... je tako zanimivega v tem ledu? - AK Ravne
Zima, zima bela tokrat ni vrh gore sedela, pač pa malo nižje – v Logarski dolini.
Po celotedenskem držanju pesti in premlevanju tega, a bo led al’ ne (Letošnji tečajniki in tečajnice smo kar nenavadno zagreti za alpinistične dejavnosti. In glede na nedavne izkušnje nič manj za obšolska druženja.), smo končno dočakali sporočilo naše taglavne Marte, da v soboto vendarle poskusimo nekaj novega: ledno plezanje.
V soboto zjutraj ob uglednem času je pod slapom Palenk čakal kup nadebudnih tečajnikov z malo manjšim kupom inštruktorjev in ene same inštruktorice. Da ne pozabim omeniti velikega kupa opreme in ogromnega vprašaja nekje nad glavo tečajnikov: “Zakaj je to ledno plezanje tako fajn?” Ker je bilo to vsaj za večino tečajnikov spet še en prvič. No, in smo prvič in temu primerno nerodno poskusili z zabijanjem cepinov v led ter s hojo z derezami navkeber po ledu.
Po kratkem uvodnem delu je beseda meso postala: naveze smo začele s plezanjem. Pa je šlo: leva noga, desna noga, levi cepin, desni cepin. In spet in spet in spet. Pa naj še kdo reče, da entuziazem ni nalezljiv: kljub temu, da smo nekateri tečajniki najprej dvomili v užitek praskanja po ledu, smo bili kaj kmalu vsi navdušeni. Prvi del je bil preplezan bolj ali manj brez večjih težav. In če sodim po sebi in navdušenem vriskanju soplezalke Nataše, smo upali, da bo dala Marta žegen tudi za napredovanje do vrha slapu.
Želja je bila uslišana in hopla, spet sva razmišljali o tem, kam in kako prestaviti cepin, da bova pustili čim več ledu za tiste, ki prihajajo za nama, ter kam prestaviti nogo, da bi bil oprijem čim boljši. Občutek med plezanjem in po njem je bil fenomenalen! In na srečo (Če bi naše denarnice lahko govorile, bi najbrž rekle na žalost.) je bil prvi vtis tako superski, da se bomo najverjetneje vsi še vrnili k iskanju ledu. V Logarski dolini ali kje drugje.
Mislim, da ne pretiravam, ko rečem, da je navdušenje nad tovrstnim plezanjem na koncu kar frčalo po zraku. Po govoricah sodeč je po zraku brez neželenih posledic poletel tudi kakšen cepin.
Da smo vsi ostali celi in predvsem da smo postali navdušeni na tovrstnim plezanjem se zahvaljujemo Marti, Janu, Borisu in Pipiju!
Mateja, Matic, Metka, Uroš, Janez, Brigita, Nataša, Blaž, pridružen Matej in Petra
Zapisala: Petra