočje, kjer se iz smeri Lipance priključijo gaz in smučine. Na naši desni se odpre pogled na Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe, na levi pa kraljuje Triglav s svojimi sosedi. Večja skupina pešakov se vzpenja pred nami, a jo prehitimo še pred vrhom, s katerega smučajo in bordajo predhodniki. Slišimo opozorila za kamenje, kar pomeni, da bo treba smučati previdno. Še nekaj korakov in pridružimo se pohodnikom na 1965 visokem vrhu Mrežc.

Lep sončen a hladen dan, poln lepih razgledov, je kot naročen za daljši odmor. Pospravimo kože s smuči, zmanjšamo zalogo hrane in pijače v nahrbtnikih in dobre volje kot mnogi med nami naredimo kopico fotografij. Lepo je vidna gaz ob pletenicah na sosednjem Lipanskem vrhu, kamor kmalu pridejo trije pohodniki. Za Lipanskim vrhom pogled seže na Brda, vrh Debele peči in Okrogleža. Vidi se bela Kepa v Karavankah in že potujemo po vrhovih Macesnovca, Dimnikov, Luknje peči, Rjavine, Rži in Kredarice na najvišji vrh naših gora, Triglav. Pod nami je dolina Krme in nad njo Vernar in za njim Mišelj konec in Kanjavec. Vidimo oba Draška vrhova, Debeli vrh z Razorjem, oba Selišnika in raztegnjen greben Viševnika in še in še. Čas neusmiljeno teče, na vrhu se menjavajo pohodniki, smučarji in bordarji in tudi mi se pripravimo za odhod. Dobro zategnemo smučarske čevlje, stopimo na smuči in prvi metri smučanja so tu in z njimi zavoji po mehkem globokem snegu, izogibajoč kolikor se da kamnitim skritim minah na naši poti spusta, a žal brez tega ne gre. Presmučamo pobočje in pustimo še svoje odtise poleg že narejenih smučin ter dosežemo gozd, kjer se odločimo za smer spusta. Šli bomo na Lipanco. Strmina se poveča, sledimo smučinam in z nekaj novimi praskami dosežemo spodnjo letno pot, po kateri kar poletimo do kratkega vzpona, ki ga s pomočjo palic in odrivov s prijateljem premagava, medtem ko ostala tovariša odpneta smuči in peš prideta do naju. A glej ga zlomka, kot da ni pripetljajev dovolj, na smučeh so cokle snegu in ledu. Spomnim se, da smo prejšnjo zimo dejali, da bo obvezna oprema tudi strgalo za sneg in led, a nič nismo naredili za to in potrebno se je znajti kot vemo in znamo. Trije strgamo odvečen sneg in led, le hči ima srečo, da je nova impregnacija na njenih smučeh vzdržala in lahko le predahne. Na koncu našega dela še poskrbimo za novo mažo na drsnih ploščah in lahko gremo dalje.

Smučamo v dolinico in se za trenutek ustavimo nad Beljsko kočo. Še preden vzamem ponovno fotoaparat v roki, mi tovariši izginejo za kočo in tako grem hitro za njimi. Pobočje pod kočo je delno spihano in zato nadaljujemo smuko po poti srečajoč pohodnike. Ko naredimo večji ovinek, pa se zapodimo v zasneženo dolinico, kjer kljub pazljivosti me hitro zaustavi skrita mina in naredim salto s pristankom v snegu. S prijateljevo ponočjo vstanem, se otresem snega in odsmučam do konca dolinice in do poti. Običajno smučamo skozi gozd, a tokrat bo treba po poti. Prvi grem in smučam kar se da ob robu poti in brega. Na srečo brez večje škode pridemo do odcepa poti za Medvedovo konto in tu že resno razmišljamo o pešačenju, a vztrajamo na smučeh. Zopet po robu, pa po eni smučki, podrsamo po kamenju in že smo na naslednjem odcepu poti. Gremo desno navzdol proti Rupam. Prijatelja malce s poti, midva s hčerjo ob poti počasi navzdol do gozdne ceste, kjer odvijemo desno. Cesta se prične dvigovati in dvojica vztraja v hoji brez kož, midva s hčerjo pa prilepiva kože na smuči in z lahkoto hodiva ter kmalu dohitiva in prehitiva prijatelja. Pod nami je lep pogled na pokljuške gozdove, kjer se zasnežene smreke lesketajo v sončnih žarkih. Še nekaj sto metrov in naslednji slab kilometer je potrebno gaziti po neokrjeni snežni odeji, ki se globoko vdira. Hodiva in hodiva okoli pobočij dokler ne doseževa jutranje gazi in se po njej povzpneva do prelomnice ceste, kjer stopiva s smuči, pospraviva kože in narediva kratek odmor čakajoč prijatelja, ki sta ves čas vztrajala na hoji brez kož, a zato potrošila več moči.

Cesta se spušča in smuči drsijo v smukaški drži po gazi hitro navzdol vse do Krucmanovih kont, kjer še enkrat zastanemo in se ozremo na oddaljeno pobočje Mrežc. Sledi dober smuk skozi gozd z le nekaj malega škrtanja pod smučmi in že smučamo po gozdni cesti do parkirišča, kjer sestopimo s smuči. Pri avtu odložimo opremo, se preobujemo in očistimo čevlje in smuči preden sedemo na sedeže vozil in se odpeljemo na Zatrnik. V prijetni izbi gostišča ob pogovoru spijemo pijačo, si ogledamo nekaj skokov naših smučarskih skakalcev, ki jim to sezone ne gre in ne gre ter ugotovimo še enkrat, da manjka vsaj še ena snežna pošiljka, a pred tem se mora sedanja preobraziti in sprijeti s podlago, sicer ne bo nič z dobrim smučanjem v gorah.

Prijatelj se odpelje s svojim avtomobilom, mi pa gremo za njim v dolino in skozi Gorje in Bled na avtocesto. Dan se preveša v noč, pade mrak in izza oblaka pokuka polna luna. V jutranjih urah te noče bo lunin mrk in luna se bo obarvala v škrlatne barve, a žal kot kaže simulacija oblačnosti s pogledi na ta nebesni pojav ne bo nič. Oblačnost bo prekrivala nebo. Škoda.

Noč je, ko odloživa prijatelja v mestu in se voziva proti domu z mislimi na dišeče dobrote ženine kuhinje.
 

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker