NeDelo - Grega Kališnik: ... zunaj smučišča - Freeride
Smučarija med svobodo in (ne)varnostjo
Vemo, kaj so urejena smučišča za alpsko smučanje, takoj, ko jih s smučmi zapustimo, pa smo, uradno rečeno, zunaj organiziranega smučarskega prostora. Smučamo prosto, smo freeriderji.
Smučanje zunaj urejenih smučišč je prejšnjo nedeljo v Avstriji zahtevalo življenje 35-letnega Slovenca, čez nekaj dni še 16-letnega Avstrijca. Prvi je usodno obtičal v visokem snegu, najstnika je zasul plaz.
Ker je freeriderstvo vse bolj priljubljeno, so potrebe zahtevale vznik vloge smučarskega vodnika, 44-letni Ljubljančan Marko Bleiweis je demonstrator smučanja zunaj organiziranega smučarskega prostora, tozadevni vodnik in vodja podkomisije smučarskih vodnikov pri Zvezi učiteljev in trenerjev smučanja (ZUTS).
Smučarskega vodnika lahko primerjamo z gorskim, »le da imamo mi več omejitev, pri smučanju za vzpon lahko uporabljamo helikopter, motorne sani, vlečnice, ne sme pa biti tehničnega varovanja«. Saj veste, vrvi in podobno. Smučarski vodnik je kot planinski vodnik v suhih časih. Še to, freeriderji največkrat uporabljajo vlečnico, »bistven je za nas spust, pri turnem smučanju pa je bistvo hoja, vzpon«. Spust je pač nuja, čeravno tudi užitkovno ni za odmet. Prihaja pa še »big mountain touring, pri katerem se vzpneš s kožami na smučeh, a bistvo ostaja spust«.
Freeride, tudi variantno smučanje, je del ZUTS od leta 2009, »šlo je za potrebo po usposabljanju smučarskih vodnikov, pa razvoj lavinske opreme, pojavile so se freeride, široke smuči, sto milimetrov so široke pod čevljem«, so izrazito plovnejše v celcu.
Sami nikdar
Frirajdamo lahko s prijatelji, z vodnikom, seveda nam nihče ne brani, da to počnemo sami, vendar ... Je početje nevarno? To je glavno vprašanje, na katero želi odgovoriti Bleiweis, na pavšalno opazko, da takšni smučarji pač iščejo nevarnost. »Variantno smučanje je vedno lahko nevarno, že zaradi okolja, v katerem poteka, nevarnost pa zmanjšamo, če upoštevamo nekatera pravila.«
Zunaj urejenih prog naj ne bi nikdar smučali sami, vedno vsaj v paru, tudi skupine naj bodo razdeljene dvojiško. »Če gre za območje, nevarno zaradi plazov, se na terenu vedno izpostavi le eden, drugi ga opazuje z varne točke.« Razdelitev na pare v večji skupini vodniku omogoči dodaten nadzor nad udeleženci.
Bleiweis narekuje, v takih vremenskih razmerah je pomembna izbira terena, »mora biti položnejši, neizpostavljen vetrovom, z valovito konfiguracijo, s krajšimi strminami, po možnosti gozdnato«. Slabo je, če je teren preobljuden, lahko nekdo sproži plaz in zasuje drugega, druge, pa pozornost posameznikov v gneči popusti, spregledaš znake nevarnosti, skupina se razbije ... V gozdu grozi, da izgubiš stik s skupino.
Freeride smučarija postaja trend, naj bo izziv, ne izzivanje usode. Pomembno je, da se na freeridersko smučanje pripraviš že doma. Preveriš vremensko napoved, snežne, vetrovne razmere, razmišljaš o smiselni destinaciji. »Gre za metodo 3 x 3,« razpredelnico, kjer so na eni strani vreme, lokacija, človeški dejavnik, na drugi regionalni (denimo Solnograška), lokalni (Saalbach) conalni vidik, cona, območje, točno določeno smučišče.
»O razmerah na regionalni in lokalni ravni se lahko poučiš s spleta, o conalnih na kraju, opraviš test snežne odeje, preveriš, ali je po območju mogoče smučati.« Vsa presečišča šestih parametrov morajo biti pozitivno ocenjena, devet kljukic. Če je en sam križec, ostanite doma. Te dni, ko je del Avstrije globoko zasnežen, »je jasno, da vsaj teden dni ne bomo šli smučat«, pravi ta, ki se spozna.
Vedno več je freeriderjev, vedno več zavedanja o pomenu usposabljanja, ne nazadnje je vedno več smučarskih vodnikov. »V freeride prihajajo kakovostni smučarji, ki si želijo kakovostnih vodnikov. Smučarski vodnik pa izhaja iz učitelja smučanja.«
Oprema
Alarm ob opremi – nujen je lavinski trojček (žolna, lopata, sonda), nahrbtnik z napihljivo blazino, air bagom, prva pomoč, pa komunikacijska naprava, voki-toki na zunanji strani naramnice. »Priporočljivo je imeti široke smuči, največ nesreč pri variantnem smučanju se zgodi znotraj 200-metrskega pasu ob urejenih progah.«
To pomeni, da gre za smučarje, ki zavijejo na neurejeno območje s klasično alpsko opremo, češ »saj smo blizu smučišča in se nam ne more nič zgoditi«. Ampak tam smo sami, odgovorni le sebi, upravljavec smučišča tam nima odgovornosti. »Zelo pomembne so tudi širše krpljice na palicah.«
Kdor želi svobodno smučati, naj se vedno pravočasno prepriča, s kom bo to počel, na kakšen način, in na prvo mesto naj postavi varnost. Freerider naj se ustrezno opremi in se predvsem nauči uporabljati pripomočke. Kaj ti pomaga lavinski trojček, če ne veš, kaj bi z njim. V minutah, ko morebiti ledení življenje sosmučarja.
Zato Bleiweis priporoča obisk izobraževalnih kampov, klinik, tečajev. Jedrnato: »Pozanimaj se in usposobi!« Če niste prepričani vase, ostanite doma ali najemite vodnika.
V krogu dveh, treh ur vožnje iz Slovenije so freeriderska rajska območja, tudi Slovenija ni povsem nezanimiva, »Vogel, Kanin, Golte, Krvavec, če je sneg do doline, tudi Mariborsko Pohorje.«
In zakaj, čemu, srž početja? »Občutek neokrnjenega prostora, zagotovo svoboda, vsak spust je drugačen, neokrnjeno okolje, seveda, prvinskost.«
Freeride postaja trend, izziv. Naj bo izziv, naj ne bo izzivanje.