NeDelo - Grega Kališnik: Kdor je bil na vseh 37 pohodih na Kum, bi bil lahko kumski kralj, car, vitez. Kakor je 64-letni Jože Knez iz Dobovca.
Ali imajo Gorenjci svoj Kum, ni znano. Zasavci pa imajo že dolgo svoj Triglav, 1220 metrov visoki Kum. Hribčka druži dejstvo, da sta simbol. In simboli so oblegani. O gorenjskem Kumu tokrat ne bomo, o zasavskem Triglavu pač.
Ob poskoku v letošnje leto so v sredo, 2. januarja, pripravili 37. pohod na Kum. Ohlapno rečeno je junak vsak, ki zbere pogum za na Kum, med njimi je bilo, uradni podatki, leta 2013 13 takšnih, ki niso izpustili nobenega pohoda, letos jih je še osem. Eden je 64-letni Jože Knez iz vasice Dobovec, na pamet rečeno sredi cestnega vzpona na vrh, tam, kjer trboveljski megadimnik ni več višinomer vzpenjajočim se.
Jože je bil, pa ni več član PD Kum Trbovlje, ne, nič se mu ni zamerilo, le preveč članstev se mu je nabralo, ima izkaznico dobovškega smučarskega društva, pa pri gasilcih je, pa turističnega in še katerega ...
Ne šteje osvojitev Kuma, tako da ni sodelujoči akcije Prijatelj Kuma, s katero želijo spodbuditi pohodništvo na Kum, najpogostejše obiskovalce pa nagrajujejo.
»Tam v srednjih letih sem se na Kum podil za kondicijo,« ko se je pripravljal za pohod na gorenjski Triglav, pa »zaradi smučanja, sem ga treniral, sem učitelj smučanja.« Jožetu zdravje ne služi dobro, lani je imel drugič infarkt, pred leti pljučno embolijo, a Kumu se ne da. Res pa je, da na vrh ne hodi vsak dan, zdaleč ne, »doma imamo kmetijo, gozd, pa na vasi je veliko dela, prostovoljnega«.
V časih, ko sta (bila) praznična 1. in 2. januar, je bil pohod na drugi dan novega leta, sicer prvo januarsko soboto. Bilo je sonce, kot letos, bil je dež, sneg, »najhuje je bilo, ko je bil žled«. Ampak vedno je šel, Jože, včasih je moral s kom šiht zamenjati, da je šel gor.
Delal je v Strojni tovarni Trbovlje, v orodjarni, pa v elektrarni, »v penzijo sem šel leta 2012«. Štiri izkaznice ima, napolnjene z žigi, dokazili o pohodniških uspehih. Za okrogle udeležbe prejme priznanje. Uokvirjeno. Ne gre več tako hitro kot nekoč, pa vendar, letos je od doma do cilja hodil dobro uro. »Odvisno katero pot, potko, bližnjico ubereš.«
Za oko, za dušo
Kum. Jože je najbolj prevzet, ko se mu z vrha odpre pogled na vse strani neba. Na zahodu Julijci, severu Kamniške planine, na jugu oko seže do Velebita, na vzhodu težko rečem, ker se ne spoznam, med skrajnimi točkami pogleda pa hribi, gričevja, vasice, mesta. Srce igra.
»Pohod na Kum je tudi sprostitev, pa spoznavanje pohodnikov, včasih, ne na pohodni dan, se z avtom zapeljem do konca asfalta,« od tam je še približno deset minut hoje do vrha.
Prvi Jožetov obisk Kuma sega v njegovo zgodnje otroštvo, v eno kumskih nedelj, vsak zadnji avgustovski gospodov dan se je do današnjih dni ohranil kot romarski cerkveni praznik, danes se dela gneča romarjev, pohodnikov, vseh, ki imajo radi ta vrh, nekoč se je praznovalo več dni, »domačini so ob cesti prodajali sadje, pijačo, pa bile so stojnice,« s privlačno ponudbo za otroke.
Tudi ko se od koder koli Knezovi vračajo, ga zgodaj zagledajo, svoj Kum, vabi jih domov, hkrati pa po nebesnem dogajanju na 1220 metrih vedo, kakšno vreme se jim obeta. Kum je napovedovalec vremena. Vrh zasavskega prvaka stojijo planinski dom, RTV-oddajnik in cerkev svete Neže. Bila je tudi svetega Jošta, pa so jo sesuli zaradi oddajnika. Nekoč, pove Jože, pa je bila tudi vlečnica, Damjanka po imenu, pa smučarska skakalnica. Vlečnico so tudi ukinili, je motila oddajanje.
Smučarsko tamkaj niso od muh, niže je smučišče Lontovž, ki pa že dolgo ne obratuje, v vasi Dobovec stoji smučarska skakalnica, 35-metrska, vsako leto pripravijo tekmovanje, z alpskimi smučmi, pa smučišče Trotovnik z vlečnico, smučarsko kočo in snežnim topom imajo v Dobovcu. Pa sankaška proga se vije tam nekje. V krajevni skupnosti so aktivni kot le kaj.
Sam sem bil na pohodu, službeno, pred nekaj leti, bilo je kislo, celo grenko vreme, še bolj pa se mi je vzpon vtisnil v stegna, ko sem ga nekajkrat skusil s kolesom. In da z Jožetom nisva o Kumu povsem na pamet govorila, pogovarjala pa sva se pri njem doma, kjer je dišalo po krvavicah, pa ne dolgo, ker so izginile, uganimo, kam, sva se odpravila gor, pošteno, z avtom.
Kar je bil zame, neveščega vožnje v polzimskih razmerah, siten zalogaj. Pa sem se opokumil, opogumil, in je šlo.
Jože je ob vsakem drugem ovinku navedel kak pripetljaj, nemalo je bilo tragičnih, požari, prevračanja avtov v prepad, neprevidneža Kum, krotek na pogled, lahko razse vrže.
Na vrhu je bilo, če tako rečem, polbelo, je pa brilo, kot se spodobi. Stopila sva do samostoječega zvonika in se priklonila severni, južni, vzhodni in zahodni tribuni narave. Bilo je nepotrebno govoriti. V planinskem domu, ki ima svež oskrbniški par, sva se okrepila za nadaljnje podvige in se varno spustila proti dolini.
Dokler bo lahko, bo obiskoval Kum, zatrdi Knez. »Če ne bom mogel hoditi, se bom pa peljal gor.« Kot se včasih del poti z ženo Slavico, ki ne zmore celotnega vzpona. Spoznala pa sta se, natančneje, na prvi zmenek sta šla vrh skakalnice v Dobovcu, kjer se je Jože junačil pred bodočo soprogo. In očitno opravil dovolj dolg skok – v zakon.
Lepo je, če imaš svoj Kum. Jože ga ima.