Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veliki vrh v Košuti

sreda, 16. januar 2019, ob 12:00, Silvo Baznik, ogledov: 1299

Silvo Baznik: Odločitev, kam gremo tokrat, pade šele na vožnji po avtocesti.

V Podljubelju zavijemo proti kmetiji Matizovec in pripeljemo na urejeno parkirišče pod njo. Stopimo iz avtomobila in brrrr, nas zmrazi. Veter se neusmiljeno zaganja v bližnja drevesa in podi oblake na nebu. Ne obiramo se. Kar se da hitro obujemo pohodne čevlje, oprtamo nahrbtnike in že smo na poti.

Sprva po cesti, nato po krajši poti skozi gozd, da stopimo na zadnjem ovinku pred kmetijo ponovno na rahlo zasneženo cesto, ki jo že po nekaj desetih metrih zapustimo in nadaljujemo hojo po gozdnem kolovozu mimo žage. Na poti je ravno toliko snega, da spodrsava. Oznake nas popeljejo na strmo pešpot skozi gozd. Z vsakim korakom smo višje. Prečimo gozdna kolovoza. V gozdu vetra skoraj ni. Si je vzel daljši ali krajši odmor, kdo ve. Višje hodimo po redkem gozdu, dosežemo vrata pašnika pred večjo jaso, kjer je že nekaj več snega. Stopimo na naslednji kolovoz in po njem gremo strmo navzgor. Za trenutek se s poseke odpre pogled na zasneženo pobočje Velikega vrha, naslednji trenutek pa gremo naprej po kolovozu dokler ne stopimo na pašnike planine Kofce.

Z desne se priključi markirana pot s Kala in tu obujemo gamaše za brezskrbno hojo po snegu. Zopet brije veter in nosi sneg po zraku, podi oblake nad vrhovi Košute in kakor hitro je mogoče stopimo v zavetrje koče. Naredimo kratek odmor, použijemo nekaj hrane in pijače in stopimo na plano. No, veter ne kaže več svoje moči, kar nas veseli in preko zasneženega pobočja dosežemo klopco pri križu nad kočo ter visoko na pobočju zagledamo dvojico, ki je pustila sledi na snegu, po katerih stopamo dalje. Dosežemo ruševje in po snegu med otoki ruševja gremo na strmo pobočje. Strmina nas ogreje in kmalu dam anorak nazaj v nahrbtnik. Dosežemo razpotje, kjer desno gre pot po grebenu na Kofce goro, mi pa stopimo naravnost po poti, ki preči pobočje in se istočasno lahkotno vzpenja. Dosežemo skalnati del, kjer je v pomoč ohlapna jeklenica. Za tem delom pa nataknemo dereze na čevlje, saj nam je dovolj poledenelih odsekov poti in z varnimi koraki gremo dalje preko zasneženega travnatega pobočja v manjšo dolinico.

Nad nami prečita greben planinca v smeri Kofce gore. Le nekaj korakov je potrebnih in že smo na mejnem grebenu, kjer nas ponovno pozdravi veter, ki mu pariramo s toplejšimi oblačili. Pogledamo preko prepadnega severnega pobočja na Košutico in Lokovnikov Grintovec. Preko strmih sten Topola vidimo tudi vršnji greben Velikega vrha. Stopimo zopet na južno pobočje grebena in se po njem po snegu in poledenelih spihanih odsekih se povzpnemo na danes vetrovni vrh.

Na 2088 m visokem Velikem vrhu bi ostali dolgo časa, če ne bi bilo vetra. Tako pa se le nekajkrat obrnemo v vse smeri okoli nas in zaobidemo s pogledi Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe in Julijce. Veter je poskrbel za odlične poglede na vse najvišje vrhove naših gora in odpeljal večino oblakov daleč proč. Ni kaj, lepo je. Mrazi nas in po nekaj minutah gremo z vrha po sledeh vzpona.

Nižje, v zavetrju naredimo odmor in nato nadaljujemo spust. Srečamo planinca, ki skoraj teče po pobočju, mi pa v zmernem tempu prečimo pobočje, se spustimo ob pletenici na pobočje Kofce gore in dosežemo njen južni greben. Le še nekaj spusta in stopimo na pobočje nad kočo. Tudi tokrat se ustavimo pri klopci, kjer naredimo skupinsko fotografijo, ki jo začini močan piš vetra, ki prekucne fotoaparat v sneg. Posledica je vdor vlage v objektiv in slikanja z njim je za danes konec. Na srečo imata moja spremljevalca svoja fotoaparata in tako ni skrbi, da kaj ne bi bilo zabeleženo na spominski kartici.

Spustimo se ob srečanju s planincema do doma, da v zavetrju njegove stene na soncu posedemo na klopco in si privoščimo dobrine iz nahrbtnikov. Več planincev gre mimo doma. Čez nekaj minut zapustimo zavetrje in stopimo po snegu s planine v gozd.

Po poti jutranjega vzpona se spuščamo po kolovozu in stezah skozi gozd do žage nad Matizovcem. Še nekajkrat se ozremo na melišča in stene Zajmanovih peči in že smo na cesti, po kateri pridemo do avtomobila.

Lepa večurna pohodna tura je za nami. Pospravimo pohodno opremo, sedemo v avtomobil in se odpeljemo v domači kraj.
 

eXTReMe Tracker